Varno varstvo

»Če razvijejo sekundarno navezanost na varuško, ki je konsistentno prisotna, se lahko dojenčki in malčki v varstvu izognejo stresu in tesnobi.« (Bowlby, 2007; povzeto v Kompan Erzar in Poljanec, 2012: 148).

Uvod

Pred obdobjem industrijske revolucije in širše zaposlenosti žensk je bilo naravno, da dojenje ni potekalo po urniku, da je družina spala v skupni postelji, mama pa je bila večji del časa v otrokovi bližini. V primeru, da so starši morali po opravkih izven doma, so za otroka po navadi poskrbeli ljudje, ki jih je le-ta poznal že od rojstva in na katere je bil sekundarno navezan (npr. tete, babice), saj so si ženske med seboj nenehno pomagale pri skrbi za otroke. Ker se je z modernim načinom življenja možnost omenjene socialne podpore pomembno zmanjšala, je sedaj naravno, da za otroka skrbita oba starša, ki drug drugemu nudita kar največ opore, prav tako pa so družinam na voljo različne oblike čustveno dovolj varnega varstva otrok. Za razvoj otrokove čustvene stabilnosti in socialne kompetentnosti je namreč nujno potrebno zagotavljanje možnosti navezave tudi takrat, ko je otrok v varstvu pri osebah, ki niso njegovi skrbniki (Blaffer Hrdy, 1999).

Sekundarna varna navezanost

Kot pišeta Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec (2012) so v petdesetih letih prejšnjega stoletja namreč opazili, da so majhni otroci, ki so bili v bolnišnici več kot deset dni brez staršev, obupali nad tem, da jih bodo sploh še priklicali in da jih bodo le-ti rešili, omenjen grozeč občutek nevarnosti in stalnega strahu pred ločevanjem pa se je v njih zapisal tako močno, da so ga s seboj nosili vse življenje. Ravno na podlagi omenjenih izkušenj so nato v bolnišnicah postopoma dovolili, da so starši lahko bili ob svojih otrocih ter možnost posvojitve otrok v najzgodnejšem obdobju, namesto institucionalne vzgoje (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

Ne glede na to, da so najbolj grobe oblike zanemarjanja otrok danes večinoma stvar preteklosti, se je začela pojavljati podobna problematika, ki je sicer manj travmatična, ampak na žalost tudi težje prepoznavna – dnevno varstvo za majhne otroke, dojenčke in malčke, pri čemer so težave najbolj vidne pri otrocih, mlajših od 30 mesecev, ter tistih, ki jih varujejo tujci (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Problem varstva je, da se otroci v vseh oblikah varstva na varuha ne morejo sekundarno navezati, kar je sicer nujno za njihov nemoteni razvoj, pri čemer pa nekaj ur varstva s sekundarnim skrbnikom, ki je konsistenten, senzitiven in odziven, otroku ne škoduje. V opisanem primeru lahko varstvo celo pomembno prispeva k otrokovemu kognitivnemu in socialnemu razvoju, saj enkrat vzpostavljena varna navezanost pozneje v življenju služi kot model za vzpostavljanje odraslih vezi (Bowlby, 2007).

Po drugi strani pa ne-varna oblika navezanosti močno vpliva na razvoj duševnih motenj v otroštvu in odraslosti, pri čemer so skrb vzbujajoči statistični podatki, ki nakazujejo, da je takih kar 40 % vseh otrok v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike. Omenjeni otroci so tako čustveno veliko bolj robustni kot njihovi varno navezani vrstniki, hkrati pa bolj ranljivi za stres ob ločitvi od staršev (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Namreč, še posebej v prvih dveh letih starosti se znotraj odnosa navezanosti sproščajo hormoni, ki vplivajo na fizično strukturo možganov, katerih velikost se v tem obdobju celo podvoji, prav tako pa je za to stopnjo razvoja značilno tudi, da se veliko hitreje razvija desna polovica možganov, ki je odgovorna za intuicijo, emocionalne veščine ter razvoj empatije (Kompan Erzar in Poljanec, 2012). 
Nato pa pri 33 mesecih starosti v malčkovih možganih pride do pomembne spremembe – upočasni se rast desne polovice možganov in se začne hitrejša rast leve. Okrog 36 meseca starosti je tako dominanten razvoj leve polovice možganov, kar vpliva na razvoj kompleksnega govora, sposobnosti priklica preteklih izkušenj in predvidevanja prihodnosti. Otroci so tako šele tedaj zares pripravljeni na razvoj kognitivnih in socialnih veščin ob vrstnikih, medtem ko do tega obdobja za svoj razvoj spoprijemanja s stresom ob ločevanju od staršev potrebujejo predvsem zelo individualen pristop (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

Zaključek 

V povezavi z zgoraj opisanimi primeri je dnevno varstvo, v katerem otrok nima možnosti za razvoj varne navezave, močan dejavnik tveganja za razvoj, še posebej, če je otrok že doma ne-varno navezan. Varstvo, ki ne ponuja možnosti sekundarne navezanosti, lahko pri malčku tako vodi v razvoj agresivnega in motečega vedenja, motnje prehranjevanja, slabšo sposobnost koncentracije in pozornosti, nizke akademske dosežke, zlorabo drog in alkohola, samopoškodovanje, nizke empatične sposobnosti, slabo samopodobo, nezadovoljstvo, depresijo in negativna pričakovanja v življenju (Maughan in sod., 2004). Nenazadnje pa lahko vse te posledice sprožijo tudi družinske konflikte in otežijo starševske odnose (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

Avtorica: Lea H., študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana

Naslovna fotografija: Cottonbro studio (Pexels)

Uporabljena literatura:
Blaffer Hrdy, S. (1999). Mother Nature: A History of Mothers, Infants, and Natural Selection. New York: Basic Books.

Bowlby, R. (2007). Babies and Toddlers in Non-parental Daycare Can Avoid Stress and Anxiety if They Develop a Lasting Secondary Attachment Bond with One Carer Who is Consistently Accessible to Them. Attachment and Human Development, 9(4), 307–319. 

Kompan Erzar, K., Poljanec, A. (2012). Varstvo. V: Kompan Erzar, K., Poljanec, A. Rahločutnost do otrok: stik z otrokom v prvem letu življenja (145–156). Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

Maughan, M., Collishaw, S., Goodman, R., Pickles, A. (2004). Adolescent Mental Health Problems on the Increase. Journal of Child Psychology & Psychiatry, 45(8), 1350–1362.