Ekstremni šport: »gon življenja ali gon smrti«?
V zadnjih 40-ih letih priljubljenost ekstremnih športov eksponentno narašča. Ta pojav sovpada s pomembnim premikom pri izbiri športa in prostega časa. Stopnja udeležbe v ekstremnih oziroma pustolovskih športih, je presegla stopnjo rasti številnih športnih dejavnosti v zadnjih desetletjih (Brymer & Houge Mackenzie, 2017). Literatura, ki jo najdemo glede ekstremnih športov in psihološkega pogleda nanje, je zaradi pomanjkanja skupne terminologije zelo razdrobljena. Čeprav je izraz ekstremni šport dobro znan, še vedno obstaja zmeda glede tega, kaj pomeni "ekstremni šport". Do zmede predvsem pride, ko se ta termin uporablja za označevanje netradicionalnih tekmovalnih športov kot sta rolkanje in BMX. V nekaterih okoliščinah je izraz ekstremni šport celo sinonim za različna doživetja in pustolovščine kot so gorništvo, plezanje, smučanje in kajakaštvo. Poleg tega, obstaja razprava tudi o tem ali so ekstremni športi nujno solo aktivnosti in ali lahko vključujejo timsko usmerjene naloge (npr. paintball in rafting na divjih vodah) (Kajtna & Tušak, 2004).
Za potrebo tega članka lahko enostavno rečemo, da so ekstremni oziroma rizični ali pa tudi adrenalinski športi tisti, pri katerih se je potrebno zavedati, da obstaja večja možnost hujših poškodb ali celo smrti. Gre torej za tiste športe, za katere je značilna visoka stopnja tveganja in prav to jih ločuje od drugih športov (Mahnič & Tušak, 2005). Če jih nekaj naštejem so to: akrobatsko letenje, BASE skoki, bungee jumping, ekstremno smučanje, solo plezanje, gornišvo, jadralno padalastvo idr. („Ekstremni šport“, 2017).
Vsi se verjetno spomnimo Tomaža Humarja, slovenskega alpinista, ki je od leta 1994 premagoval šest tisočake. Kljub vrhunski pripravljenosti, je leta 2005 ob drugem poskusu med solo vzponom na Nanga Parbat ostal zaradi plazov ujet sredi stene na približno 6000 metrih. Po šestih dneh »bivakiranja« v snežni luknji so ga 10. avgusta, s pakistanskim vojaškim helikopeterjem, rešili. Vendar ga to ni ustavilo in plezal je naprej. V začetku novembra 2009 je tako poskušal s solo vzponom na goro Langtang Lirung v nepalski Himalaji. Z gore se je zadnjič javil 8. novembra s sporočilom, da si je poškodoval nogo, rebra in hrbtenico ter obtičal na višini 5600 m. Po tistem se ni več odzival na klice. Reševalna odprava ga je našla mrtvega šest dni kasneje („Tomaž Humar“, 2019).
Vprašanje, ki se ob tej in drugih zgodbah pojavljaja, je zakaj? Zakaj so se odločili za to? Kaj sili ekstremne športnike in alpiniste, da tvegajo življenje?
Do nedavnega so prevladujoče domneve raziskovalcev in teoretikov predpostavljale, da so ljudje, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi, nenormalni posamezniki, ki so imeli željo po smrti, strogo motivirani z željo po vznemirjenju in tveganju in/ali pa so bili »wired differently[1]« kot ostala populacija. Udeleženci so bili na splošno predstavljeni kot sebični mladi odrasli, na splošno moški, očarani nad individualnostjo, tveganjem in nevarnostjo [ekstremnih] športov (Brymer & Houge Mackenzie, 2017).
Povečanje števila udeleženih v ekstremnih športih je sprožilo različne teorije in modele, ki želijo razložiti udeleževanje v ekstremnih športih. Nekatere prevladujoče teorije, ki se še vedno uporabljajo za razlago motivacije sodelovanja v takšnih športih so: teorija iskanja občutkov (ang. sensation seeking), psihoanaliza, teorija osebnosti tipa "T", teorija preobrata (ang. reversal theroy), delovanje na robu (ang. edgework) idr. V nadaljevnju bom predstavila nekaj meni zanimivih teorij oziroma pogledov na to, zakaj ljudje sodelujejo v ekstremnih športih.
Iskanje občutkov (ang. Sensation Seeking)
»Iskanje občutkov (ang. sesnation seeking), imenovano tudi iskanje vznemirjenja, je težnja k iskanju novih in drugačnih občutkov, dražljajev in izkušenj. Termin opisuje ljudi, ki lovijo nove, zapletene in intenzivne občutke, ki imajo radi nove izkušnje in ki so pripravljeni veliko tvegati, da bi izkusili te izkušnje« (Sensation-Seeking | Psychology Today, b. d.).«
Teorija iskanja občutkov skuša razložiti, zakaj se zdi, da imajo nekateri ljudje prirojeno potrebo po nenehnem iskanju tveganih, zapletenih ali novih izkušenj (Ruch & Zuckerman, 2001). Tveganje ni glavna točka teorije iskanja občutkov; gre samo za ceno, ki so jo ti ljudje priravljeni plačati za določene vrste dejavnosti, ki zadovoljujejo njihove potrebe po novosti, spremembah in navdušenju. Pravzaprav veliko stvari, ki jih ti ljudje počnejo, sploh niso tvegane. Uživajo v visokointenzivni rock glasbi, gledajo pornografijo in grozljive filme, potujejo v eksotične kraje in se zabavajo brez drog. Iskanje občutkov pa se lahko razširi tudi na fizično raven, ki vključuje nenavadne ali ekstremne športe. Zanimanje za sodelovanje v takih športih pa opisuje samo eno izmed podkategorij teorije iskanja občutkov (Zuckerman, 2000).
Teorija iskanja občutkov je lahko koristna za razlago določenih vzorcev vedenja ali vidikov udeležbe v ekstremnih športih, vendar ta teorija morda ne bo celostno upoštevala motivacije ekstremnih športnikov. Iskanje občutkov lahko kaže na potencialno zanimanje za "visoko rizične" športe, vendar to ne napoveduje nujno vključenosti v ekstremni šport. Rezultati različnih raziskav kažejo, da so za sodelovanje v ekstremnih športih potrebni tudi drugi faktorji, ki niso nujno povezani s to teorijo.
Slanger in Rudestam (1997 v Brymer & Houge Mackenzie, 2017) sta raziskovala razlike med udeleženci v ekstremnih športih, visoko tveganih in tradicionalnih športih s primerjanjem alpinistov, smučarjev, pilotov z majhnimi letali in kajakašev na divjih vodah z običajnimi udeleženci v športu (npr. keglanje). Študija ni pokazala pomembnih razlik med skupinami skrajnega, visokega ali nizkega tveganja. Avtorji so trdili, da lahko te ugotovitve odražajo številne dejavnike. Ena domneva je bila, da teorija o iskanju občutkov ni uporabna pri razlikovanju med ekstremnimi in ne ekstremnimi športi. Druga razlaga pa je bila, da je teorija veljavna, vendar bo morda potrebovala nadaljnjo prenovo, da bi odkrila posamezne razlike v iskanju občutkov.
Delovanje na robu (ang. edgework)
»Koncept “edgework” je produkt več različnih vplivov. Pojem je sposojen od novinarja Hunter S. Thompsona, ki je opisoval različne eksperimente. Eden najbolj znanih je bil njegov eksperiment z drogami (Lyng, 1990). Termin opisuje prostovoljne dejavnosti ljudi, ki raziskujejo robove, ki obstajajo vzdolž kulturnih meja. Te meje lahko vključujejo meje med razumom in norostjo, zavestjo in nezavednostjo ter življenjem in smrtjo (Lupton, 2012).«
Teorija Edgework opisuje družbene dejavnike, ki spodbujajo željo po prostovoljnem prevzemanju tveganj ter dražljaje in občutke, ki izhajajo iz teh izkušenj. Poudarja tudi različne motive za prostovoljno tveganje, kot so priložnosti za občutek fizičnega obvladanja, osebnega nadzora, samozadostnosti in učinkovitosti, ki jih v sodobnih družbah pogosto primanjkuje. Kot že omenjeno izraz edgework izvira iz želje posameznika po raziskovanju roba ali meja lastnega nadzora v različnih kontekstih. Nekateri posamezniki doživljajo intenzivne vrhunce in zaznavajo povečan nadzor nad svojim življenjem, takoj po preživetih dogodkih, ki jih potisnejo na rob psiholoških in fizičnih meja. Rob predstavlja tanko mejo med nasprotnimi stanji, kot so življenje in smrt, kaos in red ter zavest in nezavednost.
Dejavnosti, ki jih je mogoče vključiti v koncept edgework, imajo eno osrednjo značilnost: vse vključujejo očitno opazno grožnjo telesnemu ali duševnemu počutju ali občutku urejenega obstoja. To vrsto robov, ki jih posameznik presega najbolje ponazarjajo tako nevarni športi (ekstremni športi) ali nevarni poklici, kot so gašenje požarov, poskusno pilotiranje, bojevanje idr. Pri takšnih dejavnostih je vedno prisotna grožnja s smrtjo ali poškodbami, čeprav udeleženci pogosto trdijo, da so ogroženi le tisti, ki ne vedo, kaj delajo (Lyng, 1990).
Teorija osebnosti tipa T
»Osebnost tipa T je opisana kot osebnostna razsežnost, ki se nanaša na posamezne razlike v iskanju stimulacije, vznemirjenja, vzburjenja in tveganja (Morehouse idr., 1990).«
Eno najbolj znanih osebnostnih klasifikacij je razvil C.G. Jung, ki je osebnost predstavljal kot skup tipov s štirimi glavnimi nadrejenimi vrstami: ekstravertiranost proti introvertiranosti, čutno zaznavanje proti intuiciji, mišljenje nasproti občutkom in presojanje proti zaznavanju. Verjetno bi osebnost tipa T delila nekatere skupne lastnosti z Jungovsko tipologijo. Predlagano je, da se osebnost tipa T lahko razdeli na T-duševne, T-fizične in T-uravnotežene posameznike. T-duševna oseba je tista, katere iskanje stimulacije je predvsem kognitivno ali psihološko, T-fizična oseba je tista, katere iskanje stimulacije je v prvi vrsti fizično, T-uravnovešena oseba pa je uravnotežena med mentalnim in fizičnim iskanjem stimulacije. (Morehouse idr., 1990). Farley (1986, v Morehouse idr., 1990) pravi, da se ta vidik osebnosti tipa T lahko nanaša na Jungov intuitivni tip, za katerega naj bi bilo značilno stermenje k zapletenosti in novostim; to pa je pomembna lastnost osebnosti tipa T.
Brymer & Houge Mackenzie (2017) pišeta, da osebnosti „T“ iščejo tveganje, medtem ko se osebnosti „t“ izogibajo tveganju. V tem kontekstu veliki „T“ pomeni thrills (vznemirjenje), tako ljudje s „T“ osebnostmi iščejo vznemirjenja, tveganja, vzburjenja in nove občutke. Eno glavnih razlik v tej teoriji je priznanje tako konstruktivne (npr. ustvarjalnost, iznajdbe) kot destruktivne (npr. uničevanje, zločin) različice osebnosti tipa 'T'. Vendar je bilo na tej teoriji narejenih malo raziskav in kot taka ostaja nepreverjena enorazsežna teorija.
Psihoanalitična teorija
Za razlago sodelovanja v ekstremnih športih ponekod najdemo tudi psihoanalitično teorijo-Freudovo teorijo gona smrti (ang. death drive)[2]. Tej razlagi pa marsikdo nasprotuje, saj o točno tej povezavi najdemo zelo malo napisanega.
Hunt (1995, v Brymer & Houge Mackenzie, 2017) je na primer prenesel ugotovitve iz študije o izkušnjah potapljačev iz globokega morja, da bi pojasnil udeležbo v „tveganih športih“, na splošno. Utemeljil je, da lahko patološke težave v vsakdanjem življenju, ki se kažejo kot agresivne fantazije, pomanjkanje moči in zaskrbljenost nad moškostjo in biseksualnostjo, človeka privedejo do nevarnih športov: bolj tvegan in nasilen je šport, večja je verjetnost, da vprašanja biseksualnosti, moškosti, agresije in sadomazohizma vplivajo na športno udeležbo posameznika. Kljub tem domnevam je Hunt ugotovil, da se posamezniki na otroške vzorce odzivajo različno in da lahko njegovi rezultati veljajo le za nekatere posameznike, ne pa za vse športnike v ekstremnih športih. Zanimivo je, da je našel tudi povezavo med udeležbo v ekstremnem športu, bogato inteligenco in željo po ustvarjalnosti in pomenu.
Kaj pa dopamin?
Ob prebiranju in poslušanju zgodb o ekstremnih športnikih se pojavi tudi vprašanje kakšno vlogo ima pri tem dopamin.
Dopamin je nevrotransmiter, ki je običajno povezan s sistemom užitka v možganih. Odgovoren je za to, da se po nasitnem obroku počutimo zadovoljni, srečni, ko zmaga naša najljubša nogometna ekipa, ali resnično srečni, ko uporabljamo stimulativne droge, kot so amfetamini ali kokain, ki lahko umetno iztisnejo več dopamina iz živčnih celic v naših možganih. Prav tako je odgovoren za zadovoljstvo, ki ga čutimo, ko naredimo nekaj drznega, kot je bungee jumping ali pa skok s padalom iz letala. Tako lahko isti mehanizem, ki je včasih nagrajeval naše prednike za to, da so ostali živi, podkrepi občutke vrhunca, ki jih nudijo ekstremni športi (Pain, 2005).
Raziskovalci v reviji Journal of Neurosciencne (v Park, 2008) pravijo, da je pri ljudeh, ki posegajo po tveganih dejanjih manj receptorjev, ki zavirajo dopamin - kar pomeni, da so možgani bolj nasičeni s kemikalijami, kar jim nalaga, da še naprej tvegajo, zato ti ljudje prehitro vozijo, preveč pijejo, uživajo droge ali pa se preprosto ukvarjajo z ekstremnimi športi. Na univerzi na Vanderbiltu, so preučevali, ali se možgani ljudi, ki iščejo vznemirjanja na kakršenkoli način razlikujejo od tistih manj pustolovskih, kar zadeva dopamina. 34-im moškim in ženskam so dali vprašalnik za oceno nagnjenosti k iskanju novosti, nato pa s posebno tehniko pregledali njihove možgane, da bi ugotovili, koliko dopaminskih recepotrjev imajo udeleženci. Iskali so določen receptor za urejanje dopamina, ki spremlja raven nevrotransmiterja in sporoča možganskim celicam, da ga nehajo »proizvajati«, ko ga je dovolj. Zgodnejše študije na podganah so pokazale, da imajo živali, ki se nagibajo k raziskovanju in tveganju v novih okoljih, tudi manj zaviralnih receptorjev, zato so želeli ugotoviti, ali je enako tudi pri ljudeh. Rezultati so bili taki kot so pričakovali. Ugotovitve podpirajo teorijo, da ljudje, ki tvegajo, dobijo nenavadno velik udarec dopamina vsakič, ko imajo novo tvegano izkušnjo, saj njihovi možgani ne morejo ustrezno zavreti nevrotransmiterja. Zaradi takšne eksplozije se počutijo dobro, zato se nenehno vračajo k tveganim dejanjem, tako kot se odvisnik vrača k drogam.
Zaključek
Kot lahko vidimo, enoznačnega odgovora na vprašanje ‘Zakaj se ljudje odločajo za ekstremne športe’ ne moremo podati. Za izbiro takih aktivnosti namreč stoji veliko dejavnikov, ki so pri vsakem posamezniku lahko različni. V članku sem opisala samo nekaj možnosti, ki so se meni osebno zdele zanimive. Vidimo lahko, da se posamezniki, ki izbirajo ekstremne športe, nenehno gibajo po tanki meji- meji med življenjem in smrtjo. Bližje kot so smrti, bolj se počutijo žive.
Avtorica: Naja Aldžić Matiš, magistrska študentka psihoterapije
Mentorica: Marta Jenko, vodja SFU ambulante
[1] “Wired differently«: ko dva enaka sistema (v tem primeru človeka), z enakimi inputi ustvarijo različne outpute; tvoje razmišljanje in obnašanje je drugačno od ostalih.
[2] Gon smrti je težnja k smrti in uničenju, ki se pogosto izrazi z vedenjem, kot so agresija, kompulzija ponavljanja in samouničevanje. Smrtni nagon nasprotuje Erosu, nagonu življenja.
Viri in literatura:
Brymer, E., & Houge Mackenzie, S. (2017). Psychology and the Extreme Sport Experience. V F. Feletti (Ur.), Extreme Sports Medicine (str. 3–13). Springer International Publishing. https://doi.org/10.1007/978-3-319-28265-7_1
Ekstremni šport. (2017). V Wikipedija, prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ekstremni_%C5%A1port&oldid=4760836
Extreme Psychology. (2009, julij 13). Scienceline. https://scienceline.org/2009/07/health-konkel-extreme-sports-risk-psychology/
Kajtna, T., & Tušak, M. (2004). Psihološki profil športnikov rizičnih športov. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 13(1), 85–102.
Lupton, D. (2012, maj 30). Edgework: Taking risks for the fun of it. This Sociological Life. https://simplysociology.wordpress.com/2012/05/30/edgework-taking-risks-for-the-fun-of-it/
Lyng, S. (1990). Edgework: A Social Psychological Analysis of Voluntary Risk Taking. American Journal of Sociology, 95(4), 851–886. https://doi.org/doi.org/10.1086/229379
Mahnič, J., & Tušak, M. (2005). Osebnostna struktura in motivacijske značilnosti športnikov v rizičnih športih. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 14(2), 107–121.
Morehouse, R. E., Farley, F., & Youngquist, J. V. (1990). Type T Personality and the Jungian Classification System. Journal of Personality Assessment, 54(1 & 2), 231–235.
Pain, M. T., & Pain. (2005). Essay: Risk taking in sport. The Lancet, 366, S33–S34. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(05)67838-5
Park, A. (2008, december 30). Why we take risks?-it’s dopamine. Time. http://content.time.com/time/health/article/0,8599,1869106,00.html
Ruch, W., & Zuckerman, M. (2001). Sensation seeking in adolescents. https://doi.org/10.5167/UZH-77819
Sensation-Seeking | Psychology Today. (b. d.). Pridobljeno 27. avgust 2020, s https://www.psychologytoday.com/us/basics/sensation-seeking
Slanger, E., & Rudestam, K. E. (1997). Motivation and Disinhibition in High Risk Sports: Sensation Seeking and Self-Efficacy. Journal of Research in Personality, 31(3), 355–374. https://doi.org/10.1006/jrpe.1997.2193
Tomaž Humar. (2019). V Wikipedija, prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Toma%C5%BE_Humar&oldid=5122651
Zuckerman, M. (2000). Are You a Risk Taker? Psychology Today. http://www.psychologytoday.com/articles/200011/are-you-risk-taker
Vir slike: https://pixabay.com/ / Jacqueline Maco