Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 07. 11. 2017

O sramu, neznanju in lastni vrednosti biti človek

otrok s knjigo

Slovenska ljudska modrost pravi, da:”Janezek velja toliko, kolikor zna”. Če zna, velja. Velja kot človek. Ima vrednost kot človek in kot tak je tudi sprejet. Ljudje radi rečemo:”Kako priden si bil” in to le, ker je drugi nekaj znal narediti, ker je nekaj naredil prav, ker je nekaj naredil tako, kot smo sami pričakovali, da bo. Zato ima drugi vrednost, mi pa ga sprejemamo kot takega. Kaj pa, ko drugi ne zna, ko nečesa ne naredi tako, kot smo pričakovali, zahtevali, upali, da bo? Kaj stori starš, ko otrok nečesa ne zna? Osebnostno zrel starš bo otroku dal vedeti, da tudi če ne zna, je to ok, da je zato, ker ne zna še vedno kot človek vreden da je in da ga ima rad. Tudi, če ne zna. Ne znati ni napaka. Ni narobe nečesa ne vedeti. Naučil ga bo, da bo znal, da se bo, ne le kot otrok, temveč predvsem kot odrasla oseba sebe sprejemal kot vrednega tudi, ko nečesa ne bo znal, kritikam drugih navkljub. Brez prefinjenih očitkov s slogu “kako tega ne znaš, “oh, kako si neroden”, “od tebe sem pričakoval več”. Kaj to pove o tistemu, ki to izreče? Kako sam sebe ceni kot človeka in kaj od sebe zahteva, da bo sprejet od drugih? Čemu drugega očrniti z izpostavljanjem njegove šibkosti samo zato, da prekrijemo lastne in povečam sebe ter svojo nezmotljivost, ki je ni in je le iluzija, notranja želja dobljena od drugih zato, da bi drugim ugajal in od njih bil sprejet.

 

Občutek lastne vrednosti, kako sebe sprejemam kot človeka je močno povezan s sramom. Sram, je poleg strahu, vladar sveta. Vsaj v slovenski družbi. Ko otrok ne zna, mu nezreli starši s tem, ko mu podajo očitek, da ne zna, dajo tudi pečat sramu. Pa ne le starši. Tudi vzgojitelji in učitelji, celoten šolski sistem ceni tiste, ki znajo. Tiste, ki ne pa so izobčenci sistema, ki sam sebe ne ceni, ko ne zna, ker dejstvo je, da pogosto marsičesa ne zna. Tudi sistemi so nevedni, saj so sestavljeni iz nevednih ljudi.

 

“Sram te bodi, kako tega ne znaš?”, “Hahahaha, glej ga butla, nimaš pojma, skrij se raje!”. Znano? Slišano? Doživeto? Kaj tak otrok, odrasli občuti, ko to sliši, doživi? Sram! Sram, ker ne znam. Ker ne znam, nisem vreden kot človek, saj Janezek velja toliko kolikor zna. Žal nehvaležna popotnica, ki jo starši prepogosto dajo svojim otrokom, ki kot odrasle osebe živijo z nezavednim občutkom sramu, da niso vredni, ko nečesa ne znajo in zato, da bi bili sprejeti in da bi znali, se iz dneva v dan ženejo za aktivnostmi, ki jih v biti uničujejo. Delo cel dan, nepretrgana izobraževanja, mnogoteri akademski, službeni in drugi nazivi. Lovljenje uspeha za vsako ceno. In vse to le zato, da imamo vrednost. Da smo nekomu pomembni, ker sami sebi to nismo ali se vsaj na nezavedni ravni kot take doživljamo. A spoznanje in sprejetje slednjega ni lahko. Uvideti, da me je sram, ker ne znam. Sprejeti to spoznanje kot dejstvo, ki je. Si dovoliti sram občutiti. Biti z njim in ga sprejeti. Uvideti in sprejeti, da sem kot človek, ki ne zna in ki dela napake, vreden ni lahko. Je pa mogoče. Jeza, ki jo generira občutek nemoči zaradi neznanja nečesa in direktno ali prefinjeno izrečeni očitki drugih, niso pot odrešitve. Je pa jeza nujna, da se človek aktivira, da postavi mejo in ustvari prostor kjer si bo dovolil biti jaz.

 

Človek sem in kot človek vem, da veliko ne vem. Vem, da lahko vselej še veliko izvem in vem, ko to izvem. Ni me sram, če nečesa ne vem in ni me sram, če delam napake, ker ne vem. Ker spoznanje, da ne vem je moč, da lahko izvem to česar še ne vem. Neznanje je vrednota. Neznanje je gonilo človekovega razvoja. Kaj vse smo kot posamezniki in kot civilizacija dosegli, ker nismo vedeli. Ker nismo vedeli smo raziskovali. Sebe in svet. Vesolje. Radovednost, da izvem česar še ne vem, je gonilo. Vsak otrok, ko shodi in se loči od staršev, je prostor neznanja, ki se polni z življenjskimi izkušnjami. Kot človek vem, da sem vreden ne glede na to koliko ne/vem. Kot bitje sprejemam svojo nepopolno popolnost in s tem sem ok.  Vreden sem, ker sem to kar sem. Kar sem bil in še bom. Le človek. In to mi je dovolj.

 

Piše: Robert Klun, specializant geštalt psihoterapije

Fotografija: StockSnap, Pixabay