Zapri meni
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 26. 02. 2020

Netipično netipična – moja pot do diagnoze Disleksije

Odprta knjiga z pirati

Disleksija – beseda, ki je dan-danes čedalje večkrat omenjena v medijih. Je to zgolj grbina na razvojni poti otroka, ki jo le ta preraste? Modna muha elit, ki se te diagnoze poslužujejo, da izboljšajo ocene svojih potomcev? Neka magična sposobnost dobre desetine populacije, ki jo mora družba zgolj odkleniti? Kar precej svojega življenja sem vedela, da ta motnja v učenju obstaja, vendar je nikoli nisem povezovala s sabo. Disleksiki so vendarle otroci, ki se nikoli ne naučijo dobro brati in, ki se potem najdejo v kreativnih in grafičnih poklicih – slikarji, arhitekti ali dizajnerji. Kaj ima to skupnega z odličnjakinjo, knjižnim moljem, ki je prebirala tudi 9 knjig na teden in katere največji grafični dosežek je obešenec iz igre vislic?

Diagnozo disleksije sem dobila pri 28 letih. K samorefleksiji in raziskovanju, me je spodbudila sekvenca testov sposobnosti pri iskanju zaposlitve. Rezultati testov inteligence in abstraktnega mišljenja so mi znova in znova preprečili uvrstitev v naslednjo fazo zaposlitvenega procesa. In to v panogi, pri študiju katere sem dobivala štipendijo za uvrstitev med najboljših 5% študentske populacije in za katero sem se nadaljnje izobraževala na prestižni univerzi v tujini. Zakaj se moje realne sposobnosti in rezultati testov niso ujemali? Je bilo moje mnenje o sebi previsoko? Sem imela v preteklosti zgolj srečo in sem se nekako izmuznila med razpokami šolskega sistema? Ali pa je bil »hrošček« v testiranju samem…

Menda sem bila izjemno »brihtna« deklica, katere domišljijo so hranile številne pravljice, tako v knjigah kot direktno iz glav babic. Radovedna, rahlo nerodna - pa vendar plesalka, z zvonkim glasom in naravno nadarjenostjo za glasbo. V šolo sem vstopila leto pred običajno starostjo in se – po pripovedovanju staršev, znašla pred prepreko. Branje. Staršem ni bilo jasno kako lahko otrok, ki ima tako rad knjige tako slabo napreduje v branju. Zato smo imeli bralne vaje pri kuhinjski mizi. Solze, upor in branje, dve črki po dve črki. Brala sem Ciciban in kasneje imela govorne vaje pri logopedu in je nekako steklo. Problem pa ni bilo le branje temveč tudi pisanje. Moj rokopis je bil izjemno grd in roka kar ni in ni hotela pravilno držati peresa, tudi po številnih investicijah staršev v pisala, ki naj bi pomagala. V četrtem razredu so mi »prepovedali« pisati pisane črke, ker je bila moja pisava tako neberljiva.

Po težkih začetkih je branje spet postalo moja strast in uteha – to se pravi branje leposlovja. Veliko težje sem brala učbenike, kjer je bilo potrebno zares natančno prebrati vsako besedo in si zapomniti razne sezname dejstev. Pri leposlovju sem lahko po svoje »skenirala« stran in ni bilo večje škode če sem kaj – sploh imena, brala narobe. Še danes me včasih preseneti kako ime ali beseda, ki je v moji glavi popolnoma drugačna. Imela sem težave z učenjem angleščine, dokler se nisem odločila prebrati slovensko in angleško knjigo Harry Potter hkrati, besedo po besedo – in je spet nekako steklo. Moja osnovna šola je potem minila brez večjih akademskih preprek.  Čeprav so bili moji spisi vsi rdeči od napak, sem vseeno dobila petico za vsebino, tako da se s tem nisem veliko ukvarjala. Spet se je zapletlo – ko gledam nazaj brez večjih presenečenj, pri standardiziranih testih. V osmem razredu smo pisali test nadarjenosti za Zoisovo štipendijo. In klub odličnemu uspehu in številnim priznanjem iz logike, fizike in angleščine je rezultat standardiziranega testa pretehtal in štipendije nisem dobila. Slabši rezultat kot pričakovano sem prejela tudi na t.i. Ekstercih tako da sem na željeno gimnazijo prišla šele v drugem krogu.

V srednji šoli sem doživela res velik šok. Grafi pri matematiki. Profesoričin način ocenjevanja je bil 5 točk za izračun (algebro), 15 točk za graf. Začeli so padati prvi cveki in starši so šli na posvet v šolo. Razlogi za neuspeh: punca mora sedeti pred katedrom, drugače se zasanja in lena je, ne vadi zadosti. A ne glede na vežbo preprosto nisem bila zmožna videti kam se bo graf obrnil. Inštrukcije, pomoč prijateljev, nič ni pomagalo. Ob redkih priložnostih, ko je bila ocenjevana zgolj algebra brez funkcij ali logika sem pisala 5. In komentar profesorice: Si se končno naučila. Moja samozavest je bila strta, zaključna ocena pri matematiki pa 2. Tudi pri ostalih predmetih, ki mi niso bili posebej pri srcu sem se nehala truditi. Celo pri moji nekdaj tako ljubi fiziki sem slabe ocene popravljala z razširjenimi seminarskimi nalogami in spravljala profesorico v obup. Prve dve leti gimnazije sem bila dobra, druge dve prav-dobra. Zanimivo je, da so na nedavni obletnici sošolci mislili, da sem bila vseskozi odlična, saj sem blestela v esejih in inštruirala sošolce v predmetih, ki so mi bili blizu.

Maturo sem opravila zadosti dobro, da sem se lahko vpisala na željen študij. Pa vendar se spomnim grenkega pomisleka, da se moram za vse potruditi bolj kot moji kolegi. V več poskusih, kot bi hotela priznati sem opravila tudi vozniški izpit kljub temu, da skoraj na dojemam pojmov levo in desno. Prstani samo na levi roki so nekako pomagali pri tem. Po skoraj popolno »sfaliranemu« prvemu roku izpitov sem z veliko trme in sreče našla svoj (efektivni) stil študiranja. Razen izpitov sem pisala izključno na prenosni računalnik in kasneje popravljala rdeče podčrtane – zatipkane besede. Na roke sem pisala le med izpiti, po katerih sem morala včasih profesorju prebrati izpit, če ga ta ni znal. Če je bilo le možno sem čim več predmeta naredila z dodatnim delom – eseji, raziskovalnimi nalogami, prezentacijami in članki, kot pa z izpiti. Moje težave so bile pospravljene na stranski tir in so se pojavile le, ko sem se morala na pamet naučiti vse grafe, ki bi jih potencialno mogli znati reproducirati na izpitu. Moje povprečje je bilo 9,5. S profesorji sem sodelovala na dodatnih projektih in preko študenta delala v nevladni organizaciji, ki analizira gospodarstvo. Spet sem verjela vase – verjela da nisem lena in neumna in po končanem magisteriju znanosti v tujini je bila moja samopodoba na najvišjem nivoju kadarkoli.

Pri iskanju zaposlitve pa se je spet zapletlo… In tako smo pri na začetku moje zgodbe. Pri standardiziranih testih. V petih letih od konca izobraževanja sem (ob večji medijski pokritosti disleksije) zaznala čedalje več znakov tudi pri sebi. In četudi nisem popolnoma »pasala« v opis motnje, sem si rekla, da s testiranjem nimam ničesar izgubiti. Vendar so tedaj testirali zgolj otroke. Obupala sem in za nekaj let opustila plan. Po začetku psihoterapije sem disleksijo začela ponovno raziskovati in postala čedalje bolj prepričana, da jo res imam. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje sem dobila priložnost testiranja in prof. dr. Ana Krajnc je potrdila mojo diagnozo. Tekom testiranja me je inteligenčni test prilagojen disleksikom uvrstil med nadpovprečno inteligente, na rob genialnosti.

Zdaj diagnozo imam, a kaj naj z njo? Seveda bi lahko rekli, da je največja prednost vedenje, da moje pretekle težave niso izhajale iz tega da bi bila neumna ali lena. Ampak službo, ki si jo želim bi bilo vseeno dobro imeti. Po mojih izkušnjah kadrovske sekcije v Sloveniji niso najbolj naklonjene adaptacijam za disleksike. Najhujše izkušnje pa imam iz javne uprave, kjer so raje trmasto trdili, da njihovo testiranje ne more biti napačno in da je razlog za diskrepanco moja nezmožnost prenašanja stresa. Zavedanje, da lahko ljudje z drugačim načinom mišljenja veliko prispevajo h kolektivu in reševanju poslovnih izzivov zgolj počasi pronica med ljudi. Začela pa sem se tudi zavedati, da moja disleksija ni disleksija, ki jo ima večina ljudi v mislih in za katero se pripravljajo akomodacije. Moje razmišljanje res hkratno poteka na več nivojih, vendar ni v slikah temveč v besedah in konceptih. Grafične predstavitve mi pomenijo breme in ne pomoči, sploh v obliki grafov in miselnih vzorcev. Popolnoma nezmožna sem razmišljanja v 3D in moje prepoznavanje obrazov je bolj problematično kot ne. In, rotim vas, ne me prosit, da naj vam nekaj narišem. Po drugi strani si z lahkoto zapomnim in pišem poezijo. Govorjenje in razumevanje jezika npr. idiomov, mi ni nikoli povzročalo problemov. Pri standardiziranih testih zato navadne akomodacije v obliki podaljšanja časa včasih niso dovolj. In, četudi kadrovniki in psihologi »verjamejo« v disleksijo imajo v mislih pogosto zgolj »standardni model« in se pojavijo pomisleki o morebitnih drugih razlogih pri moji prošnji za akomodacijo. Vendar standardni disleksik ne obstaja. Vsi imamo simptome in načine razmišljanja povezane z disleksijo, vendar so le ti lahko zelo različni ali celo izključujoči. Vzemimo za primer znanega slovenskega aktivista na področju disleksije Gojimirja Lešnjaka – Gojca. Preden se nam je gospod predstavil kot izjemen igralec, je študiral – Slavistiko.

Disleksije ne bom nikoli »prerasla« in četudi me le ta ne ovira pri vsakdanjemu življenju, so obdobja in dogodki v življenju, ko se moram opreti na svojo diagnozo, da lahko pokažem svoje sposobnosti. Po svoje sem imela srečo, da sem lahko sama, brez pomoči strokovnjakov razvila kompenzacijske mehanizme, ki so mi ustrezali. Vendar še zdaleč nisem popolnoma ušla diskriminaciji in stiskam, ki jih v nevrotipični družbi doživlja disleksik. In zato je še vedno pomembno, da družba sliši zgodbe različni disleksikov. Bolj ali manj starih, bolj ali manj uspešnih in bolj ali manj standardnih.

 

 

Vir fotografije: Pixabay