Close Menu
Category:
Ambulanta
Objavljeno: 14. 03. 2017

O psihoterapiji

cvetoče drevo

»Življenje vsakega človeka je pot k samemu sebi.« (Hermann Hesse)

 

Soočanje z lastno ranjenostjo in ranljivostjo

Življenje navadno ubira čudna pota, nekatere poti si uravnavamo in se zanje odločamo sami, spet drugje nam življenje postreže s presenečenjem in imamo le delno nadzor nad dogajanjem. Ob tem se ob dogajanju neobhodno soočamo s svojo ranljivostjo in ranjenostjo v sebi, kar ni lahko. Marsikatero dejanje, dogodek ali situacija v nas pusti odtis. Težji ko je, bolj se ga trudimo skrivati ali se od njega umikamo. Ob tem, ko poskušamo v sebi ohranjati dobro podobo samega sebe in sveta in hitimo za opravki in časom, pa lahko počasi izgubljamo stik s sabo in dejansko resničnostjo.

Težko je pogledati sam vase. Sploh pa ob nekom, ki nam je tuj in nas ne pozna. Odpreti se nekomu in se ob tem srečati tudi z odzivi svojega telesa ter občutji na naše lastno življenje, s temo, sanjami ali strahovi, ki so v nas – to zahteva pogum in vero, da lahko to prenesemo. Da se obrnemo k drugemu in se mu izpovemo, moramo biti res v stiski. Navadno se prej vrtimo v krogu lastnega neuspelega reševanja in vztrajamo v istem,  ko pa na eni točki doživimo sesutje, je to uvid, da potrebujemo pomoč. Dokler lahko še sami, mislimo da lahko in moramo sami. Ko pa se zavemo, da tako ne zmoremo več, si pomoč, prisotnost in mnenje drugega dopustimo tudi (s)prejeti.

 

Psihoterapija je vstopanje v odnos in učenje odnosa – za obe strani

Ko smo v osebnem odnosu z nekom, se zavemo potrebe, da je nekomu mar za nas in da nas sprejema ter ob nas vztraja kljub našim napakam, nemoči ali zmedi. Biti v odnosu sprejet je univerzalna človeška potreba, človek je bitje odnosov in kar je porušeno ali umanjka v odnosih, se lahko dokončno zaceli le v odnosu. Tako je. Človek lahko del te poti naredi sam, vendar pri tem ne pride vedno do konca. Ob nekom, ki je varen, čustveno sprejemajoč, od nas neogrožen in enostavno tam za nas, z vsem kar prinesemo, se lahko umirimo, sprostimo, najdemo (nazaj) svoje bistvo. Se sprejmemo tudi v stvareh, ki so bile za nas prej nedopustne ali sprejmemo odgovornost za stvari, ki smo se jih otepali ali se pred njimi skrivali. Terapevt za nas in z nami gradi novo razumevanje sebe, odnosov, situacij in usmeritev za naprej. Je pa tudi terapevt le človek - in ko dopusti klientu videti svoje ranljivosti in se na njegove življenjske situacije odziva tudi kot človek, ne le kot strokovnjak, naredi prostor med njima varnejši, enakovrednejši ter pristno človeški.

 

Psihoterapija pomeni varen prostor

Kaj je psihoterapija? Je zdravljenje s pogovorom, z odnosom, s prisotnostjo, pristnostjo in sočutjem ter iskrenostjo človeka, ki je tam za nas. Psihoterapija omogoča zavedanje, soočenje in zdravljenje ran in travm, ki nam jih zada življenje. Da nam moči za potrebne spremembe ravno preko odnosa, ki ga v njej ustvarjamo sami s sabo, partnerjem, družinskimi člani in terapevtom. Na tej skupni poti se neobhodno srečamo tudi z odnosom in predsodki, ki ga imamo do življenja samega in do samega sebe.

Psihoterapija torej ni obsojanje ali predalčkanje, postavljanje diagnoz ali predpisovanje tablet in tehnik. Je prostor za varno raziskovanje nas samih, naših odločitev, življenjskih dejanj, situacij in izkušenj. Ne glede na to, na kateri strani sedimo (kot terapevt ali kot klient) nam ponuja priložnost, da kot človek postajamo spet/bolj človeški, zase in za druge… In da lažje razumemo in usmerjamo svoje življenje.

Zato se psihoterapije ni potrebno bati, dajmo sebi in drugemu priložnost, da nas ta proces utrdi, spreminja in gradi, da bomo lažje, z več vere, globine in moči živeli življenje in da bo to življenje res naše.

 

Piše: Dr. Tina Rahne Mandelj, zakonska in družinska terapevtka, vodja ambulante SFU