Rak je bolezen, ki poseže globoko

V intervjuju za EuropaColon Slovenija je dr. Tatjana Rožič,  univ. dipl. soc. del., spec. zakonske in družinske terapije, koordinatorka za znanstveno-raziskovalno dejavnost in predavateljica na Oddelku za psihoterapevtsko dejavost SFU Ljubljana, spregovorila o globokih psiholoških in čustvenih procesih, ki jih sproži diagnoza raka.

Kot poudarja, diagnoza pogosto deluje kot močan prelomni trenutek – človek lahko občuti šok, zbeganost in občutek, da se je svet ustavil. Prav v teh trenutkih je neprecenljiva prisotnost osebe, ob kateri se bolnik počuti varno, sprejeto in razumljeno.

Dr. Rožič opisuje, da se bolniki v procesu soočanja z rakom spopadajo z različnimi fazami: od zanikanja do jeze, od občutka nemoči do tistega pomembnega trenutka, ko se pojavi odločitev: »To je zdaj moje – in nekaj moram narediti.« Ta notranji preobrat pogosto postane ključni motivacijski dejavnik za zdravljenje.

Poudarja tudi pomembno vlogo zdravstvenega osebja: iskrena, jasna in sočutna komunikacija ter spoštljiv odnos pomagata bolniku, da ponovno vzpostavi občutek nadzora in se aktivno vključi v zdravljenje.

Veliko pozornosti nameni tudi svojcem, ki so pogosto v zahtevni dvojni vlogi – podpora in hkrati soočanje z lastno stisko. Opozarja, da so majhna dejanja pomoči lahko izjemno dragocena, hkrati pa je pomembno, da svojci znajo postavljati meje, ko bolezen začne spreminjati dinamiko odnosov.

V zaključku se dotakne tudi obdobja, ko možnosti zdravljenja pojenjajo. Takrat postanejo ključni iskreni pogovori, urejanje odprtih zadev, hvaležnost in iskanje miru – vse to omogoča dostojanstven zaključek življenja ter svojcem pomaga pri kasnejšem žalovanju.

Celoten članek lahko preberete na povezavi.