Psihoterapija otrok in mladostnikov

Uraden naziv psihoterapevtskega pristopa: Psihoterapija otrok in mladostnikov

Trajanje programa: 4 leta oz. 8 semestrov (neformalno izobraževanje) // 3 leta (specializacija v okviru akademskega študija)

Naziv ob zaključku: psihoterapevt za otroke in mladostnike

 

Psihoterapija otrok in mladostnikov

 

Opis pristopa

Psihoterapija otrok in mladostnikov zahteva posebna znanja, ki so nujno potrebna za učinkovito psihoterapevtsko delo iz naslednjih razlogov:

 

  • Terapevt in pacient sta si manj enakovredna kot pri psihoterapiji odraslih.
  • Psihoterapevti otrok in mladostnikov morajo biti zato „večjezični“: morajo biti sposobni uporabljati oblike komunikacije, ki so primerne starosti in razvojnim posebnostim, torej tudi neverbalne oblike izražanja (na primer igranje, risanje, barvanje…), v verbalni komunikaciji pa morajo znati uporabljati tudi simboliko in metafore (na primer delo s pravljicami in zgodbami).
  • Otroci in mladostniki so bolj kot odrasli odvisni od svojega ožjega in širšega socialnega okolja. Zato morajo razni vidiki odnosov med psihoterapevtom in otrokovimi bližnjimi zaupnimi osebami najti svoje mesto v psihoterapiji otrok in mladostnikov.

 

Psihoterapevti otrok in mladostnikov si morajo pridobiti osnovno in multidisciplinarno znanje na področju telesnega, čustvenega, kognitivnega in socialnega razvoja ter temeljna psihoterapevtska znanja, na katera dogradijo specifična znanja povezana s pristopom. 

V štiriletni neformalni specialistični študij se lahko vpišejo študenti po opravljenem programu Psihoterapevtske propedevtike in pa študenti diferencialnega programa Psihoterapevtske propedevtike (to so diplomanti sorodnih smeri - socialno delo, socialna pedagogika, psihologija, biopsihologija, medicina in drugih sorodnih poklicev). Več o pogojih za vpis na specialistični študij na povezavi.

Specialistične vsebine iz psihoterapije otrok in mladostnikov si lahko študenti izberejo tudi v okviru študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana. Po drugem letniku fakultetnega študija Psihoterapevtske znanosti na prvi stopnji, se lahko študent odloči za smer psihoterapija otrok in mladostnikov, ki jo potem nadaljuje in konča na magistrski stopnji.

Študij psihoterapije otrok in mladostnikov posreduje teoretično in praktično znanje, ki omogoča usposobljenost za opravljanje psihoterapije otrok in mladostnikov.

 

(foto: Pixabay)

Posebnosti pristopa

Študij psihoterapije otrok in mladostnikov se mora poleg posebnih teoretičnih znanj že v okviru multidisciplinarnega osnovnega znanja osredotočiti na posebnosti prepletajočih se odnosov med psihoterapevtom za otroke in mladostnike ter odraslimi zaupnimi osebami povezanimi z otroki in mladostniki ter tako ostati v neposredni povezavi s temeljnimi vprašanji osredotočenimi na okvir obravnave pacienta.

Ravno tako kot psihoterapija za odrasle tudi psihoterapija otrok in mladostnikov ni "enotna psihoterapija", temveč se je oblikovala specifično v okviru različnih psihoterapevtskih šol. Zato morajo biti psihoterapevti otrok in mladostnikov sposobni upoštevati, povezovati in integrirati različne psihoterapevtske šole oz. pristope.

Psihoterapija otrok in mladostnikov ni namenjena le otrokom in mladostnikom s psihopatološkimi motnjami, temveč išče v okviru psihoterapevtske znanosti tudi odgovore na vprašanja povezana z vzgojo. S tem prispeva k optimizaciji zaščitnih dejavnikov, ki omogočajo boljšo preventivo. S tega vidika psihoterapija otrok in mladostnikov posega tudi na področje pedagogike.

Ti vidiki so na kratko navedeni v nadaljevanju.

 

1.1 Posebna znanja potrebna za psihoterapevtsko obravnavo otrok in mladostnikov

Psihoterapevt otrok in mladostnikov ne sme imeti le psihoterapevtskega znanja, temveč mora poznati tudi razvojno psihologijo, saj bo lahko le tako uspešno delal z otroki in mladostniki. Psihoterapevt mora poznati stopnje čustvenega in kognitivnega razvoja, saj bo lahko le tako izbral izraze, ki ustrezajo otrokovemu razumevanju govora in po drugi strani tudi razumel otrokovo govorico. Psihoterapevt mora biti seznanjen s stopnjami razvoja mišljenja, da bo lahko upošteval otrokov način mišljenja in njegovo sposobnost predstavljanja in abstraktnega razmišljanja. Znanje o poteku socialnega razvoja, moralnih sodbah in socialnih kompetencah je prav tako nujni pogoj za vzpostavitev dialoga pri komunikaciji z otrokom.

Pri tem ne zadošča poznavanje tipičnega poteka razvoja in znanje o sosledju glavnih razvojnih faz otroka. Psihoterapevt otrok in mladostnikov mora biti seznanjen tudi z odkloni od "razvojnih standardov", kot so denimo izolirani ali omejeni zaostanki v razvoju govora in motorike ter težave pri osvajanju tehnike branja, pisanja in računanja, saj bo le tako znal ustrezno upoštevati njihov vpliv na otrokov psihični razvoj.

 

1.2 Posebna govorica pri psihoterapevtski obravnavi otrok in mladostnikov

Dejstvo, da pri psihoterapiji otrok in mladostnikov obstaja manjša enakost med terapevtom in pacientom v primerjavi s psihoterapijo za odrasle, zahteva posebne tehnike intervencij. Psihoterapevti otrok in mladostnikov morajo biti zato sposobni pri svojem delu uporabljati oblike komunikacije, ki so primerne starosti in razvojnim posebnostim, torej tudi neverbalne oblike izražanja kot so na primer igranje, risanje in barvanje, v verbalni komunikaciji pa morajo tako pri razumevanju kot tudi pri govoru znati uporabljati simboliko in metafore, kot je denimo delo s pravljicami in zgodbami. Psihoterapevt otrok in mladostnikov mora biti sposoben "govoriti" v komunikacijski obliki, ki jo izbere otrok, torej se mora znati igrati s predmeti, pa tudi s fantazijo in metaforami.

 

1.3 Posebne odnosne kompetence pri psihoterapiji otrok in mladostnikov

Odvisnost otrok in mladostnikov od njihovega ožjega in širšega socialnega okolja igra bistveno in oblikovalno vlogo v psihoterapevtskem procesu. Starši in okolje morajo biti v psihoterapiji udeleženi. Ta nujna pritegnitev staršev pa je povezana s pripravljenostjo staršev oziroma skrbnikov, ki presega formalno privolitev v okvir obravnave. Vidiki odnosov med psihoterapevtom in zaupnimi osebami otrok so del psihoterapije otrok in mladostnikov, ker se ne vzpostavi le odnos terapevt - otrok, temveč tudi odnos med terapevtom in otrokovimi zaupnimi osebami. Psihoterapevt mora upoštevati, pretehtati in oblikovati tudi to raven - proces oblikovanja odnosa z otrokovimi starši. 

 

1.4 Posebni etični pogoji pri psihoterapiji otrok in mladostnikov

Upoštevati in pretehtati je potrebno posebnost psihoterapevtske obravnave otrok in mladostnikov iz etičnega vidika in moralnih pravil, ki veljajo v psihoterapevtski obravnavi,  še zlasti ob upoštevanju dejstva, da predstavlja psihoterapija otrok in mladostnikov obliko terapije za varovance oz. varovanke.

Prav dolžnost poklicne molčečnosti psihoterapevtov za otroke in mladostnike postavlja slednje vedno znova pred poseben izziv, ko gre za posredovanje podatkov skrbnikom otrok in mladostnikov. (bolj izčrpno glej Sindelar, B. (2011). Kinder- und Jugendlichenpsychotherapie. V B. Rieken, B. Sindelar, & T. Stephenson, Psychoanalytische Individualpsychologie in Theorie und Praxis. Psychotherapie, Pädagogik, Gesellschaft (S. 275-305). Wien - New York: Springer.)

Vodja pristopa in kontakt

Vodja pristopa: mag. Miran Možina

Kontakt: miranmozina.slo@gmail.com

Za vse nejasnosti glede študija kot osebnih dilem, povezanih s študijem, ki jih ne morete razrešiti s svojimi učitelji ali na študentskem referatu, se lahko vedno obrnete na koordinatorja oz. vodjo pristopa.