sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 02. 08. 2021

Zasvojenost, covid-19 in psihoanaliza

Zasvojenost, covid-19 in psihoanaliza

Zasvojenost je izjemno kompleksen in pereč družbeni problem. Kljub znatni spremembi v družbenem odnosu do pojava, je v veliko krogih zasvojenost še vedno tabu tema, kateri vztrajno sledijo zastarela in včasih skoraj vraževerna prepričanja. Tudi na področjih kjer se odvisnost in zasvojenost preučuje in razpravlja brez predsodkov pa obstaja izjemno velika količina nestrinjanja o njuni fundamentalni naravi. Pomanjkanje konsenza lahko najdemo pri vprašanju validnosti in uporabnosti koncepta nekemičnih ali vedenjskih zasvojenosti, pri vprašanju ali so ključni aspekti odvisnosti fiziološki, vedenjski ali izkustveni, na področju kategorizacije različnih oblik zasvojenosti, izvoru pojava, uspešnosti različnih oblik zdravljenja in še pri mnogih drugih ključnih elementih potrebnih za celostno razumevanje zasvojenosti. Nevrobiološke perspektive, ki trenutno prevladujejo na področjih, ki se ukvarjajo z zasvojenostjo, so močno prispevale k razumevanju pojava in vodile do vedno bolj pogostega vključevanja vedenjskih zasvojenosti v kategorijo (Potenza, 2006). Kljub temu pa se zdi, da lahko včasih nekoliko ignorirajo tako družbeni kot individualni kontekst, v katerem se zasvojenost razvije. V času pandemije COVID-19 smo videli porast številnih problemov povezanih z zasvojenostjo, to priložnost bi rad izkoristil, da poleg pregleda načinov na katere je pandemija vplivala na delo z zasvojenostjo, razmislimo tudi o različnih načinih na katere so bili naši vidiki zasvojenosti in dela z zasvojenimi osebami morda pomanjkljivi že pred pandemijo.

 

Zasvojenost v času pandemije

Pandemija COVID-19 se je v zadnjem letu in pol dotaknila skoraj vseh aspektov naših življenj. Spremenila je načine na katere se izobražujemo, nakupujemo, delamo, preživljamo prosti čas in smo v kontaktu s prijatelji in družinskimi člani. Medtem ko je na vsakega od nas pandemija vplivala na svoj unikaten način, je bil učinek pandemije na določene marginalizirane skupine, ki se zanašajo na vsakodnevno pomoč s strani različnih institucij še posebej opazen. Ena od teh marginaliziranih skupin so gotovo zasvojene osebe, specifično osebe zasvojene s psihoaktivnimi substancami.

Osebe zasvojene s psihoaktivnimi substancami se pogosto zanašajo na storitve kot so podporne skupine, svetovanje, zavetišča za brezdomce, centri za psihiatrično zdravljenje odvisnosti, organizacije, ki delujejo v okviru zmanjševanja škode pri uporabi psihoaktivnih substanc in druge oblike vsakodnevne pomoči. V času pandemije je bil dostop do mnogih izmed teh storitev drastično omejen (Liese in Monley, 2021). Poleg tega so osebe, ki zlorabljajo določene psihoaktivne substance dodatno izpostavljene tveganjem povezanim z virusom COVID-19 (Dubey idr., 2020). Zasvojene osebe so se že pred pandemijo pogosto soočale s številnimi ovirami v zdravstvenih sistemih, v času preobremenjenosti sistema med pandemijo pa so te ovire postale še bolj opazne. V času stresa in družbene izolacije, katera smo gotovo vsi občutili med pandemijo se posamezniki pogosto obrnejo k uporabi psihoaktivnih substanc, da bi ubežali tem neprijetnim občutkom (Volkow, 2020). Posledično se pri osebah, ki zlorabljajo psihoaktivne substance med pandemijo opaža porast uporabe, menjava substance (potencialno na bolj nevarno substanco) zaradi oteženega dostopa do substance, katero so zlorabljali pred pandemijo in pa recidivi pri osebah, ki so pred pandemijo že prenehale z uporabo psihoaktivnih substanc (Chiappini idr., 2020).

Poleg zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami je vredno izpostaviti še nekatere pomembnejše vedenjske zasvojenosti na katere je imela pandemija znaten učinek. Zasvojenost s sodobno tehnologijo je rastoč problem, kateremu se v zadnjih desetletjih namenja vedno več pozornosti. Tehnologija in specifično uporaba interneta je vedno večji del našega vsakdanjega življenja, na tej točki težko obstajamo v družbi brez redne uporabe interneta, računalnikov in pametnih telefonov. Te objekte potrebujemo za delo, šolanje, komunikacijo, nakupovanje, med pandemijo pa smo jih pogosto potrebovali tudi za vzdrževanje osnovnih družbenih stikov, nujno potrebnih za zdravo življenje.

Zaradi te vpetosti sodobne tehnologije v naša življenja je pogosto težko presoditi kdaj se običajna pogosta uporaba tehnologije preliva v zasvojenost. V času (fizične) izolacije med pandemijo je bilo to mejo gotovo še težje opaziti, redkokdo med nami ni preživljal več časa s tehnologijo, pa če je bilo to zaradi šolskih in delovnih zahtev, ali pa z namenom kratkočasenja. Zasvojenost z internetom, socialnimi omrežji in videoigrami je še posebej pogosta pri mladih osebah in v času pandemije je bilo v številnih državah opažena višja pogostost vseh teh vedenj pri adolescentih. Dodatno so se pri adolescentih, ki so kazali znake zasvojenosti z videoigrami, internetom in socialnimi omrežji opažalo visoko stopnjo depresije, osamljenosti, želje po pobegu, težav s spanjem in tesnobnosti povezano s pandemijo (Fernandes idr., 2020).

Zasvojenost s spletno pornografijo je prav tako rastoč problem, ki obstaja na presečišču zasvojenosti s sodobno tehnologijo in zasvojenosti s spolnostjo. Tudi za to zasvojenost so najbolj ranljivi mladostniki, tako zaradi faze možganskega razvoja v kateri se nahajajo, kot tudi tega, da se nahajajo v obdobju, katerega zaznamuje oblikovanje spolne identitete in so posledično še posebej dojemljivi za vpliv seksualnih vsebin, ki si jih ogledujejo (Topić, 2016).

Med pandemijo je bil tako kot splošen porast internetne uporabe opažen tudi porast spletne pornografije. Ti obliki zasvojenosti v času pandemije predstavljata še posebej velik problem, saj je po dolgem obdobju v katerem so zasvojene osebe preživljale večino časa doma in v stiku s tehnologijo, zasvojenost postala ključen del njihovega življenja in glavna oblika soočanja z neprijetnimi občutki, ki so bili v tem času še dodatno potencirani (Awan idr., 2021).

Kljub številnim problemom, ki jih je prinesla pandemija za zasvojene osebe in strokovnjake, ki delujejo na tem področju, pa morda lahko najdemo v tej krizi priložnost za evalvacijo trenutnega stanja pri delu z zasvojenimi osebami, saj je poleg novih problemov, ki so prišli s to krizo, pandemija morda osvetlila nekatere slepe pege v našem razumevanju in obravnavanju zasvojenosti. V tem članku se bom predvsem potrudil osvetliti nekatere te slepe pege v kontekstu psihoanalitičnega razumevanja zasvojenosti in psihoanalitične terapije z zasvojenimi osebami.

 

Psihoanaliza in zasvojenost

Dandanes se psihoanalizo relativno redko povezuje z razumevanjem ali zdravljenjem zasvojenosti. Vodilne tehnike pri delu z zasvojenimi osebami so trenutno kognitivno-vedenjska terapija, uporaba motivacijskih intervjujev, preprečevanje recidiva, različne kognitivno-vedenjske tehnike prilagajanja na dražljaje povezane z objekti zasvojenosti in suportivne pristope, ki poskušajo z  zasvojenimi osebami delati v njihovem družinskem in socialnem okolju, kjer se učijo bolj zdravih načinov izpolnjevanja svojih socialnih in čustvenih potreb, brez uporabe objektov svojih zasvojenosti. Žal podatki kažejo na zgolj zmerno učinkovitost teh tehnik (Walter idr., 2015).

Čeprav obstajajo dobri razlogi, da psihoanalitična psihoterapija ni videna kot primarna metoda zdravljenja za zasvojene osebe, pa sem mnenja, da nam nekateri klasični psihoanalitični koncepti lahko pomagajo pri razumevanju zasvojenosti in pri razmišljanju o pomanjkljivostih oblik pomoči, ki se trenutno ponujajo zasvojenim osebam.

Začel bi z omembo dveh pomembnih teorij zasvojenosti, ki izvirata iz psihoanalize. Prva je hipoteza samozdravljenja v kateri je Khantzian (1997) predlagal, da je primarni razlog za zlorabo psihoaktivnih substanc pomanjkljiva zmožnost posameznika za samoregulacijo. Ko je oseba nezmožna soočiti se s svojimi negativnimi afektivnimi stanji, občutki nemoči in nefunkcionalnimi odnosi se obrne k določeni psihoaktivni substanci. Tako bi želja po substanci, katero čuti zasvojena oseba v resnici zakrivala pravo željo po pobegu pred raznolikimi neprijetnimi občutki, katere si zasvojena oseba ne more več sploh priznati. Khantzianovo delo je izhajalo iz self psihologije in je razumel pomanjkanje sposobnosti za potrebno samoregulacijo kot posledico pomanjkanja ponotranjenih struktur selfa, ki naj bi se razvile skozi zgodnje interakcije med starši in otrokom (Johnson, 1999). Ko otrok nima priložnosti ponotranjiti ustreznih struktur, se ne počuti sposobnega soočati s svojimi neprijetnimi občutki, v taki situaciji se lahko uporaba psihoaktivnih substanc posamezniku zdi kot popolnoma razumna odločitev, ko poskuša pridobiti občutek kontrole nad lastnimi občutki.

Ta teorija nam lahko pri delu z zasvojenimi osebami pomaga obdržati v mislih, da problem niso klientove potrebe. Potreba po določeni meri kontrole nad našimi občutki in afekti je popolnoma razumljiva in obstajajo zelo razumljivi razlogi, zakaj zasvojena oseba vidi uporabo objekta zasvojenosti kot najlažjo pot do te kontrole. Pomembno je, da se zasvojeni osebi pomaga ozavestiti svoje resnične potrebe in jih sprejeti kot nekaj, česar se ji ni potrebno sramovati. Pomembno si je tudi zapomniti otroški izvor teh nezmožnosti soočanja z neprijetnimi občutki in samoregulacije in med potekom zdravljenja delati na grajenju manjkajočih mehanizmov (Johnson, 1999). Kljub temu, da je hipoteza samozdravljenja bila primarno oblikovana na področju zasvojenosti s psihoaktivnimi substancami, ni očitnega razloga, da se je ne bi dalo prenesti na različne vedenjske zasvojenosti. Tako pri uporabi psihoaktivnih substanc, kot pri uporabi oziroma izvajanju vedenj s katerimi je oseba zasvojena gre za obliko omamljanja. V obeh primerih gre pogosto tudi za lajšanje bolečih občutkov (Ramovš, 2007).

V teoriji objektnih odnosov je zasvojenost pogosto videna kot posledica prekinjenega procesa separacije in individualizacije. Substanca ali vedenje s katerim je oseba zasvojena predstavlja blažilen objekt, katerega posameznik poskuša ponotranjiti. Ker pa ugodje, ki ga oseba izkusi ne prihaja iz korektivne medosebne interakcije, je proces ponotranjanja neuspešen. V tem kontekstu je običajno priporočena kombinacije individualne, skupinske in družinske terapije, ki zasvojeni osebi omogoča priložnost in primerno varno okolje za ponotranjenje blažilnih kapacitet, katerih ji ni uspelo internalizirati v otroštvu (Graham in Glickauf-Hughes, 1992).

Dodaten razlog, da se individualne psihoanalitične psihoterapije pogosto ne priporoča za zasvojene osebe je, da sta pri teh osebah transfer in kontratransfer običajno potencirana vendar z zelo krhko objektno reprezentacijo. Zaradi hitrega in pogostega menjavanja med negativnim in pozitivnim transferjem, se transferne vsebine ne morejo primerno izraziti in predelati. Predlagano je bilo, da bi ekipni pristop, v katerega je vključenih več terapevtov lahko pomagal omogočiti psihoanalitični pristop za delo z zasvojenimi osebami (Matusow in Rosenblum, 2013).

Večini psihoanalitičnih pojmovanj zasvojenosti je skupen poudarek na občutku nemoči in neugodja, kot ključnemu delu pojava (Johnson, 1999). Medtem, ko bodo številna različna razumevanja zasvojenosti videla občutek nemoči in neugodja kot pomemben del, je v psihoanalitičnih pojmovanjih običajno to hkrati ključen del pojava in eden od glavnih vzrokov zasvojenosti.

Prav ta poudarek je po mojem mnenju eden od največjih manjkajočih elementov v sodobni obravnavi zasvojenosti. Obravnavo zasvojenosti se prepogosto razume kot proces, ki se ukvarja z odnosom zasvojene osebe z objektom zasvojenosti. Čeprav je obvladovanje vedenja nedvomno ključen prvi korak, pa ne smemo pozabiti, da pravo delo pride na vrsto šele, ko prepoznamo resnični izvor, primarno travmo, katero klient poskuša zdraviti s svojo zasvojenostjo.

Psihoanalitična terapija je pogosto opisana kot neprimerna za zasvojene osebe, vsaj dokler oseba ne doseže dolgotrajne abstinence. Do neke mere je to nedvomno res, kljub dokaj očitni vrednosti odkrivanja globljih osebnih razlogov za razvoj zasvojenosti, zasvojenost sama predstavlja številne ovire za potek psihoanalitične terapije (Verma in Vijayakrishnan, 2018). Zasvojenost lahko prikriva vsebine, saj jo klient po vsej verjetnosti že v osnovi uporablja kot obrambo, hkrati pa lahko neprijetnost psihoanalitičnega procesa predstavlja dodatna tveganja za klientov poskus kontroliranja uporabe objekta zasvojenosti, psihoanalitična psihoterapija v nekaterih primerih zasvojenosti sicer lahko nudi ustrezno pomoč, vendar zahteva izredno previdnost tako v odločitvi, da se proces sploh začne, kot v izvajanju procesa samega (Verma in Vijayakrishnan, 2018).

Ne glede na primernost psihoanalitične psihoterapije za zdravljenje zasvojenosti pa nam psihoanaliza ponuja lečo skozi katero lahko obravnavamo zasvojenost v širokem kontekstu človekovih potreb in psihičnih struktur. Fokus na obvladovanje vedenja s strani zasvojenih oseb z uporabo različnih (večinoma kognitivno-vedenjskih) metod je gotovo smiseln in pogosto nujen predpogoj za druge oblike zdravljenja. Prav tako je večji poudarek na delu z zasvojenimi osebami v njihovem okolju in grajenje kompetenc, ki jih potrebujejo za zdravo življenje odličen napredek na področju dela z zasvojenostjo. Kljub temu pa se ne sme pozabiti, da prekinitev zasvojenskega vedenja in napredek v vsakodnevnem delovanju ne bi smela biti videna kot konec procesa, temveč kot priložnost za začetek raziskovanja prikritih potreb in travm, ki so vodile do razvoja zasvojenosti. Narast problemov z zasvojenostjo v času pandemije ni zgolj pokazal pomembnost dostopnosti zdravstvenih in suportivnih storitev za zasvojene osebe, ampak je tudi osvetlil vpliv duševne stiske na razvoj zasvojenosti in (predvsem v primeru recidivov) pomanjkljivosti v temu kaj običajno dojemamo kot uspešno zdravljenje zasvojenosti.

 

Avtor: Maj Jus, študent magisterija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana. 

 

 

Viri in literatura:

Awan, H. A., Aamir, A., Diwan, M. N., Ullah, I., Pereira-Sanchez, V., Ramalho, R., Orsolini, L., de Filippis, R., Ojeahere, M. I., Ransing, R., Vadsaria, A. K. in Virani, S. (2021). Internet and Pornography Use During the COVID-19 Pandemic: Presumed Impact and What Can Be Done. Frontiers in psychiatry, 12. Pridobljeno s: https://www.frontiersin.org/articles/10.3389/fpsyt.2021.623508/full

Chiappini, S., Guirguis, A., John, A., Corkery, J. M., & Schifano, F. (2020). COVID-19: The Hidden Impact on Mental Health and Drug Addiction. Frontiers in psychiatry, 11, 767. Pridobljeno s: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7403495/

Dubey, M. J., Ghosh, R., Chatterjee, S., Biswas, P., Chatterjee, S. in Dubey, S. (2020). COVID-19 and addiction. Diabetes & metabolic syndrome, 14(5), 817–823. Pridobljeno s: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7282772/

Fernandes, B., Biswas, U. N., Tan-Mansukhani, R., Vallejo, A. in Essau, C. A. (2020). The impact of COVID-19 lockdown on internet use and escapism in adolescents. Revista de Psicología Clínica con Niños y Adolescentes, 7(3), 59–65. Pridobljeno s: https://www.revistapcna.com/sites/default/files/010_0.pdf

Graham, A. in Glickauf-Hughes, C. (1992). Object relations and addiction: The role of "transmuting externalizations." Journal of Contemporary Psychotherapy: On the Cutting Edge of Modern Developments in Psychotherapy, 22(1), 21–33.

Johnson, B. (1999). Three perspectives on addiction. Journal of the American Psychoanalytic Association, 47(3), 791–815. Pridobljeno s: https://www.researchgate.net/publication/12715715_Three_Perspectives_On_Addiction

Khantzian, E. J. (1997). The self-medication hypothesis of substance use disorders: A reconsideration and recent applications. Harvard Review of Psychiatry, 4(5), 231–244.

Pridobljeno s: https://www.researchgate.net/publication/13845038_The_Self-Medication_Hypothesis_of_Substance_Use_Disorders_A_Reconsideration_and_Recent_Applications

Liese, B. S. in Monley, C. M. (2021). Providing addiction services during a pandemic: Lessons learned from COVID-19. Journal of substance abuse treatment, 120 Pridobljeno s: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7531327/

Matusow, H. in Rosenblum, A. (2013). The Most Critical Unresolved Issue Associated With: Psychoanalytic Theories of Addiction: Can the Talking Cure Tell Us Anything About Substance Use and Misuse? Substance Use & Misuse, 48, 239 - 247.

Potenza M. N. (2006). Should addictive disorders include non-substance-related conditions?. Addiction (Abingdon, England), 101 Suppl 1, 142–151. Pridobljeno s: http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/download?doi=10.1.1.318.3558&rep=rep1&type=pdf

Ramovš, J. (2007). Kaj naj bi vsak psihoterapevt vedel o zasvojenostih in omamah?. Kairos 1 (3/4), 43-54

Topić, P. (2016). Zasvojenost s seksualnostjo – izziv za strokovnjake s področja duševnega zdravja. Kairos, 10 (3-4), 145-161

Verma, M., & Vijayakrishnan, A. (2018). Psychoanalytic psychotherapy in addictive disorders. Indian journal of psychiatry, 60(Suppl 4), S485–S489.Pridobljeno s: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5844159/

Volkow N. D. (2020). Collision of the COVID-19 and Addiction Epidemics. Annals of internal medicine, 173(1), 61–62. Pridobljeno s: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7138334/

Walter, M., Dürsteler, K. M., Petitjean, S. A., Wiesbeck, G. A., Euler, S., Sollberger, D., Lang, U. E. in Vogel, M. (2015). Psychosoziale Behandlungen bei Suchterkrankungen—Suchtspezifische Psychotherapieformen und ihre Wirksamkeit [Psychosocial Treatment of Addictive Disorders—An Overview of Psychotherapeutic options and their Efficacy]. Fortschritte der Neurologie, Psychiatrie, 83(4), 201–210. Pridobljeno s: https://www.researchgate.net/publication/275217284_Psychosocial_Treatment_of_Addictive_Disorders--An_Overview_of_Psychotherapeutic_Options_and_their_Efficacy

 

Vir fotografije: Photo by Maycon Marmo na Pexels