sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 21. 06. 2024

Delo na sebi v starševstvu

SFU Ljubljana - Ambulanta SFU Ljubljana - starševstvo - delo na sebi

Pomembno je, da mama in starši nasploh ohranijo zavedanje, da otrok iz dneva v dan živi s tem, kar doživljajo. Čustveno doživljanje se neposredno preko zrcalnih nevronov prenaša na otroke, tako tisto pozitivno kot negativno. Starši se skozi razumevanje samega sebe in svoje zgodbe, lažje uglasijo na otrokove potrebe in tvorijo močnejšo vez. Smiselno je raziskovati, kako so trenutki v maminem življenju, ko je bila otrok, vplivali nanjo čustveno in kaj je to zanjo pomenilo. Kaj so ta čustva prinesla in kako jih še dan danes nosi s seboj (Siegel in Bryson, 2011). Večja kot je mamina čustvena prilagodljivost in prožnost ter zmožnost sočutja do sebe, bolj je posledično čustveno na voljo in dostopna za dojenčka (Whittingham in Mitchell, 2021). Da mama pomiri in regulira dojenčkova čustvena stanja, mora biti sposobna najprej pomiriti in regulirati sama sebe. Na tej stopnji je dojenčkova sposobnost, doživljati in razvijati nagrajujoča stanja vzburjenosti, povsem odvisna od uglašenosti mame na otrokove psihološke in biološke potrebe (Shore, 2001). Raziskava, kjer so iskali povezavo med mamino sposobnostjo čustvene regulacije in otrokovo čustveno regulacijo ob prisotnosti posttravmatske stresne motnje pri mami, ugotavljajo, da ko mama ni zmogla lastne čustvene regulacije, tega ni zmogel tudi otrok (Achituv idr., 2015). Prav tako se sposobnost prepoznavanja občutkov drugega razvije skozi prepoznavanje lastnih občutkov. Šele takrat ko mama prepoznava svoje občutke, se lahko pravilno odzove na otrokove (Poljanec, 2015). Raziskava poroča, da so mame, ki so imele boljšo čustveno samoregulacijo, tudi v odnosu do otroka kazale bolšjo sposobnost podpornega vedenja. Poročale so o boljšem vodenju otrok skozi strategije soočanja s čustvi in problemi (Cabecinha‐Alati idr., 2020).

Vsa jezo in anksioznost, ki ju občuti mama ob otroku, ni odraz otroka samega, ampak to prihaja iz maminih travm, iz njenega otroštva, iz preteklosti, ki jo je oblikovala v to, kar je danes. Tako je mamino delo na sebi nekaj, kar ji bo pomagalo reflektirati in osmisliti svoje otroštvo in odnose iz otroštva ter posledično ponuditi otroku varno navezanost. Ne glede na unikatne izzive, ki jih otrok prinese, je sposobnost reguliranja sebe in delo na sebi izrednega pomena pri odzivanju na te izzive. Še posebej, če so otroci bolj temperamentni. Reguliranje in pozornost na svoje notranje stanje je starševska odgovornost (Markham, 2012).

Delo na sebi in prevzemanje odgovornosti za lastne vsebine omogoča nadaljnji razvoj starša. Vsakdan in življenje nasploh sta prežeta z izzivi, ki starša testirajo in iz njega izzovejo reakcije. Nerazrešene travme in vprašanja te reakcije in odzive omejijo oziroma naredijo starša neprilagodljivega. V resnici se ne odzivajo na otroka in na to, kar otrok sporoča, ampak poslušajo svoj notranji glas, ki je močnejši. Odločitve niso posledica želje po dobrem starševstvu, ampak le reakcija, ki temelji na preteklih izkušnjah in ni produktivna niti za otroka niti za starša (Siegel in Hartzell, 2003).

Pomembno je, da se mama zaveda svoje preteklosti in kako je ta morda vplivala nanjo. Nerazrešene travme iz preteklosti in njenega otroštva bodo vplivale na njeno materinsko sposobnost in vzorci se bodo prenašali naprej. V raziskavi so spremljali mame v odnosu do svojih dojenčkov, ki so odrasle v varnem okolju in mame, ki so bile izpostavljene raznim travmam in zanemarjanju. Ugotavljajo, da so mame, ki so odrasle v slabših pogojih, manj materinsko občutljive, čutijo se manj kompetentne in doživljajo več stresa in stisk ob skrbi za otroke. Prav tako pa so ravno te mame deležne manj pomoči in podpore s stran okolice (Cicchetti idr., 2006). Mamina preteklost torej igra vlogo pri njeni sposobnosti vzpostavitve uglašenega in varno navezanega odnosa s svojim otrokom. Vendar te pretekle težke izkušnje destruktivno vplivajo na odnos le, če jih mama ne osmisli. S tem ko preteklost dobi smisel v tem, kako nas je oblikovala, se v nas gradi odpornost in ustvarjajo novi viri moči (Siegel, 2010). Zato je pomembno razumevanje svoje življenjske pripovedi. To je pripoved, skozi prizmo katere si oseba razjasni, kdo je in kako je takšna postala. Določi čustva, ki so povezana z razumevanjem preteklosti in preteklih odnosov s svojimi starši ter integracijo med izkušnjami in tem, kar je oseba danes. Na tak način mama svojih bolečin ne prenaša na otroke. Bolečina je lahko še vedno prisotna, a ko jo mama osmisli in razume, zakaj jo občuti, se veliko lažje z njo spopade in je ne ohromi do te mere, da se ne bi mogla uglašeno odzvati na otrokovo potrebo (Siegel in Bryson, 2011). Kljub predelani in razčiščeni preteklosti pa so negotovosti še vedno del vsakega izmed nas. Tudi najbolj varno navezani bodo v določenih situacijah zmedeni in neoriantirani. Vprašanje je, koliko, kako pogosto in kako močno naše temeljne občutljivosti vodijo naše starševstvo. Hoffman idr. (2017) opišejo tri glavne občutljivosti, ki nas lahko vodijo v tvorjenju odnosov tako s partnerjem kot v starševstvu.

  • Občutljivost ob ločitvi (grožnja zapustitve). Povezanost z drugim terja odpoved tega, kar si oseba zares želi in kar v resnici je. Prevladuje potreba po nadzoru nad bližino. Občutek odnosa na daljavo je bolj prijeten kot dejanska fizična bližina.
  • Občutljivost na spoštovanje (grožnja kritiziranja ali zavrnitve). Oseba verjame, da to, kar je, ni dovolj, da bi jo drugi cenili, in se dokazuje skozi dosežke. Mnenje drugih in njihova predstava o osebi sta najpomembnejša.
  • Občutljivost na varnost (grožnja vdora). Prevladuje težnja po prilagoditvi potrebam in željam drugega in posledično razburjenost, ker se to ne vrača na enak način.

Skozi občutljivosti si poskušamo nezavedno zagotoviti čustveno stabilnost in podporo, v resnici pa ustvarjamo pričakovanja, ki jih morajo drugi (tudi v odnosu mama-otrok) upoštevati. Osnovne občutljivosti predstavljajo torej dodatno področje, skozi katero se lahko mama bolje poveže s sabo in ugotovi, na kakšen način vpliva na njene odzive do otrokovih potreb (Hoffman idr., 2017).

Avtor: Brina BRODNJAK

 

Viri in literatura

Siegel, D. J., in Bryson, T. P. (2011). The Whole-Brain Child: 12 Revolutionary Strategies to Nurture your Child’s developing mind. Delacorte Press. 

Whittingham, K., in Mitchell, A. E. (2021). Birth, breastfeeding, psychological flexibility and self-compassion as predictors of mother–infant emotional availability in a cross-sectional study. Infant Mental Health Journal. doi:10.1002/imhj.21935 

Schore, A, N. (2001). Effects of a secure attachment relationship on right brain development, affect regulation, and infant mental health. Infant Mental Health Journal, 22(1−2), 7–66. doi:10.1002/1097-0355(200101/04)22:1<7::aid-imhj2>3.0.co;2-n 

Pat-Horenczyk, R., Cohen, S., Ziv, Y., Achituv, M., Asulin-Peretz, L., Blanchard, T. R., … Brom, D. (2015). Emotion regulation in mothers and young children faced with trauma. Infant Mental Health Journal, 36(3), 337–348. doi: 10.1002/imhj.21515 

Poljanec, A. 2015. Rahločutno starševstvo. Celjska Mohorjeva družba. 

Cabecinha‐Alati, S., Malikin, H., in Montreuil, T. C. (2020). Emotion Regulation and Personality as Predictors of Mothers’ Emotion Socialization Practices. Family Relations, 69(5), 1055–1072. doi:10.1111/fare.12501  

Markham, L. (2012). Peaceful parent, happy kids: How to Stop Yelling and Start Connecting. Penguin. 

Siegel, D. J., in Hartzell, M. (2003). Parenting from the inside out. Tarcher/Penguin. 

Cicchetti, D., Rogosch, F. A., in Toth, S. L. (2006). Fostering secure attachment in infants in maltreating families through preventive interventions. Development and Psychopathology, 18(03). doi: 10.1017/s0954579406060329 

Siegel, D. J. (2010). Mindsight: The new science of personal transformation. Bantam Books. 

Hoffman, K., Cooper, G., in Powell, B. (2017). Raising a secure child: How Circle of Security Parenting Can Help You Nurture Your Child’s Attachment, Emotional Resilience, and Freedom to Explore. Guilford Publications.