sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 25. 05. 2021

Zapleti v psihoterapevtskem odnosu: privlačnost

Zapleti v psihoterapevtskem odnosu: privlačnost

Medosebna (interpersonalna) privlačnost

Raziskovanje privlačevanja oziroma privlačnosti je vzniknilo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, potem pa je v 80. letnih nekako zamrlo oziroma bilo zasenčeno z raziskovanjem romantičnih zvez oziroma intimnih zvez. V prvem desetletju 21. stoletja je nekako spet prišlo do raziskovanja na to temo, predvsem s povezovanjem s poslovnim svetom, predvsem z spletnimi zmenki in hitrimi (speed dating) zmenki. Nekateri avtorji izražajo strah, da bi se raziskovanje interpersonalnega privlačevanja nekako porazgubilo, saj za tem pojmom primanjkuje teorije oziroma teoretične globine. Pravijo pa tudi, da ta zaskrbljenost ni nova, da jo je že leta 1956 izrazil Newcomb, ko je pravil, da ne obstaja nobena adekvatna teorija na temo interpersonalnega privlačevanja. Čeprav je v letih 60. in 70. doživela velik napredek v raziskovanju na to temo, je leta 1985 Berscheid zaključila njen pregled z mnenjem, da je področje začelo rasti brez nekakšnega večjega načrta. Četrt stoletja po Newcombevovi zaskrbljenosti, sta leta Finkel in Baumeister, v novem pregledu tega področja spet izrazila, da to področje ostaja teoretično močvirje (M. Mikulincer and P. R. Shaver, 2015).

Različni pregledi na današnjo temo, kažejo, da je bilo raziskovanje do sedaj skoncentrirano predvsem na ključne dejavnike privlačnosti, ki jih lahko opišemo kot nekaj splošnih načel (Berscheid, 2000). Poznanost, kot osnovno načelo govori o tem, da bolj kot se izpostavljamo določenim ljudem, boljše se poznamo, boljše poznavanje osebe pa krepi privlačnost med dvema osebama. V prid poznanosti govori tudi dejstvo, da se nam zdijo ljudje, s katerimi smo v večjem fizičnem kontaktu oz. manjši prostorski distanci, bolj privlačni in je večja verjetnost, da z njimi oblikujemo partnersko zvezo. To je načelo bližine. Za načelom vzajemnosti pri privlačevanju stoji preprosta logika: ljudem so všeč posamezniki, katerim so všeč oni sami ali drugače rečeno: privlačnost rodi privlačnost. To načelo se ne sklada s posamezniki z nizkim samospoštovanjem. Pri takšnih posameznikih lahko visoko spoštovanje s strani drugih sproži kognitivno disonanco in nelagodje. Podobnost posameznikov, kot naslednje načelo, na kateri koli dimenziji je rezultirala v privlačnosti (posamezniki so druge, ki so jim bili podobni, ocenili kot bolj privlačne). V obzir moramo vzeti tudi tezo, da se nasprotja privlačijo, vendar to raziskave podpirajo v manjši meri (Berscheid, 2000). Fizični izgled je, kot že omenjeno, prav tako pomemben pri privlačevanju. Za vsa omenjena načela privlačevanja (poznanost, bližina, podobnost, vzajemnost privlačnosti in fizična privlačnost) je značilen soobstoj v naravnih situacijah (Berscheid, 2000). Srečujemo se z ljudmi, ki so nam podobni (npr. prostočasne dejavnosti) in geografsko blizu; ker se z njimi srečujemo jih tudi bolj poznamo; ker jih bolj poznamo pa jih dojamemo kot bolj privlačne; vedenje o privlačnosti drugim pa tudi nas spodbudi k dojemanju drugih kot privlačnih.

Drugi pregledi prediktorje privlačnosti kategorizirajo na povzročitelja (ta ki doživlja privlačnost), tarčo privlačnosti (torej na lastnosti posameznika, ki ga delajo drugim privlačnega), razmerje (karakteristike diadnega odnosa tistega, ki doživlja privlačnost in njegovega partnerja oziroma tarčo privlačnosti) ter na okolje (karakteristike fizikalnega in socialnega, družbenega okolja) (M. Mikulincer and P. R. Shaver, 2015).

Kljub vsemu napisanemu o spolnem privlačevanju pa se moramo zavedati, da privlačnost ni zadosten pogoj za tvorjenje kakršne koli zveze (partnerske, prijateljske). Ljudje se pogosto zapletajo v interakcije z ljudmi, ki jim na sploh niso všeč, sama privlačnost pa ne vodi vedno do interakcije (Berscheid, 2000).

 

Pogled z vidika socialne psihologije

V socialni psihologiji je poznano, da je večja verjetnost ponovitve vedenja do ljudi, od katerih prejmemo neko »nagrado« (reward or benefit). Nagrade, koristi, ki jih prejemamo od ljudi pa so tudi temelj interpersonalne privlačnosti (Miller, 2012, v:). Ljudje svoje perspektive nagrad organiziramo okoli 5 potreb:  hedonistično ugodje, samozavest (self-esteem), konsistenca, pripadnost in self-expansion. Ugodje: ljudje se približujejo fizičnemu in psihološkemu ugodju, izogibajo se fizični in psihološki bolečini (npr. Atkinson, 1964; Freud, 1920/1952, v:). V povezavi z privlačnostjo, se ljudje torej raje približujejo posameznikom, ki jim predstavljajo ugodje, izogibajo se tistih, ki jih asociirajo z bolečino (npr. Clore in Byrne, 1974, v: ). Takšni posamezniki so topli (npr. Leary, 1957, v: ), fizično privlačni (npr. Eastwick in Finkel, 2008, v: ), imajo dober humor (npr. Buss, 1988, v: ). Z ugodjem, se povezuje tudi posameznikov status oziroma viri, sredstva, resursi, ki jih poseduje (Eastwick in Finkel, 2008, v: ). Samozavest: Ljudje na splošno potrebujemo visoko samozavest, da se lahko ocenjujemo pozitivno. Avtorji članka, pravijo, da so nekateri efekti interpersonalne samozavesti povezani z ohranitvijo in dvigovanjem samozavesti. Pripadnost, pripadanje: domačnost (samoirazkrivanje in redukcija anksioznosti se povezujeta z zadovoljevanjem potrebe po pripadnosti). Ljudje čutijo večjo privlačnost do posameznikov, ki so jim domači (npr. tisti, ki živijo fizično blizu našemu posamezniku). Festinger, Schachter in Black (1950, v: ) naredili študijo in ugotovili, da so ljudem bolj všeč in da dvakrat bolj verjetno z njimi postanejo dobri prijatelji, kot pa z tistimi, ki živijo dlje. Ena zanimiva študija (Moreland in Beach, 1992, v: ) je pokazala, da so kot bolj privlačne posamezniki označevali asistentke, ki so se pojavile večkrat na predavanjih…prihajale pa so 0, 5, 10 ali 15x od 40 predavanj, ki so jih obiskovali študentje). Kot sem omenila že prej pa sta pomembna še samorazkrivanje in zmanjševanje anksioznosti. Ljudje bodo čutili večjo privlačnost do tistih, s katerimi se bodo bolj intimno samorazkrivali, ter v katerih bodo čutili, da jim lahko pomagajo umiriti njihovo anksioznost. Konsistenca: in sicer konsistenca med motivacijo in vedenjem tarče in posameznika, ki ga tarča privlači. V študiji Aronsona in Copeja, 1968 (v: ) so odkrili, da ljudi posebej privlačijo tisti, ki kaznujejo posameznikove sovražnike in nagrajujejo njihove prijatelje. Ta fenomen sicer ni bil pojasnjen, so pa predvidevali, da so taki posamezniki v teh ljudeh mogoče videli podobnost s samim seboj in mogoče v prihodnosti pričakovali potencialno prijateljstvo oziroma odnos z njimi. Self-expansion: ljudji še posebej privlačijo tisti, ki jim omogočajo razširitev njihovih potencialov-eden izmed teh je skozi socialne odnose (Aron, Lewandowski, Maskeh in Aron, 2013, v: Finkel in Eastwick, 2015 )

 

Odnos med terapevtom klientom

Dober in primeren odnos med klientom in terapevtom je osnova vsakega psihoterapevtskega procesa in zaradi tega nujno kliče k obravnavi na seansah, da ne pride do zastojev in odporov. Vendar je pri interpretacijah transferno-kontratransfernih dogajanj potrebna previdnost, če hočemo, da dosežejo svoj namen in ne povzročijo več škode kot koristi (Schaeffer, 1988).

Pogostokrat si odnos med psihoterapevtom in klientom predstavljamo kot odnos med psihično trdno osebo na eni strani in ranljivim posameznikom na drugi. Terapevt naj bi vedno poznal rešitev in v vsakem primeru ravnal pravilno. Zelo radi pozabimo, da je tudi terapevt le človek, ki se spopada s številnimi čustvi, ki morda le niso vedno tako ustrezna. Eden izmed glavnih izzivov v terapevtskem odnosu je tako vzpostavitev in vzdrževanje ustreznih mej (Buhari, 2013). Odnos, ki ga vzpostavita psihoterapevt in njegov klient, ne more delovati, če se med njima ne razvije povezava na čustveni ravni. Prav tako ta odnos težko funkcionira, če je ta povezava preveč intenzivna. Omenjen vidik velikokrat zanemarimo in pozabimo, da terapija ni le objektiven pogovor med dvema osebama. Je izmenjava intimnih informacij in spoznavanje globlje plati osebe. Pomembne so profesionalne meje, namenjene postavljanju omejitev in jasni opredelitvi varne, terapevtske povezave med terapevtom in klientom. Psihoterapevt v takšnih primerih nosi večjo odgovornost, od njega pa se zahteva, da se zaveda ustreznega poklicnega vedenja, in da teh mej ne krši (Buhari, 2013).

 

Erotična ljubezen v terapevtskem procesu

Pri erotičnem transferu tem gre za seksualne občutke med klientom ter psihoterapevtom; gre za vsako fantaziranje z intimnega ali seksualnega vidika. Transfer temeljni na nezavednih občutkih, ki jih oseba z ene pomembne osebe prenaša na drugo. Transfer se pojavlja tako v vsakodnevnem življenju kot znotraj terapevtskega procesa. Najlažje ga razumemo kot poskus možganov osmišljanja trenutnih situacij preko iskanja preteklosti v sedanjosti. Možgani skušajo poenostaviti razlage ter s čim manjšim imputom osmišljati trenutno situacijo. Erotičen transfer lahko razumemo z dveh vidikov, in sicer, v prvem pojmovanju lahko nanj gledamo kot na seksualne fantazije, za katere klient razume, da so nerealistične. Taka vrsta erotičnega transfera ne interferira s pacientovim ciljem, pridobitvi realnega vpogleda v svoje nezavedno. Druga vrsta pa predpostavlja klientovo preokupacijo s terapevtovimi karakteristikami. Klient na tem mestu ni zmožen fokusa na razvoj pravilnih vpogledov, temveč terapijo obiskuje zgolj zaradi tega, ker mu le ta predstavlja možnost terapevtove bližine, v upanju, da mu bo terapevt ljubezen vračal (Ladson, Welton in Gilig, 2007).  Problematičen je predvsem druge vrste transfer.

You are not “in love” with your psychotherapist; you are obsessed with the idea that another person can give you what has been missing in your life because of what your parents—especially your father—failed to give you in your childhood (Richmond, 2015).

Znotraj psihoterapevtskega, predvsem psihodinamsko usmerjenega procesa, odnos med klientom in terapevtom temelji na reševanju nezavedne, skrite emocionalne bolečine, z namenom razreševanja tega, preko ozavestenja. Terapevt in klient delata skupaj, pomembno pa je, da nista odvisna od drugega v smislu sprejemanja ter hvaležnosti, temveč morata biti usmerjena predvsem na klientovo nezavedno. Klient se v procesu počuti opaženega, razumljenega in predvsem ne zavrnjenega, počutiti se lahko začne posebnega. To pa ga lahko privede tudi do tega, da začne verjeti, da je zanj poseben tudi psihoterapevt. To lahko vodi do občutij, ki so značilna za erotično ljubezen.  Ko govorimo o tem, moramo imeti v mislih prejšnjo opredelitev, da erotična ljubezen ni smatrana kot prava ljubezen, temveč da temelji na poželenju ter želji po združitvi z drugo osebo (Richmond, 2015).

 

Erotični transfer

Erotična ljubezen je, kot omenjeno, v psihoterapiji pojmovana kot erotični transfer. Erotičen odnos je večinoma razumljen kot negativna oblika odpora v psihoanalizi (Mann, 2005). Mann (2005) predpostavlja, da pojav erotičnega transfera kaže na pacientovo najglobljo željo po rasti.

Kot tisi, ki so zaljubljeni, si pacienti želijo biti poznani in razumljeni, da bi spremenili tisto, česar o sebi ne marajo. Narava erotične ljubezni pa je, da privede do fizičnega združenja dveh oseb na najbolj intimni in globoki ravni. Erotični transfer je tako potencionalno najbolj močna in pozitivna kvaliteta terapevtskega procesa, ki pomaga klientu spremeniti neželene vidike in osebnostno zrasti (Mann, 2005). Predpostavlja tudi, da erotičen transfer ni zgolj konstrukcija analitične situacije, temveč so njegove komponente ljubezni tako realne, kot je realna izkušena ljubezen zunaj analitičnega okolja. Po njegovem mnenju je erotika srce nezavednega življenja, zato je pomembno, da se jo dojema kot srce terapevtskega procesa. Psihoterapija tako predstavlja erotičen odnos med analitikom in klientom (Mann, 2005).

 

Psihoterapevtom je navadno ob pojavu erotičnega privlačevanja s strani klientov nelagodno, saj so nezavedno ujeti v lastnem erotičnem transferu v odnosu do zunanjega sveta. Takšni psihoterapevti so nekompetentni in lahko povzročijo škodo znotraj procesa. Trudijo se skriti svoje lastne občutke, namesto da bi jih sprejeli in se usmerili na reševanje problema. Takšno vedenje psihoterapevta pušča klienta v zmedenosti. Ko klient skuša govoriti o svojih občutkih, jih nekompetenten psiholog ignorira ali pa jih ne raziskuje realno. Skuša zgolj pogasiti plamene klientovega poželenja, ne rešuje pa globine dejanskega problema. Tukaj psihoterapija preide v manipulacijo in igranje iger, ki je klienta na prvem mestu pripeljalo na psihoterapijo (Richmond, 2015).

 

Psihoterapevtova naloga je prepoznavanje transfera ter kontratransfera ter njegovo obvladovanje (Richmond, 2015). Najboljša reakcija, ki jo lahko terapevt ponudi klientu je ozaveščanje vedenja v terapiji, brez da bi to vedenje skušal interpretirati, saj lahko to privede do minimiziranja tveganja nadaljnjega flirtanja. Če in ko je intervencija uspešna, postane psihoterapija za klienta koristnejša. Ob neprimernem odzivanju pa lahko klient zavrne interpretacijo in se posledično zapre (Ladson, Welton in Gilig, 2007).

 

Znotraj psihoterapevtskega odnosa pa lahko prihaja do kontratransfera, če terapevt zazna seksualna čustva do pacienta. Ob tem lahko postane neprimerno vpleten v odnos, ker vodi do neustrezne emocionalne distance, kar škoduje pacientu. Težave z vzdrževanjem distance, kljub privlačenju, imajo predvsem novinci. Na začetku so lahko terapevti novinci prestrašeni zaradi klientovih intenzivih emocij in jih lahko ignorirajo ali pa se nanje pretirano odzovejo. Kljub temu, da verjetno vsi poznajo fenomen erotičnega transfera, ga zanikajo, oziroma zanikajo njegovo moč, saj ga večinoma pripisujejo lastni nesposobnosti ali lastnemu narcisizmu. Na tem mestu je ključna vloga supervizije, ki terapevtu daje realen vpogled (Ladson, Welton in Gilig, 2007).

 

Avtorica: Zala Puncer študentka bakalavreata PST znanosti

 

 

Viri in literatura

Buhari, B. (2013). Therapeutic relationship and professional boundaries. IFE Psychologia: An International Journal, 21(3), 238-248.

Baumeister, R.F. & Bushman, B. (2008). Social Psychology and Human Nature (1st Edition). Belmont, CA: Wadsworth.

Feingold, A. (1988). Matching for attractiveness in romantic partners and same-sex friends: A meta-analysis and theoretical critique. Psychological Bulletin, 104 (2), 226–235.

Finkel J. E., Eastwick, P. W. (2015).Interpersonal attraction: In search of theoretical rosetta stone. VMikulincer, M in Shaver, P.R (ur.) (2015). Interpersonal Relations (str.179-210). APA handbook of Personality and social Psychology.

Grote, N., Frieze, I. in Stone, C. (1996) Personal Relationships. Cambridge University Press, 3, 211-228.

Huston, T. & Levinger, G. (1978). Interpersonal Attraction and Relationships. Annual Reviews, 29, 115-156.

Ladson D., Welton R. in Gillig P. M. (2007). Recognizing and Managing erotic and Eroticized Transferences. Psychiatry, 4 (4), 47-50.

Lee, John A. (1973). Colours of Life: An Exploration of the Ways of Loving. New press.

Mann D. (2005). Psychotherapy: An Erotic Relationship: Transference and countertransference passions. New York: Taylor & Fracis e-Library.

Richmond, R. L. (2015). Erotic Transference. Pridobljeno s 21.3.2016, http://www.guidetopsychology.com/erotic_transference.htm.

Sprecher, S. , Cate, R. in Levin, L. (1998) Parental Divorce and Young Adults' Beliefs About Love.  Journal of Divorce & Remarriage, 28 (3-4), 107-120.

Walster, E., Aronson, V., Abrahams, D., & Rottman, L. (1966). Importance of physical attractiveness in dating behavior. Journal of Personality and Social Psychology, 4(5), 508-516.