Depresija - Skrita sopotnica moderne družbe

»To je stvar pri depresiji: človek lahko preživi skoraj karkoli, če le lahko vidi luč na koncu tunela. Depresija pa je tako zahrbtna in se z vsakim dnem pogljablja,  tako da  je nemogoče videti njen konec.« - Elizabeth Wurtzel

Depresija je stanje nizkega razpoloženja, izogibanja aktivnosti in apatičnosti, ki vpliva na misli, vedenje, čustva in splošno blagostanje osebe.

Ocenjuje se, da ima približno 10% globalne populacije eno od oblik depresivnih motenj. Od tega naj bi imelo 6% hujše obliko vsaj 3% pa blažjo. V razvitih državah je v starostni skupini od 18. do 44. leta vodilni vzrok smrti. 92% samomorov  namreč storijo posamezniki, ki trpijo zaradi psihičnih motenj ali bolezni od tega pa jih je več kot 70% zaradi depresije. Depresija je žal uničujoča več kot le za posameznika, ki za njo trpi. V Ameriki se ocenjuje, da depresija državo stane 120 miljard dolarjev letno.

Za bolezen, ki ima tako ogromne posledice na blagostanje posameznika, družbe in ekonomije se zdi čudno, da do nje še vedno obstajata taka stigma in sram nažalost to lahko marsikoga odvrne od zdravljenja, ki ga potrebuje in si zasluži.

Kaj torej depresija točno zajema in kako se lahko z njo spopademo?

Med simptome depresije spadajo utrujenost, težave s pozornostjo, občutki krivde, nemoči in ničvrednosti, žalosti, tesnobe, , upad libida, vzdražljivost, samomorilne misli in v hujših primerih poskus samomora.  Značilne so misli kot: »Sem ničvreden« , »Svet bi bilj boljši brez mene« »Stvari se ne bodo nikoli spremenile« »Želim si, da se ne bi rodil«

Ker se depresija lahko izrazi na različne načine in jo spremlja širok sprekter simptomov, pri diagnosticiranju načeloma velja pravilo, da mora biti prisotnih pet ali več simptomov okoli dva do tri tedne, preden se lahko presodi, da posameznik res trpi za boleznijo.

Na depresijo se je dolgo gledalo zgolj kot na bolezen z biološkim vzrokom – posledica kemičnega neravnovesja v možganih. Raziskave so namreč dokazale, da imajo pri njenem nastanku vlogo nevrotransmiterji ali kemični prenašalci (serotonin, dopamin, noradernalin). Nevrotransmiterji imajo ogromno vlogo pri ohranjanju našega razpoloženja, motivacije, pozornosti in tudi vsebine misli. S to ugotovitvijo so začeli razvijati antidepresive, ki pomagajo uravnavati nepravilnosti v delovanju teh prenašalcev. Medtem ko antidepresivi marsikomu nedvomno pomagajo vsaj ublažiti simtpome depresije in nekaterim bolezen tudi povsem premagati,  so zaenkrat še daleč od popolne rešitve. Študija na sto osebah z zmerno in hudo depresijo je pokazala, da  je  štridesetih do šestdeset oseb, ki so antidepresive jemale šest do osem tednov, okrevalo, vendar je okrevalo tudi  dvajset do štirideset oseb, ki je prejemalo placebo.

V zadnjem času se razvija tako imenovani biopsihosocialni model depresije, ki poudarja pomen socialnega sveta osebe (odnosov z drugimi, socialni status, družina) in psiholoških dejavnikov (osebnostna struktura, izkušnje v otroštvu in kasnejše življenske izkušenje) pri razumevanju bolezni. Osamljenost, slabi medsebojni odnosi, nizek socialno-ekonomski status so povezani z nastankom depresije, kar nakazuje na to, da je bolezen bolj večplastna in zapletena, kot je bilo sprva mišljeno. V tem primeru so pri spopadanju z depresijo poleg antidepresivov bistvenega pomena psihoterapija, sprememba življenskega sloga, socialnega kroga ali načina delovanju v svetu. Raziskave kažejo, da so najboljše možnosti za okrevanje ravno takrat, ko se združi uporaba antidepresivov s psihoterapijo.

»Depresija ni znak šibkosti. Je znak, da si se predolgo trudil ostati močan« -Sigmund Freud

Piše: Timotej Glavač, praktikant