en
Select language
Category:
Ambulanta
Published: 01. 04. 2022

Odrasli otroci alkoholikov

Alkoholizem

Dandanes brez alkohola mine le malokatero druženje in praznovanje, vsakodnevna kozarec vina ali steklenica piva za sprostitev po službi pa nista nič neobičajnega. Kljub splošno znanemu dejstvu, da je alkohol spojina, ki že sama po sebi spodbuja nastanek odvisnosti, ter vedno bolj glasnim javnim sporočilom, ki družbo svarijo pred nevarnostmi prekomernega uživanja alkohola, ostaja (pretirano) pitje v naši družbi resen problem. Tudi v času epidemije se je ponovno izkazalo, da za (po) beg pred resničnostjo Slovenci še vedno radi posežemo po alkoholu.[1]

Razloge za to lahko morebiti najdemo v dejstvu, da uživanje alkoholnih pijač podpirajo razni ljudski običaji, verovanja in zablode (Može, 2002). Mnogo mladih se na pitje alkohola navadi že v otroških letih, saj jih že od rojstva naprej spremljajo podobe in sporočila, ki jih učijo, da je pitje alkohola nekaj običajnega ob vseh pomembnejših življenjskih dogodkih, v vseh kriznih situacijah in kot sredstvo za potrjevanje samega sebe (Razboršek in Krištof, 1988).

 

KDAJ JE PREVEČ?

Težaven ni občasen kozarec vina, piva ali šilce žganja preudarnega pivca, temveč stopnjevanje tovrstnega načina pitja v najprej prekomerno pitje alkohola (pitje alkoholnih pijač, ki je nad mejami manj tveganega pitja; tveganje za razvoj odvisnosti od alkohola je povečano), nato v problematično pitje (gre za vsakodnevno pitje alkohola, oseba pa ima zaradi tega težave v medosebnih odnosih in/ali s svojim zdravjem; toleranca količine zaužitega alkohola narašča) in na koncu še v odvisnost od alkohola (Židanik, 2007). Posameznik, ki škodljivo uživa alkohol ali pa je od njega že odvisen, bo v vezi s svojim pitjem zanikal, da pretirano pije in trdil, da lahko preneha piti, kadarkoli želi. Posledice prekomernega pitja bo zanikal ali pa jih minimaliziral. Pomanjševal pa bo tudi bo pomen svojega pitja. Vzroke in okoliščine prekomernega pitja bo racionaliziral (Može, 2002).

Zavedati se je potrebno, da se začno že na prvi stopnji tveganega pitja alkohola pojavljati negativne posledice oziroma težave, in sicer telesne, duševne, na ravni družine in širše družbe posameznika.

 

ODVISNA DRUŽINA

O posledicah, ki jih povzroča tvegano pitje alkohola ter odvisnost od alkohola pri posamezniku, smo kot družba vedno bolj ozaveščeni. Veliko manj pa poznamo posledice, ki jih ima tvegano pitje in alkoholizem na bližnje osebe oziroma na družino, v kateri je tovrstno pitje prisotno.

Družina je prva, ki jo alkoholizem posameznika prizadene. Zaradi alkoholizma enega člana gre družinski sistem skozi fazo izolacije, ko se problem alkoholizma skriva pred okolico, fazo dezorganizacije, ko se na novo vzpostavijo vloge in ko nemalokrat otroci prevzamejo vloge odraslih ter nastopajo kot zaščitniki in tolažniki, čemur pa sledi faza razpada družine, če si alkoholik pravočasno ne poišče pomoči (Razboršek in Krištof, 1988).

Ni mogoče zanikati posledic, ki jih ima odvisnost od alkohola enega družinskega člana na celotno družino. Vpliv je tako močan, da M. Židanik (2007) za celotno družino uporablja izraz »odvisna družina«. Kot navaja, se pri njenih članih pojavljajo določene značilnosti oziroma lastnosti, in sicer:

  • Prednostne naloge se zamenjajo. Oseba, odvisna od alkohola, je preobremenjena s preskrbo in pitjem alkoholnih pijač, zato začne zanemarjati svojo vlogo starša in partnerja v družini. Npr. mati prevzame vlogo očeta, ki je od alkohola odvisen (Može, 2002), ali pa otroci pričnejo z prevzemanjem vlog odraslih.
  • Spremenijo se vrednote. V družini postane samoumevna nepoštenost, ki prehaja od majhnih do velikih laži ter skrivnosti. Odvisnost in marsikdaj s tem povezano nasilje v družini postaneta skrivnost, o kateri se ne govori. Po tem vzorcu se ravnajo vsi člani družine in ne samo tisti, ki so od alkohola odvisni. Kot piše M. Židanik (2007): »Otroci dobijo dovoljenje za laž. Prikrivanje resnice, učenje in uporaba laži so dejavniki, ki omogočajo razvoj delinkventnega vedenja in kasneje odpirajo pot v kriminalno dejavnost.«
  • Opuščanje odgovornosti vseh družinskih članov. Tovrstno opuščanje je najprej opazno samo pri družinskem članu, ki je odvisen od alkohola, kasneje pa tudi pri vseh ostalih članih. »Če je spočetka pri otrocih pogosto mogoče opaziti pretirano odgovornost, pa sčasoma prevlada vedenjski vzorec odvisne osebe – izogibanje odgovornostim in zadolžitvam. Če starši nanje pritisnejo, ponudijo v svojo obrambo laži ali pa neodgovorno vedenje lastnega starša; ko so starejši, pa se začno umikati iz domačega okolja. [2]«
  • V družini prihaja do izkušnje prezgodnjih izgub, v obliki izgube starša, ki je zaradi prekomernega pitja čustveno in/ali fizično odsoten, (pre)hitrega prevzemanja vloge odraslega ali pa v obliki dejanskih izgub, ko je starš v zaporu ali psihiatrični bolnišnici, ko so otroci nameščeni v rejništvo ali zavod, prezgodnje smrti odvisne osebe ali drugih zgodnjih odhodov iz družine (beg od doma, ločitev, izbor šole ali službe daleč od doma).
  • Razvoj odvisniškega vedenja pri drugih družinskih članih, do česar lahko pride pri kateremkoli članu. Od drugih dejavnikov pa je odvisno, ali se bo odvisniško vedenje razvilo v celoti in v kakšni meri (kot odvisnost od odnosov, alkohola ali drugih substanc, nakupovanja, igranja računalniških igric…) (Židanik, 2007).

 

KO OTROK IZ ODVISNE DRUŽINE ODRASTE

Alkoholizem enega ali obeh staršev torej zagotovo vpliva na otroka, njegov razvoj, njegovo vstopanje v odnose in življenje, njegov odnos do dela in nenazadnje oblikuje tudi njegov odnos do samega sebe (Woititz, 2000). Večinoma se posledice tega kažejo v psihosocialnih težavah, kot so depresija, agorafobija, socialna fobija, generalizirana anksioznost oziroma kot težave v medosebnih odnosih, težave doseganja akademskih uspehov, zloraba nedovoljenih drog in alkohola, slaba samopodoba (Rangarajan in Kelly, 2006, v Trtnik, 2016), jeza, zanikanje in izogibanje, popačeno razmišljanje ali občutek krivde in sramu (Geddes, 1993, v Trtnik, 2016).

Posledice odraščanja v odvisni družini spremljajo posameznika še daleč v njegovo odraslost. To je ''dota'', s katero odraste, povečini pa se zrcali v posameznikovih nefunkcionalnih vzorcih vedenja in čustvovanja, še posebej v odnosu do samega sebe in ob vstopanju v druge pomembne odnose. Večini teh otrok je v odraslosti oteženo, da bi svoje življenje živeli polno, zadovoljno in kvalitetno. Zanje uporabljamo izraz odrasli otroci alkoholikov. Izraz ima dvojen pomen. Prvi označuje odraslo osebo, ujeto v strahove in reakcije otroka, pa tudi otroka, prisiljenega postati odrasel, ne da bi šel skozi postopen razvoj, primeren njegovi zrelosti (Ruben, 2001, v Martić, 2011). Odrasli otroci alkoholikov so torej hkrati odrasli in otroci. Njihove nerazrešene vsebine iz otroštva ter potlačene in nepredelane travme iz preteklosti močno vplivajo na njihovo funkcioniranje v odraslosti, ki je delno čustveno in socialno nezrelo (Pasternak in Schier 2012, v Martić, 2011). Na nekaterih področjih svojega življenja, npr. v uravnavanju svojih čustev, razmejevanju odgovornosti in v postavljanju meja, delujejo kot otroci, saj pri svojih starših niso imeli modela, kako obvladovati in uravnavati svoja čustva, kako razmejevati odgovornost in kako postaviti meje. Istočasno so bili prisiljeni prevzemati odgovornosti in vloge odraslih, ki bi jih morali prevzeti njihovi starši, pa le-tega niso znali oziroma zmogli (Trtnik, 2016).

 

Nekatere skupne lastnosti odraslih otrok alkoholikov, ki nastanejo kot posledica zanemarjenosti in sramu odraščanja ob zasvojenem staršu, so:

  • Bojijo se ljudi, ki predstavljajo avtoriteto.
  • Bojijo se jeznih ljudi in osebne kritike. Kadar se postavijo zase, doživljajo krivdo.
  • Pogosto iščejo odobravanje, želijo ustreči drugim, da bi jih imeli radi. Nenehno iščejo odobravanje. Nagnjeni so k temu, da želijo drugim ugajati in so za to pripravljeni marsikaj narediti.
  • Primanjkuje jim občutka za zdrave meje. Ne vedo, kje se končajo njihova čustva in začnejo čustva drugega.
  • Pogosto vstopijo v odnos z osebo, ki je odvisna od nečesa (od spolnosti, iger na srečo, odnosov, alkohola, mamil, pornografije, laganja, samozadovoljevanja, dela …), s čimer prebujajo že znana občutja zapuščenosti, nemoči in osamljenosti.
  • Se sami vedejo odvisniško oziroma kompulzivno; pogosto so tudi sami nagnjeni k različnim odvisnostim (npr. od dela, alkohola ali drugih substanc, od odnosov, motenj hranjenja ipd.).
  • Igrajo vlogo žrtve ali rablja. Pogosto niso v stiku z zlorabami, ki so se jim zgodile, zaradi česar se v odraslosti ponovno znajdejo bodisi v vlogi žrtve bodisi v vlogi rablja.
  • Imajo čezmerno razvit občutek odgovornosti, zato prevzemajo odgovornosti, ki niso njihove, oziroma so pretirano neodgovorni.
  • Imajo občutek drugačnosti od drugih ljudi; čutijo, da ne pripadajo.
  • Ljubezen zamenjujejo z usmiljenjem. Privlačijo jih šibki ljudje oz. ljudje z destruktivnimi vzorci odnosov. V odnose vstopajo z osebami, ki jih lahko »rešujejo« in »popravljajo«. Zavračajo zdrave, stabilne in ljubeče ljudi in odnose, v katerih bi si lahko prišli preblizu.
  • Napolnjeni z bolečimi čustvi iz travmatičnega otroštva so izgubili sposobnost čutenja ali izražanja svojih čustev. Postanejo čustveno otopeli. Zanikajo svoja čustva, ne vedo, kaj čutijo niti kako čustva izraziti.
  • Neusmiljeno kritizirajo sebe in druge. Zanje ni nič dovolj dobro in nikoli ni dovolj. Z ničemer ne zmorejo biti resnično zadovoljni. Posledično imajo zelo nizko samospoštovanje, v sebi pa občutijo sram. Kot ljudje se počutijo neprimerni.
  • Ne znajo izraziti svojega stališča ali mnenja. Če imajo drugačno mnenje od drugih, so raje tiho ali pa se strinjajo z drugimi, čeprav v sebi mislijo drugače. Kadar pa mnenje povedo, so lahko pri tem grobi in žaljivi.
  • Verjamejo, da je bilo zlorabljanje v njihovem otroštvu bolj ali manj normalno. Tudi kot odrasli dopuščajo neprimerno vedenje, saj ne vedo, kaj je primerno oziroma normalno.
  • Imajo težave pri uresničevanju in dokončevanju projektov. Pogosto se zgodi, da spustijo stvari iz rok takrat, ko se že začenja sklepna faza, ko delo ni več naporno.
  • Nekateri lažejo, kadar bi bilo veliko laže povedati resnico, drugi pa so popolnoma zavezani resnici, čeprav imajo zaradi tega dodatne težave.
  • So pretirano odvisni od odnosov in jih je strah zapuščenosti, zaradi česar ostajajo v odnosih, ki lahko ogrožajo njihovo življenje in so nefunkcionalni. V odnosih prevzemajo vloge iz otroštva, npr. vlogo skrbnika, odgovornega, junaka, zvezde, popolnega ali vlogo grešnega kozla.
  • So anksiozni in pretirano čuječi. Imajo številne strahove in katastrofalna pričakovanja. So oprezni.
  • Pogosto čutijo potrebo po dokazovanju.
  • Lahko so kompulzivni, impulzivni, trmasti, grandiozni.
  • Imajo oslabljeno voljo in težave s sprejemanjem odločitev.
  • Imajo čezmerno potrebo po nadzorovanju. Na spremembe, nad katerimi nimajo nobenega nadzora, reagirajo pretirano. (Bradshaw 1996; Stritih 1993, 84; ACA WSO 2012, v Martić, 2011 in Trtnik, 2016).

 

Priznana ameriška pionirka na področju problematike odraslih otrok alkoholikov J. Woititz je opisala značilnosti odraslih otrok alkoholikov skozi njihove strahove in zablode, vezane predvsem na intimne odnose. Nekatere izmed teh so:

  • »Če se približam tebi, sebe izgubim.« Otrok v odvisni družini od svojih staršev ni bil deležen jasnih sporočil niti jasnega identifikacijskega modela. Vzgojil se je bolj ali manj sam. Posledično odrasel otrok alkoholika nima trdnega občutka, kdo je.
  • »Če bi me zares poznal, me ne bi maral.« Posameznika, ki je kot otrok doživljal, da je vir družinskih težav, ta občutek nosi s seboj tudi v odraslost. Dodatno ga bremeni še strah pred razkrinkanjem, da bi drugi videli, da ni popolna oseba ter da so v njegovem življenju prisotna zmeda in težave.
  • »Nikoli se ne bova prepirala in nikoli se ne bova kritizirala.« V otroštvu je moral odrasli otrok alkoholika svojo jezo potlačiti, saj se ni smel jeziti. Nikoli se ni naučil izražati zdrave jeze. Kot odrasel lahko zato doživlja samo bes, ki pa ga ne zna nadzorovati.
  • »Če se res ljubiva, bova ostala vedno skupaj.« Odrasel otrok alkoholika je lahko v odnosih pretirano lojalen, saj se na tak način izogne bolečini ločitve in izgube. Raje vztraja v odnosu, čeprav je ta destruktiven.
  • »Partner me bo vedno cenil, vedno me bo podpiral in nikoli kritiziral.« Zabloda je izraz neizpolnjenih potreb po priznanju in upoštevanju čustev odraslega otroka v otroštvu.
  • »Vse bova počela skupaj – kot eno bova.« Otrok, ki je odraščal v odvisni družini, kjer so bile vloge članov zamenjane ter ni bilo jasno začrtanih meja, tudi kot odrasel ne bo razumel zdravih meja.
  • »Eno sva.« Otrok, ki v prvih letih svojega življenja ni bil delež potrebne ''simbioze'' s staršem, to simbiozo išče v svojih kasnejših odnosih, vanje pa vstopa z vso globino svojih čustev naenkrat.
  • »Če boš odkril, da nisem popoln, me boš zapustil.« Gre za strah pred zavrženjem, ki je posledica otroškega izkustva, ko je kot otrok zaman čakal na pozornost staršev in je bil tako osamljen, da je mislil, da bo umrl. Odrasli otrok alkoholika ta svoja občutja v odraslosti prenaša na drugo bližnjo osebo (partnerja, prijatelja) ter si prizadeva, da bi zadovoljil vse njegove potrebe in želje z namenom, da ga slednji ne bi zapustil oziroma zavrgel.
  • »Tako in tako me boš zapustil.« Odrasel otrok se na začetku boji vstopiti v odnos, ko pa se za slednje le odloči, je lahko do partnerja posesiven, ljubosumen in negotov. Gre ponovno za posledice strahu pred zavrženjem.
  • »Ranljivost nikoli ne prinese nič dobrega.« Otrok, ki se zgodaj nauči svoja čustva nadzorovati in jih zadrževati zase, tako deluje tudi v odnosih v odraslosti, kar mu onemogoča vzpostavitev pristne povezave z drugim človekom.
  • »Kriv sem za vse, kar gre narobe. Grozen človek sem.« Občutek krivde daje tudi občutek nadzora, da lahko zadevo popravi.
  • »Sram me je tega, kar sem.« in »Ko me boš prečital, boš videl, da nisem ljubljiv.« Občutka neljubljivosti se je odrasel otrok alkoholika navzel v otroštvu (Woititz, 2000).

 

Strahovi in zablode so povzetek kliničnih (svetovalnih) izkušenj z odraslimi otroki alkoholiki, pred tem opisane značilnosti pa so prav tako ugotovitve psiholoških raziskav in terapevtskih izkušenj. Kažejo se torej določene podobnosti v delovanju odraslih otrok alkoholikov, njihova izraženost in intenziteta pa ni odvisna samo od dejavnika odraščanja v odvisni družini, ampak od mnogih različnih dejavnikov. Skozi dosedanjo obravnavo tematike je bilo ugotovljeno tudi, da relevantno število otrok iz odvisne družine kljub težavnemu okolju v odraščanju v odraslosti ne razvije resnejših osebnostnih ali medodnosnih težav. Gre za t. i. odporne otroke. (Martić, 2011)

 

KAKO NAPREJ?

Namen prispevka je ponovno opozoriti na večplastnost javnozdravstvenega problema, ki ga predstavlja prekomerno uživanje alkohola in alkoholizem. Na eni strani imamo osebo, odvisno od alkohola, katere razlogi, da je posegla po pretirani rabi alkohola, so pomembni in jih je potrebno slišati ter osebi pomagati pri zdravljenju in rehabilitaciji, če se ta za to odloči. Na drugi strani pa je bližnja in širša okolica tega posameznika, ki jo situacija prav tako prizadene. Posebej ranljivi v teh zgodbah so seveda mladoletni otroci! Posledice odraščanja v družini z izkušnjo alkoholizma presegajo čas otroštva in lahko osebo spremljajo tudi kasneje, vse dokler (če sploh!) ne zmore odložiti bremena, ki ji je bilo neupravičeno naloženo v času, ki bi moral biti zaznamovan z brezskrbnostjo in igrivostjo. Rane preteklosti se sicer lahko zacelijo v varnem in zaupnem odnosu z drugo osebo, pa naj bo to s partnerjem, prijateljem ali terapevtom.

 

[1] »Vodja projekta SOPA – Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola mag. Tadeja Hočevar je povzela podatke z raziskave SI-PANDA, da skupno kar 7,8 do 13,9 odstotkov oseb v času epidemije pije več, kot pred epidemijo. Dodala je: »Podatki projekta SOPA - Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola - kažejo, da 40 % v projekt vključenih zdravstvenih in socialnih delavcev ter drugih strokovnjakov pri svojih pacientih oz. uporabnikih opažajo več težav z alkoholom, skoraj tretjina pa tudi v svojem bližnjem okolju - med sodelavci, prijatelji oz. v domačem okolju«. Okrogla miza – alkoholna problematika v luči epidemije. (b.d.). Pridobljeno  6. 2. 2022 v: https://www.nijz.si/sl/okrogla-miza-alkoholna-problematika-v-luci-epidemije.

[2] Židanik, M. (2007), stran 38.

 

Avtorica: Ksenija Kovačič, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana

 

 

VIRI

Martić, M. (2011). Odrasli otroci alkoholikov (Diplomska naloga). Fakulteta za socialno delo, Ljubljana. Pridobljena na spletni strani: http://www.nbn.si/URN:NBN:SI:FSD:DOC-N5451

Može, A. (2002). Odvisnost od alkohola: razvoj in zdravljenje. Idrija. Bogataj.

Razboršek V., & Krištof, M. (1988). Kaj vem o alkoholizmu in drugih zasvojenostih. Ljubljana. Delavska enotnost

Trtnik, N. (2016). Okrevanje odraslih otrok alkoholikov in duhovnost. Bogoslovni vestnik 76 (2016), 191–201, pridobljeno na spletni strani: Nada-Trtnik_Okrevanje-odraslih-otrok-alkoholikov-in-duhovnost.pdf (odnos.org)

Woititz, J.G.. (2000). Kakor kamen kost. Radovljica. Mca.

Židanik, M. (2007). Sindrom odvisnosti od alkohola: priročnik za ljudi, ki so od alkohola odvisni, za ljudi, ki so na poti v odvisnost, ter njihove svojce in prijatelje. Maribor. Dispanzer za zdravljenje alkoholizma in drugih odvisnosti, Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor.

 

Naslovna fotografija: Pixabay