sl

Psihoterapija otrok in mladostnikov

pom 1

 

Otroci in mladostniki so bolj kot odrasli odvisni od svojega ožjega in širšega socialnega okolja. Zato se daje v psihoterapiji otrok in mladostnikov velik poudarek odnosom med psihoterapevtom in otrokovimi bližnjimi zaupnimi osebami ter spodbujanju njihove podporne funkcije v otrokovem terapevtskem procesu. Če se težave pojavljajo tudi zunaj družine, je potrebno sodelovanje z vzgojiteljicami v vrtcu, učiteljicami in svetovalnimi delavkami v šolah ter drugimi za otroka pomembnimi osebami v širšem socialnem okolju.

Cilji psihoterapije po pristopu Psihoterapija otrok in mladostnikov

Zmanjšanje simptomatike (npr. tesnobnosti, depresivnosti, agresivnosti in drugih oblik motečega vedenja), dolgoročno izboljšanje psihofizičnega počutja in socialne vključenosti, obvladovanje čustvenih, vedenjskih in psihosomatskih stisk,  izboljšanje samopodobe, zviševanje tolerance za manj prijetna občutja.

Tehnike dela v pristopu Psihoterapija otrok in mladostnikov

Poleg pogovornih tehnik za osvetlitev odnosov s pomembnimi bližnjimi in opis notranjega doživljanja je ključnega pomena uporaba kreativnih medijev in pripomočkov, kot so risanje, upodabljanje z glino in drugimi materiali, uporaba preprostih glasbil in tolkal, dramatizacija s pomočjo lutk, igra (npr. z uporabo peskovnika, lutk), pripovedovanje in ustvarjanje pravljic, pa tudi uporaba terapevtskih računalniških iger oz. aplikacij idr. V široki paleti možnosti z otrokom oziroma mladostnikom skupaj poiščemo tisti medij, kjer se najlažje izrazi.

Primer intervencije

Kaj bi se danes midva igrala?

Pri postavitvi družine s pomočjo lutk, kjer npr. otrok zase izbere medvedka: Česa se boji medvedek?

Za delo z mladostnikom v začetni fazi terapije, ko vstopamo v njegov svet: Ali mi pokažeš, kako igraš svojo najljubšo računalniško igrico?

Pričakovanja glede vloge, udeleženosti klienta/terapevta

Za razliko od odraslih otroci in mladostniki na terapevtskih srečanjih radi kaj počnejo in ne le govorijo. Terapevti so zato „večjezični“, kar pomeni, da so sposobni uporabljati oblike komunikacije, ki so primerne starosti in razvojnim posebnostim otroka oz. mladostnika, torej tudi neverbalne oblike izražanja (na primer igranje, risanje, barvanje…), v verbalni komunikaciji pa uporabljajo tudi simboliko in metafore (na primer delo s pravljicami in zgodbami).

Setting, frekvenca

Način in dolžina terapevtske obravnave, kakor tudi frekvenca srečanj, so prilagojeni otrokom, mladostnikom in njihovim družinam, njihovim potrebam oz. pričakovanjem, življenjskim okoliščinam, kompleksnosti težav in želenim spremembam. Običajno potekajo srečanja enkrat tedensko in trajajo 50 minut.

Trajanje procesa

Glede na zmožnosti in potrebe klientov so obravnave lahko kratkotrajne (do dvajset srečanj) ali dolgotrajne (več kot dvajset srečanj), kar pomeni, da trajajo terapije od nekaj mesecev do nekaj let. Če gre za družinske terapije, je običajno število srečanj do deset, ki se razporedijo v nekajmesečno obdobje, tako da so na začetku srečanja enkrat tedensko, nato redkeje.

Oblike: individualna, skupinske, pari, družine

Izvaja se v različnih oblikah: individualni, družinski ali skupinski obliki z več otroki ali mladostniki skupaj. Kombiniranje individualnih in družinskih srečanj (npr. ločena obravnava staršev ob individualni obravnavi mladostnika oz. otroka in občasna skupna srečanja) se prilagaja vsakokratnim potrebam otrok, mladostnikov in družine.

Za koga ali za katere težave ali za kakšno rast je primeren pristop Psihoterapija otrok in mladostnikov

Primeren je za obravnavo razvojnih, čustvenih, vedenjskih, odnosnih in učnih težav, ki so pogosto povezane s težavami v partnerskih in družinskih odnosih (npr. vzgojna nemoč, ločitve in razveze, žalovanja ob izgubah, zlorabe idr.) ter za vse duševne motnje (npr. depresija, samomorilnost, anksioznost, avtizem, disleksija, desno hemisferni sindrom, travme, stresne motnje, motnje hranjenja, različne vrste zasvojenosti idr.).

Posebnost pristopa Psihoterapija otrok in mladostnikov, po katerih se pristop loči od drugih pristopov

Ta oblika terapije ni namenjena le otrokom in mladostnikom z duševnimi motnjami, temveč išče tudi odgovore na vprašanja povezana z vzgojo. S tem se povezuje s področjem pedagogike in prispeva k optimizaciji zaščitnih dejavnikov, ki omogočajo boljšo preventivo in varovanje duševnega zdravja otrok, mladostnikov in njihovih staršev.