Tabor samostojnosti in povezanosti 2022 – razvijanje samostojnosti in grajenje skupnosti v objemu narave

Od 10. do 24. julija 2022, smo v objemu narave ob reki Idrijci, pod šotori tudi letos gradili povezano in barvito skupnost. Letošnjega tabora se je pod vodstvom starešine in taborovodje udeležilo 37 otrok in 17 prostovoljcev. Med taborom so nas redno obiskovali tudi naši supervizorji.

Letošnji tabor je bil v nekaterih pogledih podoben lanskoletnemu, hkrati pa je bila letošnja izkušnja polna novih raznovrstnih izzivov.

Vroči dnevi so nas gnali k reki še bolj pogosto kot lansko leto in hitro so se priključili še tisti najbolj oklevajoči, ki bi sicer raje počakali na domači tuš. Reka je bila zagotovo naš glavni vir osvežitve, očiščenja, razigranosti in regeneracije.

Če so nas lansko leto oblegale trume miši, smo letos privabljali neverjetno veliko število os, ki so nas z entuziazmom pikale. Najbrž ga ni junaka, ki si ne bi tekom tabora priboril vsaj enega osjega pika! A solz je bilo malo in lahko smo se vživeli v navdušenje os nad sočnimi lubenicami, ki so šle v slast tako njim kot nam samim.

Daljši tabor je po eni strani pomenil več priložnosti za občutke domotožja, hkrati pa tudi več časa, da smo lahko med seboj tkali vezi prijateljstva in se urili v samostojnosti in predvsem povezanosti. Več je bilo dni, ko smo lahko sodelovali v različnih aktivnostih, se naučili ali ustvarili nekaj novega, sami ali s pomočjo drugih ali pa se prepustili umetnosti in prestižnosti dolgočasja ter brezdelja. Več je bilo noči, ko smo se lahko preizkusili na nočnih stražah in opazovali zvezde, poslušali nočne zvoke, si pripovedovali zgodbe ter podelili svoje skrivnosti.

Dodali smo nekatere nove aktivnosti, preko katerih smo iskali naše mesto v ožji ali širši skupnosti ter se pogumno soočili tako z zmagami kot s porazi. Na igrah brez meja so se na primer tekmovalci v skupinah pomerili v raznolikih izzivih. Višek iger je bila bitka v vlečenju vrvi med ''tastarimi'' in ''tamladimi'', kjer so na koncu stare kosti podlegle močni mladi energiji. V rokoborskem ringu pa smo se kalili v bojih ena na ena, podirali stereotipe in spreminjali poglede ter pričakovanja do sebe in drugih.

Tekom dveh skupnih večerov smo si ob kresu pokazali, da se med nami skriva množica izjemnih glasbeno-plesno-dramaturških talentov. Magičnost večera smo zaokrožili s skupnim plesom ''rim šim šim'' in zvečer, od vsega doživetega tisti dan, komaj zatisnili oči.

Nedvomno smo se v 14 dnevih tudi vsi naučili taborniške himne, ki smo jo peli vsak dan (vsaj) dvakrat. Tako je ob koncu tabora le-ta zvonko odmevala po idrijski dolini in vsem oznanjala, ''kje so taborniki doma''.

V Ljubljano smo se vrnili zadovoljni, utrujeni in polni vtisov. Ostal je občutek, da smo skupaj dosegli nove vidike samostojnosti in odkrili nove možnosti povezanosti. Živeti v skupnosti, kjer se trenutki preživljanja časa povezujejo v ''mi'', je bila izjemna priložnost za razvoj vseh vrst občutkov in čustev ter tako utrjevanje duševnega zdravja in razvoja socialnih veščin vseh sodelujočih na taboru.

Iskrena zahvala gre vem vsem našim prostovoljcem za ves trud in predanost, našim supervizorjem za strokovno podporo ter staršem za zaupanje. Hvala pa predvsem tudi našim otrokom in mladostnikom, ki so se pogumno spoprijeli z izzivi in z nami (z)držali do konca. Prav vsak od vas je edinstven in je tako na svoj način dragocen za našo taborno skupnost.

Prostovoljce in vodstvo tabora čaka še analiza tabora, ki je ključni del procesa, ki smo ga pričeli že januarja 2022 na pripravah. Upamo tudi, da se jeseni morda ponovno srečamo z otroki in mladostniki. Naša želja je organizirati srečanje za vse letošnje tabornike, kjer bi se lahko podružili in obudili spomine na našo skupno izkušnjo.

Dragi majhni in veliki taborniki – bilo je intenzivno in na trenutke zahtevno, bila je prava izkušnja skupnosti, bilo je nepozabno!

Upamo, da se, vsaj z nekaterimi od vas, ponovno povežemo v naslednjem letu.

Več o konceptu Tabora samostojnosti in povezanosti 2022, ki poteka v sodelovanju SFU Ljubljana in Zavoda Neva si lahko preberete na povezavi.

Avtorica zapisa in fotografij: Jasna Možina

Recenzija: Miran Možina, Irena Kuntarič Žibert