Varna navezanost
»Starši potolažijo otroka, ko je prestrašen, tesnoben ali žalosten, in mu nudijo varen prostor takrat, ko je vznemirjen. Ponavljajoče se izkušnje te pomoči se v nezavedni spomin vpišejo kot pričakovanja in kasneje kot sheme navezanosti, ki otroku dajejo občutek »varnega zavetja« v svetu.« (Bowlby, 1995; povzeto v Kompan Erzar in Poljanec, 2012: 39).
Uvod
Za preživetje otroka v svetu in med ljudmi je ključnega pomena, da prepoznava, kaj je zanj varno in kaj nevarno, zato v grobem ločimo dve vrsti navezanosti, varno in ne-varno. Na podlagi otrokove sposobnosti, da se izogne zanj ogrožajočim okoliščinam in se pred njimi zateče v varno naročje odrasle osebe, se namreč kasneje razvijejo tudi vsi ostali možganski procesi. Ne-varna navezanost oz. popačena sposobnost za prepoznavanje nevarnosti tako močno prispeva k razvoju psihopatologije, medtem ko varna navezanost oz. ustrezna sposobnost prepoznavanja in odzivanja v ogrožajočih okoliščinah predstavlja osnovo za razvoj psihične trdnosti (Jones, 1996).
Varna navezanost
Z besedno zvezo varna navezanost tako označujemo vzorec vedenja, ki otroku zagotavlja bližino in stik z odraslimi osebami oz. starši, in vsebuje celoten sklop čutenj, misli, prepričanj, ciljev in načrtov, s funkcijo zavarovati otroka pred nevarnostmi, mu omogočiti razvoj sposobnosti za navezovanje ustreznih stikov, samoobrambo, načrtovanje, predvidevanje, potrpežljivost in samostojnost (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Otrok, ki je na skrbnike varno navezan, se tako počuti čustveno potešeno in varno, saj ve, da lahko od njih kadarkoli odide in se nato tudi vrne nazaj, prav tako pa čuti, da mu bo oseba, na katero je navezan, na voljo vedno, ko bo potreboval tolažbo in bližino (Erdman in Caffery, 2003). Iz tega izhaja, da je oblika navezanosti tudi podlaga vseh čustvenih vezi, ki predstavljajo relativno stabilne in trajne povezave, zaradi katerih so posamezniki drug drugemu pomembni kot edinstveni in nezamenljivi, kar je pomembno tudi za povezovanje partnerjev pozneje v življenju. John Bowlby tako trdi, da navezanost obstaja in jo je mogoče razumeti le znotraj vzajemnega, obojestranskega odnosa otrok-starši (povzeto v Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Zraven pomembne gradnje čustvenih vezi dajejo izkušnje spodbujanja, podpore in sodelovanja s skrbniki majhnemu otroku tudi občutek lastne vrednosti, kompetentnosti, vero v dobronamernost drugih ljudi in ustrezen model za gradnjo prihodnjih odnosov. Če so torej ugodne družinske razmere stabilne in trajne, se omenjeni zgodnji miselni, čustveni in vedenjski vzorci ne le ohranijo, ampak otroku tudi omogočajo, da njegova celotna osebnost postaja vedno bolj strukturirana in sposobna delovati na dovolj kontroliran in trden način. Varno navezani otroci tako odrastejo v osebe, ki se lahko ustrezno odzovejo tudi na težje življenjske dogodke (npr. zavrnitev, izgubo, ločitev) (povzeto v Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Varni dolgotrajni vzajemni odnosi posamezniku nadalje omogočajo tudi, da se lahko dobro orientira v okolju, in sicer na podlagi ustreznega avtomatskega telesnega odziva, v sklopu katerega ob nevarnosti telo ustrezno izbere odziv »boja« oz. soočenja (npr. ko otrok avtomatično odrine igračo, ki je padla nanj), »bega« oz. umika iz nevarnosti (npr. ko otrok odskoči in zbeži k mami, ko zagleda velikega psa, ki se mi približuje) ali »otrplosti« (npr. ko otrok otrpne ob nenadnem glasnem zvoku). Po drugi strani pa so pri ne-varni navezanosti omenjeni odzivi pogosto pomešani – otrok otrpne, ko bi moral bežati, beži, ko bi moral otrpniti, ali se bori, ko bi se moral umakniti. Še več, ti odzivi na čustveni ravni vplivajo tudi na sposobnost prepoznavanja in obvladovanja strahu (npr. ko je strah prevelik, bežiš, ko je obvladljiv, se boriš), sramu (npr. čutiš, kaj smeš reči in česar ne) in gnusa (npr. ko oseba otrpne in začuti odpor do tega, da bi dovolila, da se ji nekdo približa na neprimeren način). Na omenjenih osnovnih mehanizmih se nato razvijejo še druge bolj subtilne in kompleksne oblike vedenja, odločanja in socialne spretnosti (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Zaključek
Mehanizem navezanosti se v svoji prvotni obliki vzpostavi do približno tretjega leta starosti in ostaja relativno stabilen skozi vse življenje. Omenjene zgodnje oblike navezanosti tako vplivajo tudi na poznejšo regulacijo čustev, socialne stike, dostopnost spomina in razvoj samozavedanja ter razumevanja sebe. Kljub temu da se ne-varna navezanost tekom življenja sicer lahko dogradi v varno, je ta proces dolgotrajen in izjemno globok (povzeto v Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Več o varnem varstvu lahko preberete na povezavi.
Avtorica: Lea H., študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana
Naslovna fotografija: Eberhartmark (Pixabay)
Uporabljena literatura:
Bowlby, J. (1995). Attachment and Loss: Vol. 1. Attachment. New York: Basic Books.
Erdman, T., Caffery, T. (eds.). (2003). Attachment and Family Systems: Conceptual, Empirical and Therapeutic Relatedness. New York: The Guilford Press.
Jones, E. E. (1996). Introduction to the Special Section on Attachment and Psychopathology: Part I. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 64, 5–7.
Kompan Erzar, K., Poljanec, A. (2012). Stik med otrokom in odraslim (starši). V: Kompan Erzar, K., Poljanec, A. Rahločutnost do otrok: stik z otrokom v prvem letu življenja (11–69). Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.
