Zapri meni
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 05. 01. 2022

Rahločutnost do otrok

Rahločutnost do otrok

»Temeljna potreba vsakega novorojenčka je vzpostaviti trdno in čim bolj globoko vez z odraslim, saj je prav od te vezi odvisno tako njegovo preživetje kot tudi smer, globina, širina in varnost njegovega razvoja. Še več, od globine in varnosti te vezi je odvisen tudi razvoj odraslega.« (povzeto v Kompan Erzar in Poljanec, 2012, str. 11). 

 

Uvod

Otrokove zaznavne in razvojne sposobnosti ne predstavljajo le prirojenih refleksov, ampak zgolj nastavke, ki se lahko oblikujejo v odnosu z odraslimi, starši ali skrbniki. Ne glede na to, da se ob vprašanju razvoja otrok pogosto pojavlja vprašanje, v kolikšni meri so določene sposobnosti prirojene oz. pridobljene (Bornstein in Lamb, 2005), je v razvoju navezanosti ta prepletenost zelo specifična in edinstvena – oba vpliva sta namreč v nenehnem medsebojnem stiku in soodvisnosti. Kot pišeta Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec (2012), genske razlike pridejo bolj do izraza v nespremenljivem okolju, medtem ko so v bolj kompleksnem in spremenljivem okolju skoraj zanemarljive.

 

Odnosni temelji zaznavnega razvoja

Odgovore na vprašanja o vplivu narave in okolja lahko do določene mere dobimo ob opazovanju novorojenčkov, ki odraščajo v institucijah (npr. sirotišnicah), in otrok v domačem okolju. V primerjavi z otroki, za katere skrbijo starši, otroci v institucijah večino sposobnosti (npr. razločevanje glasov, obrazov, čebljanje, nasmeh) razvijejo veliko pozneje, redkeje pokažejo pobudo za navezovanje stikov, so bistveno manj ekspresivni in tudi pri starosti enega leta še ne razvijejo navezanosti ter se tako v zanje stresnih trenutkih le redko obrnejo po pomoč k odraslim osebam (Bowlby, 1995). John Bowlby (1995) je tako zaključil, da so ogromne razlike v razvoju najpogosteje odraz odnosov v okolju, v katerem se otrok razvija.

Ker je razvoj otrokovih sposobnosti proces, ki se ves čas oblikuje v vzajemnem odnosu s starši ali skrbniki, vedenje, ki ga lahko na prvi pogled ocenimo kot »samostojno«, ni vedno zares zdravo ali znak varnega razvoja (npr. enoletni otroci, ki brez težav ostanejo v varstvu pri osebi, ki jo prvič vidijo). V primeru zdravega razvoja navezanosti se otrok namreč navezuje diferencirano – izbere nekaj oseb, na katere se naveže, in še to na vsako drugače, pri čemer pa ima še posebej močno vez z odraslima osebama, ob katerih živi (Bornstein in Lamb, 2005).

Otroci so različno odzivni, pri čemer njihova neodzivnost še ne pomeni pomanjkanja pomembnih oseb v njihovem življenju, ampak nakazuje, da jim le-te nudijo zelo malo raznolikih odzivov, saj lahko otrok tudi ob eni sami osebi razvije celotno paleto čutenj, odzivov in izkušenj (Bradley, 2000). Po drugi strani je v primeru kaotičnega okolja otrok nenehno preplavljen s pretiranimi dražljaji, ki jim ne more pripisati ustreznega pomena, kar lahko prav tako pomembno ogrozi njegov razvoj (Kompan Erzar in Poljanec, 2012). Če takšnemu otroku kljub vsemu uspe razviti funkcionalnost in pozneje pripisati pomen vsem tem čustvenim stanjem ter jim določiti prostor znotraj normalnega življenja, to nakazuje na njegovo izjemno plastičnost in odzivnost (McGoldrick in Carter, 1988).

Temeljni potezi rahločutnega odnosa do otroka sta torej čustvena občutljivost – sposobnost odraslega, da čutenja zaznava tako pri sebi kot pri otroku, in čustvena odzivnost, ki označuje zmožnost odrasle osebe, da se odziva na otrokove potrebe, čutenja, itd. (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

 

Čustvena občutljivost

Kako hitro začne otrok z gibanjem telesa klicati svoje skrbnike ter kako uspešno se brani pred premočnimi dražljaji, je najprej odvisno od tega, ali je njegovo telo sproščeno in ali se lahko prosto giblje. Bolj kot je otrok občutljiv, več pozornosti in barvitosti potrebuje, hkrati pa lahko razvije tudi več sposobnosti, večjo ustvarjalnost in boljši stik s samim seboj (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

 

Čustvena odzivnost

Čustvena odzivnost predstavlja jedro čustvene inteligentnosti, oblikovanja identitete in človekovega karakterističnega stila ter sposobnosti tako za otrokov razvoj kot tudi za razvoj in ohranjanje starševstva. Naloga odgovornih skrbnikov je tako usmerjanje, spremljanje in odzivanje na otrokov karakteristični stil, odzivnost in temperament (Bornstein in Lamb, 2005), saj je realizacija otrokovih prirojenih sposobnosti, kot smo omenili zgoraj, odvisna od okolja, v katerem odrašča (Bowlby, 1995). Ker lahko preko stalne izpostavljenosti pretiranemu stresu in travmi neodzivno oz. zlorabljajoče okolje v neodzivnega spremeni tudi organsko zelo odzivnega otroka, je čustvena odzivnost staršev osnovna danost, ki določa kakovost (družinskih) odnosov, otroku pa omogoča tudi razvoj stikov z drugimi (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

 

Zaključek

Na podlagi omenjenih dveh sposobnosti, t.j. stika s seboj (čustvena občutljivost) in stika z drugimi (čustvena odzivnost), ki sta temeljni potezi rahločutnega odnosa do otrok, je mogoče zgraditi tudi mehanizem varne navezanosti (Kompan Erzar, 2006).

Več o varni navezanosti lahko preberete v naslednjem prispevku, ki bo kmalu objavljen na naši spletni strani.

 

Avtorica: Lea H., študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana. 

 

 

 

Literatura:

Bowlby, J. (1995). Attachment and Loss: Vol. 1. Attachment. New York: Basic Books.

Bradley, S. (2000). Affect Regulation and the Development of Psychopathology. New York: The Guilford Press.

Bornstein, M. H., Lamb, M. E. (eds.). (2005). Developmental Science: An Advanced Textbook. London: Lawrence Erlbaum Associates.

Kompan Erzar, K. (2006). Vloga primarnih odnosov in navezanosti v razvoju posameznika. Bogoslovni vestnik, 66(1), 137–150.

Kompan Erzar, K., Poljanec, A. (2012). Stik med otrokom in odraslim (starši). V: Kompan Erzar, K., Poljanec, A. Rahločutnost do otrok: stik z otrokom v prvem letu življenja (11–69). Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

McGoldrick, M., Carter, B. (1988). The Changing Family Life Cycle: A Framework for Family Therapy. Boston: Allyn & Bacon.

 

 

Naslovna fotografija: Josh Willink, Pexels