O nevrozah
Nevroza
V poljudni in strokovni javnosti pogosto slišimo izraz nevroza. Glede same uporabe in razumevanja tega pojma pa pogosto prihaja do zmede. Kaj ta izraz pravzaprav pomeni? Ali imata besedi nervozen in nevrotičen isti pomen? Pravzaprav ne. Bistvena razlika med nervoznostjo in nevrozo oz. nevrotičnostjo leži v tem, ali je ovira, s katero se posameznik sooča, zunanje ali notranje narave. Kadar gre za neko zunanjo oviro, ki predstavlja za posameznika frustracijo, govorimo o nervozi, medtem ko gre pri nevrozi za notranje, intrapsihične ovire in konflikte (Praper, 1992). V predmetnem članku na to temo bom skušala osvetliti in pojasniti od kod pojem nevroza izhaja, kaj pravzaprav pomeni in kaj zajema, pri čemer se bom naslanjala bolj na psihoanalitični teoretski okvir.
O pojmu in pomenu izraza nevroza še danes obstajajo številni pogledi in definicije. Nekateri izmed njih si med seboj nasprotujejo, v osnovi pa imajo določene skupne točke. Prvi, ki je v literaturo vpeljal izraz nevroza, je bil škotski zdravnik William Cullen (1769). Nevroze je tedaj štel med nevrološke bolezni in jih definiral kot živčna obolenja, za katera so značilne motnje v zaznavanju, čutilih in živčnih impulzih, ki so ločena od lokalnih obolenj živčnega sistema. Široko razumevanje te »diagnoze«, je imelo za posledico, da so vrsto let med nevroze uvrščali številne bolezni, ki danes sodijo pod okrilje nevrologije, psihiatrije in psihosomatike (Erić, 2010, Praper, 1992).
Cullenovo pojmovanje nevroz še danes ni tako zelo neaktualno. Ena izmed široko uporabljenih pojmovanj definira nevroze kot: »Psihične motnje, ki jih povzročajo izključno psihični dejavniki, v odsotnosti kakršnihkoli sprememb, motenj ali poškodb notranjih organov ali živčnega sistema.« (Rešetnikov, Pritz, 2019, str. 85). Skupno vsem nevrozam je, da za njimi sloni intrapsihični konflikt, ki se pri posamezniku simbolno odraža v obliki simptomov (npr. konverzije, fobije, obsesivno-kompulzivna dejanja) (Rešetnikov, Pritz, 2019). Beseda konflikt v psihološkem pomenu tako izraža neko nesoglasje ali boj med različnimi motivi in težnjami posameznika, ter različnimi možnostmi za razrešitev le-teh. Predpona intra implicira, da se ta konflikt odigrava znotraj posameznika oz. njegovega psihičnega polja (Praper, 1992). Še ena značilnost tega konflikta, je njegova izrinjenost iz zavesti. Ta konflikt je namreč ponotranjen, infantilen in integriran v osebnostno strukturo posameznika in ovira njegovo funkcioniranje pri uresničevanju osnovnih gonskih teženj (Praper, 1999).
Vzroki za nastanek nevroz
Med vzroki za nastanek nevroz obstaja prav toliko razlag, kot je široka uporaba samega pojma nevroze. Dve relevantnejši psihoanalitični teoriji o nevrozah sta Freudova teorija o psihoseksualnem razvoju ter sodobnejša teorija neoanalitika Haralda Schultz-Henckeja, ki se naslanja na spoznanja ego psihologije in teorije objektnih odnosov.
Freud razloge za nastanek nevroz na različnih mestih pripisuje različnim psihičnim konfliktom. Eden izmed njih je konflikt na ravni sistema id - ego - superego, ki se kaže v neustreznosti obrambnega sistema ega, da se sooči z močnimi pritiski ida in superega pri zadovoljevanju potreb. Kot posledica nezadovoljenosti potreb in napetosti, ki iz tega nastanejo, se razvijejo nevrotični simptomi (npr. fobije, obsesivno-kompulzivna simptomatika, itd.), ki imajo svoj psihološki pomen (Bregant, 1986).
Drugo (potencialno) jedro nastanka nevroz Freud najde v teoriji psihoseksualnega razvoja. Freud meni, da otrok zaradi morebitne doživete travme v kateri od posameznih faz psihoseksualnega razvoja (oralna, analna, falična, faza latence ter genitalna faza), ne prehodi normalne in biološko predvidene poti seksualnega razvoja, temveč ostane oz. zastane na tisti fazi infantilne seksualnosti, v kateri je do travme oz. zastoja prišlo. Razvoj se ustavi na predgenitalni stopnji in ne napreduje do zrelejših stopenj. Freud po tej teoriji nevrozo definira kot fiksacijo in/ali regresijo na nezrele oblike funkcioniranja (Bregant, 1986). Infantilne fantazije, značilne za eno izmed faz, v tem primeru prekrivajo občutek za realnost tudi pri odraslem posamezniku (Praper, 1992).
Neopsihoanalitik Schultz-Hencke je na tem mestu nekoliko revidiral Freudovo teorijo. Po njegovem mnenju za nastanek nevroze ni toliko usodno, če otrok doživi neko posamično travmo. Zanj so odločilni trajno neugodni razvojni pogoji, predvsem tisti, ki vodijo v motnje pri zadovoljevanju otrokovih potreb in teženj. Schultz-Hencke v iskanju vzrokov (ali bolje pogojev) za nastanek nevroz uvede kondicionalni vidik. Nevroza se razvije, ko se v posebej občutljivih razvojnih fazah in skozi določen čas poveže cela serija pogojev, kar pripelje do zavrtosti na področju katere od življenjsko pomembnih teženj. Schultz-Hencke tako govori o zavrtostih, ki se pri posamezniku lahko razvijejo na določenih pomembnih področjih in vodijo v zavrtost teženj pripadajočega področja, kar končno vodi v nevrozo. Ta področja so tako kot pri Freudu povezana z razvojnimi fazami, skozi katere gre otrok in katere bodisi uspešno ali neuspešno osvoji (po Bregant, 1986, Praper, 1992).
Schultz-Hencke je omenjene težnje oz. motive razvrstil na posamezna življenjska področja in dodal vrste zavrtosti, ki izvirajo iz posamezne kategorije motiva ali težnje:
1. Intencionalno področje – zajema težnje, ki usmerjajo človeka v aktivno zaznavajoč odnos do sveta in samega sebe. Te težnje otrok razvija v prvih šestih mesecih življenja. V primeru intencionalne zavrtosti prihaja do pomanjkljivega stika z obdajajočim svetom, manjka doživljanje bližine in povezanosti, označuje jo bazična bojazen pred kontaktom in približevanjem.
2. Posesivno področje – zajema težnje po pridobivanju, osvajanju, zajemanju, posedovanju in ohranjanju tako materialnih kot nematerialnih dobrin, ki imajo za človeka neko vrednost. Otrok opisane težnje razvija nekje od druge polovice prvega leta pa do tretjega leta starosti. Zavrtosti, ki se na tem področju razvijeta sta kaptativna zavrtost - izraža se v pomanjkljivi sposobnosti želeti si nekaj pridobiti, osvojiti ali sploh zaželeti, ter retentivna zavrtost, pri kateri so zavrte težnje, da si posameznik osvojeno in pridobljeno zadrži in ohrani, kar pomeni tudi, da se zna braniti in odkloniti postavljene zahteve.
3. Samopotrditveno področje – zajema težnje po uveljavljanju, priznanju in obvladovanju, samoaktivnosti in ekspanzivnosti. Od njih so odvisna posameznikova doživljanja lastne vrednosti. Razvojno se te težnje oblikujejo nekje v obdobju med tretjim in četrtim letom starosti. Na tem področju se pojavlja agresivna zavrtost, ki se izraža v pomanjkljivi podjetnosti in dejavnosti, zaradi česar se občutja lastne vrednosti ne oblikujejo ustrezno, manjkajo pa tudi impulzi za uveljavljanje samega sebe.
4. Erotično in seksualno področje – zajema erotične težnje, ki se nanašajo tako na širše področje, na odnos do vse okolice kot tudi kot potreba po ljubezni, pripadnosti in čustveni sprejetosti. Pri otroku se te težnje razvijajo nekje v četrtem in petem letu starosti. Zavrtost na tem področju se kaže kot erotična zavrtost, ki jo karakterizira pomanjkljiva sposobnost za predajanje samega sebe, za dajanje ter sprejemanje nežnosti in človeške topline, kot tudi pomanjkljiv občutek pripadnosti in medsebojne povezanosti. Seksualne težnje so tiste, ki se izražajo v odnosu do partnerja in v potrebi po spolni zadovoljitvi. Seksualna zavrtost se tako kaže kot pomanjkljiva sposobnost sprejemanja lastnih spolnih impulzov in lastne spolne identitete (po Bregant, 1986, Praper, 1999).
Posamezni sodobnejši pogledi na nevroze med nevrotske motnje štejejo histerično osebnostno motnjo, obsesivno-kompulzivne motnje ter fobije (Rešetnikov, Pritz, 2019).
O nevrozah je bilo v zgodovini psihoanalitične teorije povedano veliko. Skupno vsem teorijam je spoznanje, da jedro vsake nevroze predstavlja nek notranji konflikt, neko nesoglasje ali nasprotje, ki bije skrito bitko znotraj človeka samega. Tako je C. G. Jung nekoč zapisal: nevroza je notranji razkol – stanje biti v vojni s samim seboj (Jung, 1969). Pogubno kot se lahko sliši, to stanje ni nepopravljivo. Psihoanalitična terapija predstavlja sredstvo, s pomočjo katerega lahko posameznik lastno nevrozo razišče, se z njo sooči in se z njo nauči shajati.
Avtorica: Aisha Kandare, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije.
Viri in literatura
Benedik, E. (2014): Osebnost med zdravjem in boleznijo (druga, dopolnjena izdaja). Lesce: Samozaložba;
Bregant, L. (1986): Psihoterapija 14. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana;
Jung, C. G. (1969): Psychology and Religion: West and East (Second edition). New Jersey: Princeton University Press;
Erić, L. (ur.) (2010): Psihodinamična psihiatrija I. Ljubljana: Hermes IPAL;
Praper, P. (1999): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo;
Praper, P. (1992): Tako majhen, pa že nervozen!? Nova Gorica: Educa.
Rešetnikov, M., Pritz, A. (2019): Osnove klasične psihoanalize. Ljubljana, Dunaj: Sigmund Freud University Press.
Naslovna fotografija: Anthony DeRosa, Pexels
