sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 13. 03. 2017

Kratka refleksija doživljanja skupinske psihodinamske terapije pri zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje

roke porisane z rdečo barvo v obliki srca

Domov se peljem polna prijetnih in izpopolnjujočih občutkov, ker me skupinska dinamika vsakič znova prevzame. Naj si bodo to trenutki bolečine ali veselja, vsi prispevajo k našemu osebnostnemu napredku. Je proces, ki zahteva svoj čas in katerega se ne da izpeljati čez noč. Nobena beseda ga ne opiše tako celovito kot lastno doživljanje. Opazujem lahko napredek članov skupine kot rezultat dela na sebi, doživljanj, odporov, razumevanja, podpore ter empatije. Presunljiva je globina njihovega doživljanja obsesivnih misli in kompulzivnih dejanj kot tudi globina preteklosti, v katero se skozi zgodbe vračajo.

Naj za lažje razumevanje na kratko opišem obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Podlaga večini primerov te motnje je huda tesnoba in strah. Prizadeta oseba poskuša obvladovati ali zmanjšati tesnobo z izvajanjem obredov, katerih namen je lažje soočenje z grozečo nevarnostjo. Močnejša ko je anksioznost, daljši in bolj zapleteni so pogosto rituali. Zato ni nič nenavadnega, če se posameznik,  ki vsakodnevno opravlja ponavljajoča dejanja (ki jih nekatera opravljamo tudi drugi, le v manjšem obsegu) in katera  pomembno otežujejo življenje ter zavzemajo veliko časa sprašuje, ali morda dosega kriterije te motnje. Pogosto dejanja vključujejo preverjanje, računanje, merjenje, zbiranje stvari, čiščenje ter umivanje. Neskončne ruminacije (vzdrževanje negativnih misli) predstavljajo obsesivni del motnje. Depresivne in zastrašujoče misli postanejo vsiljive, nočejo zapustiti posameznikovega uma ter se pogosto nanašajo na poškodovanje drugih (pogosto bližnjih), okuževanje in izvajanje nasilja nad njimi ali celo poškodovanje drugih na cesti ter izvajanje dejanj, ki se jim zdijo zlobna, nedopustna ali ogabna. Pogostost in vztrajnost teh nadležnih misli je lahko mučno trpljenje, ki posameznika napolni z zmedenimi občutki in hudo krivdo. Kot orodje za odstranjevanje in omejevanje teh motečih misli in predstav, posamezniki izvajajo rituale. Vsi imamo kaprice ali nenavadne muhe, ki zavzamejo košček našega dneva. Pri posameznikih z OKM ta košček postane dolge ure, ki jih dnevno porabijo, da bi se izognili tem skrbem. Boleče se zavedajo, da je njihovo vedenje nerazumno in neracionalno, a to zavedanje ne prinese olajšanja. Tako tudi tolažba in vsakršna zagotovila s strani bližnjih ne bodo imela dolgoročnih pozitivnih učinkov.

Kdo bi lahko boljše razumel nesmiselno izvajanje ritualov ter vsiljive misli kot nekdo, ki to doživlja tudi sam. Skupina jim nudi prav to. Člani najdejo varno in sprejemajoče okolje, v katerem se lahko spreminjajo in rastejo, podelijo svoja občutja, dvome, težave in vprašanja, nudijo podporo ter poskušajo razumeti simptomatiko in nezavedne procese, ki jih ženejo. Vse bolj postajajo samozavestni, kar se odraža v govoru, izražanju nasprotnih mnenj in postavljanju mej. Vzpostavi se močna vez zaupanja, sočustvovanja in razumevanja, sčasoma pa tudi kritična presoja, da zmorejo uvideti dinamiko ponavljajočih vzorcev. OKM jim omejuje, da bi svoje življenje lahko polno in sproščeno zaživeli. Občudujem njihov pogum in odločnost, ko se odločijo, da se podajo na pot ozaveščanja, raziskovanja in dela na sebi, kajti le-ta ni lahka. Ta pomemben korak so pripravljeni narediti zase z lastnim prizadevanjem, da bi razumeli svoje doživljanje ter njim lasten način razmišljanja in vedenja. Nekatere izpovedane vsebine so zelo osebne in jih je zato toliko težje podeliti v skupini, zato je pomembno, da poudarim zavezo terapevta ter vseh udeležencev že na prvem srečanju k molčečnosti o vsem, kar na skupini slišijo, kar pomembno prispeva k  občutku varnosti. Čas, preživet v skupini, je izredno dragocen. Hvaležna sem vsakemu izmed njih, ker so me sprejeli, mi zaupali in dovolili vstop v njihov najbolj intimen svet ter mi s tem ponudili priložnost, da motnjo spoznam  v vsej svoji širini.

Kljub temu  pa se za to možnost žal ne odloči vsak zaradi različnih predsodkov in strahov, nerazumevanja ter obsojanja s strani drugih. Priznati si, da imaš težavo in si poiskati pomoč, je prvi in najtežji korak. In hkrati najpomembnejši. Z nekaj letnim sodelovanjem v skupini mi je bila omogočena priložnost opazovati člane v njihovi rasti in napredku – od plahih, nezaupljivih in tihih do samozavestnih z odločnim in močnim glasom.

 

»Prehodil  sem že dolgo pot in vsak dan mi še vedno prinaša nove izzive, a postal sem popolnoma drug človek!«

 

Piše: Lea Prešern McCann, specializantka psihoanalitične psihoterapije