Kako čez travmatične izkušnje?
Vprašanje na temo, ki je prej ali slej prisotna v vsakem življenju je, kako preseči travmatične izkušnje. Različne kulture in izkušnje nas vodijo skozi različne coping strategije, ki nam pomagajo prebroditi težke čase, travmatične izkušnje in temne spomine. Seveda je naš naravni nagon, da bi čez nekaj travmatičnega prišli na čim “lažji” način. Večina ljudi bi si verjetno želela, da se slaba občutja samo izbrišejo iz spektra naše zaznave in da bi spet spregledali v svetlo prihodnost, a to ni tako lahko. Ko sem bila še otrok mi je mama vedno govorila: “Izberi težjo pot”. To seveda površinsko gledano nima nobenega smisla, a če se poglobimo, lahko vidimo, da je to pravzaprav nasvet, ki govori, da je potrebno prebroditi krizo, če si želimo, da nam bo kasneje spet lepo. Če jo bomo hitro zakrili in jo samo umaknili iz našega vidnega polja, bo z nami lahko ostala celo življenje.
To pa zastavi vprašanje, kaj narediti? Kako in kam se obrniti, da sploh pridemo na začetek te “težke” poti. Odgovorov je lahko veliko, po drugi strani pa je najbolj pametno slediti naravi človeške psihe. Vsebine, ki jih tlačimo iz zavestnega v nezavedno, bodo ostale v nezavednem. Nepredelane vsebine v nezavednem lahko povzročajo patologijo, ki se kaže v raznih miselnih in vedenjskih vzorcih. Lahko pride celo do blažjih in hudih duševnih motenj. Zato, da bi preprečili vse te težavnosti je najboljši nasvet ta, da najdemo način, kako nezavedne vsebine ozaveščati, predelovati in jih integrirati v osebnost na novi način. Če imamo občutek, da bi bila za nas dobra strokovna pomoč, nam lahko pri tem pomaga psihoterapevt.
V tem članku je moj namen osvetliti nekaj pogostih nefunkcionalnih vzorcev in jih obrniti v funkcionalne, za voljo sprostitve in lajšanja notranjih bolečin.
Samorefleksija
Biti samoreflektiven je eden najpomembnejših dejavnikov pri osebnostni rasti in premagovanju življenjskih napetosti. Ta sposobnost je po navadi naučena skozi trdo delo na sebi in pomeni sposobnost opazovanja lastnih vzorcev, osebnostnih lastnosti in splošne realne situacije znotraj sebe ter svojega okolja. Je močno orodje pri spopadanju s travmo, ker nam da darilo resničnosti, ne-sprenevedanja in pozornosti nase in okolje. Tako se lažje zavemo travmatične situacije, ki se nam je zgodila, svoje reakcije nanjo in vidimo pot, po kateri se bomo s časoma olajšali hudih bolečin, ki nam jih je situacija povzročila. Ponotranjenje sposobnosti samorefleksije je ena najbolj integrativnih lastnosti v svetu empatije do življenjskih izkušenj in naših odnosov. Tovrstna praksa viša zavedanje, ki se počasi okoli nas širi tudi na naše okolje. Usmerja pozornost iz sebe na okolje ter na tukaj in zdaj, kar je ključ do višanja sposobnosti reševanja težav, poveča našo moč v težkih trenutkih in teži h uspešnemu olajšanju bolečin in travme.
Ljubezen do sebe
Večina se nas ob in po doživetju travmatičnih izkušenj do sebe obnaša neprijazno. Namesto, da bi imeli do sebe malo empatije in razumevanja, katerega bi imeli verjetno tudi do našega prijatelja ali družinskega člana, se večkrat, kot bi bilo potrebno, sami kritiziramo: “Kaj je narobe z mano?”, skrivamo se pred drugimi in čutimo sram: “Sem ničvreden?”, ter se zatikamo v nefunkcionalne miselne vzorce kot so: “Zakaj ravno jaz?”. Ko se zgodijo zelo hude stvari, se velikokrat napademo iz več kotov na primer: “Zgodilo se je zaradi mene.” in “Če bi naredil drugače, bi bilo boljše.”
Če ob vsej tovrstni bolečini ne postanemo avtodestruktivni ali otopeli, pa se lahko začnejo dogajati tudi oblike odvisnosti, kot so droge, igre na srečo ali alkoholizem. Še vedno pa je vseeno, koliko si želimo iz svoje glave, vedno znova se znajdemo zaklenjene v težaške dni polne težkih spominov in vsiljenih misli, nočnih mor in še česa, če si aktivno ne pomagamo. Pomembno je, da se zavedamo, da se je iz takšnega kroga travme in nemoči možno rešiti.
Če bomo svojo bolečino podpirali z očitki do sebe, konstantnim premišljevanjem o preteklih situacijah in krivdo, bomo v tem sklenjenem krogu. Potrebno se ga je zavedati s samorefleksijo in narediti obratno od naštetega. Povemo si lahko, da nismo krivi samo mi. Namesto, da si glavo polnimo s premišljevanjem o preteklosti, se odpravimo v naravo in se napolnimo z zvoki ptičjega speva. Konstantno zapletanje v ene in iste misli je namreč zelo pogost in destruktiven pojav. Objemimo se in bodimo s sabo, pa tudi, če samo za trenutek ter pomislimo, kaj radi počnemo. Je to morda kakšna športna aktivnost? Ali pa mogoče kakšna veja ustvarjanja? Karkoli že je, se je lotimo. Zamenjajmo trpinčenje s skrbjo za sebe. Navežimo stik z osebo, ki nam pomeni veliko ali za katero verjamemo, da se bo odzvala.
Sklepne misli
“Lahko je govoriti,” pravi ljudski rek. In res je po navadi lažje govoriti kot narediti. Tudi nezdravih vedenjskih in miselnih vzorcev se ne bomo znebili kar čez noč. Začnimo počasi s kratkimi trenutki in pozornostmi, ki si jih namenimo. Delajmo na odnosu do sebe in ne pričakujmo, da se bo vse skupaj razsvetlilo kar čez noč.
Pazimo pa tudi to, da se ne tolčemo po glavi, če nam kdaj spodleti. Mogoče bomo ob koncu dneva ugotovili, da smo se spet v glavi cel dan obremenjevali. V tem trenutku bo samo-obtožba samo doprinesla obremenjevanju. Začnimo s pozitivnim v trenutku, ko se tega zavemo. Nihče ni popoln in za spremembe sta potrebna delo in čas.
Krivdo predelamo v terapiji in se osredotočimo na tukaj in zdaj. Pomembno je, da si zapomnimo, da nismo sami, tudi če imamo takšen občutek. Vedno so na svetu ljudje s podobnimi ali enakimi bolečinami, tudi če jih nismo našli ali za njih ne vemo. V dobi interneta in psihoterapije je takšno medsebojno podporo nekoliko lažje poiskati. Najbolj pomembno od vsega je to, da si želimo pomagati. Ko bomo iskreno začeli delati na samorefleksiji in jo počasi nadgrajevati, bomo dobili uvid v to, ali si želimo pomagati. Za napredovanje mora biti odgovor ja in izbrati moramo življenje. Šele na tej točki bomo dobili energijo, da se spopademo z ovirami in iz spopadov bomo prihajali bolj modri, izkušeni in zadovoljni posamezniki.
Monika Benčina, študentka 3. letnika Psihoterapevtske znanosti
Vir foto: Taylor Simpson, Unsplash