sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 06. 06. 2018

Živeti z depresivno osebo – osebna izkušnja

morje

V časopisih, na internetu ali v poročilih vedno beremo in poslušamo, kaj je depresija, kako jo prepoznamo, kako jo zdravimo ipd. Malokdaj pa tema nanese na to, kako se z depresijo 'posredno' spopadajo svojci, partnerji ali pa prijatelji depresivnega človeka. Sama sem se znašla na obeh straneh depresije. Za depresijo sem trpela 10 let, vse dokler se nisem opogumila in odšla na psihoterapijo, ki mi je pomagala povrniti smisel in voljo do življenja. Vendar pa bom o tem pisala v enem od naslednjih prispevkov. V tem prispevku bi se rada osredotočila na drugo stvar in sicer na življenje z depresivno osebo.

Depresija ne prizadene samo depresivnega. Korenito spremeni tudi življenja ljudi, ki s to osebo živijo. Depresija se pri različnih osebah odraža različno. Nekateri so izredno žalostni, drugi so lahko zelo razdražljivi, nekdo je lahko anksiozen, nekdo jezen, nekdo pa celo samomorilen - depresija ima veliko obrazov. Človek, ki živi z depresivno osebo, se bo spopadel s svojimi tegobami in svojim odzivom na depresijo pri sočloveku.

Sama sem občutila intenzivno jezo, partnerja sem občutila kot nehvaležnega in scrkljanega, grozno mi je bilo, ker se nisva mogla več normalno pogovarjati in je bilo treba vse »zaviti v vato«, stvari, ki sva jih včasih rada počela, kar naenkrat niso bile več zanimive, partner se je začel vse bolj odmikati, zapiral se je vase. Najini dnevi so postajali vse bolj monotoni -  služba, kosilo, počitek, večerja in film - tako je bil sestavljen sleherni dan. Ta monotonija me je ubijala, vendar pa sem bila popolnoma nemočna. Kar naenkrat,  pa sploh ne vem kdaj - sem ostala sama za vse, zato sem bila preobremenjena (od službe do domačih opravil). Vse v naši hiši je bilo prežeto z negativno energijo, vse je bilo narobe, vsaka malenkost je bila povod za spor ali za kritiko. Vso svojo energijo, kolikor jo je sploh premogel, je usmeril v denar in v šparanje. Življenje z njim je bilo resnično težko.

Partner je zavračal pomoč in zato sem se včasih počutila, kot da je vse brezupno. K sreči me je partner poslušal in obiskal psihoterapevta in po par mesecih terapije so se stvari začele obračati na bolje.

Še danes me preseneča, kako sem bila lahko, kljub temu, da sem iz lastnih izkušenj vedela kaj prestaja, tako zelo jezna. Pa sem bila. Zame je bilo izredno težko spopadati se s krivdo ki sem jo čutila zaradi jeze. Kako sem lahko jezna na človeka, ki tako zelo trpi? Kako sem lahko tako brezsrčna?


S pomočjo psihoterapije, ki jo še vedno obiskujem, sem spoznala, da ni z jezo nič narobe in da je najslabše če vse zadržuješ v sebi in vse potlačuješ in tako počasi izgubiš samega sebe.

Depresija je bil za najino zvezo velik preizkus. K sreči sva ga prestala, vendar pa je bilo to obdobje mojega življenja skoraj tako težko kot obdobje depresije. Seveda na drugačen način pa vendar še vseeno izredno težko.

 

Piše: študentka SFU Ljubljana

Fotografija: Pexels