sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 25. 11. 2021

Vpliv spolne zlorabe na nosečnost

nosečnica

»Ko se otroka stisneta k meni v naročje, so vsa moja iskanja in prizadevanja za to, da bi spet zaupala svojemu telesu, poplačana! Nisem pozabila, a bolečina je ostala za mano.«       

(Zapis nosečnice z izkušnjo spolne zlorabe v Drglin 2011: 6)

 

Uvod

Spolna zloraba je travmatična izkušnja, ki žrtev spremlja vse življenje. Posledice tega izprijenega dejanja se lahko pokažejo že v času trajanja spolne zlorabe, nekatere pa žrtev lahko občuti šele leta pozneje. Pogosto se dogaja, da izbruhnejo v določenem življenjskem obdobju. V razpravi sem se osredotočila na obdobje nosečnosti, posledično torej na posledice, ki zaznamujejo ženske žrtve. Zanimalo me je, ali spolna zloraba v otroštvu vpliva na potek nosečnosti ter kakšne posledice občuti nosečnica. Nadalje sem raziskovala tudi kako porodnica z izkušnjo spolne zlorabe doživlja sam porod in ali posledice materinega travmatičnega doživetja čuti njen še nerojen otrok. Sklepala sem, da je taka mamica v času po porodu pod dodatnim stresom, da se spoprijema s čustvi in bremenom, kakršnega matere, ki nimajo izkušnje spolne zlorabe, ne poznajo.

 

Kaj je spolna zloraba in kakšne so njene posledice

V družbi obstaja neko vsesplošno prepričanje, da je spolnih zlorab otrok dandanes vedno manj, a po ocenah nevladnih organizacij in neodvisne strokovne javnosti je število otrok, ki so žrtve nasilja in zlorabe moči v družini, še vedno visoko, prijavljenih in obravnavanih primerov nasilja pa je bistveno manj. Še posebej skrita ostaja spolna zloraba, pri kateri gre »praviloma za zlorabo prikrite moči, ki poškoduje in rani jaz nasprotne strani, dokler ga povsem ne izniči in uniči. Ta jaz se ne bo branil, ker ne bo prepoznal premoči. Prilagodil se bo, ne da bi vedel, da se prilagaja,« (Lešnik Mugnanioni, 2014: 101).

Drglinova (2018: 61) definira spolno zlorabo kot »vsako dejanje osebe, ki z zlorabo odnosa, svojega privilegiranega položaja, moči in vpliva nad otrokom, otroka prisili ali zavede v spolnost ali dejanja s spolno konotacijo, z namenom zadovoljitve lastnih potreb po nadzoru in moči, lahko tudi z namenom zadovoljitve svojih spolnih potreb. Spolna zloraba otroka je kršitev etičnih, moralnih in socialnih norm ter zakonskih določil.«

Podatki za Evropo kažejo, da je bil eden od petih otrok žrtev ene od oblik spolne zlorabe. Povzročitelji so v 70 – 85 odstotkih primerov otroku bližnje osebe, osebe, ki jim otrok zaupa, ki imajo avtoriteto in moč nad njim. Podatki Eurostata za leto 2015 kažejo, da je med 10 žrtvami prijavljenih spolnih zlorab otrok več kot osem deklic. 90 odstotkov zlorab se začne pred otrokovim 12. letom, najpogosteje pa med 6. in 8. letom starosti in traja v povprečju od tri do pet let (Vanček, 2004).

Otrok, ki ne razume pomena spolnih dejanj povzročitelja, spolne zlorabe ne dojame in ne občuti kot nasilje, zato se ji praviloma ne upira. Povzročitelj s psihološko manipulacijo, čustveno zlorabo, nadzorovanjem otroka in ustrahovanjem doseže, da otrok popolnoma izgubi sebe oziroma svoj lastni jaz. Kot je zapisala Lešnik Mugnanioni (2014: 101), je pri »spolni zlorabi otroka ključna zloraba moči nad njim in ne oblika seksualnosti znotraj te zlorabe.« Strinja se z avtorjema Waissem in Gallejevo (2014: 101), ki pravita, da je »dolgoročna travmatizacija žrtve manj odvisna od stopnje seksualizacije odnosa kot od stopnje premoči, ki jo izvršuje izkoriščevalski odrasli.« Manjši kot je otrok, bolj uničujoče so posledice in bolj kot mu je povzročitelj blizu v čustvenem in socialno-psihološkem smislu, bolj destruktivne in trajnejše so, vplivajo pa tako na telesno kot duševno zdravje otroka.

Posledice so različne, številne, predvsem pa dolgotrajne, ki se lahko pokažejo šele veliko pozneje v življenju.  Najpogostejše med njimi so post-travmatska stresna motnja, socialne fobije, depresija in samomorilnost, anksioznost, motnje osebnosti, različne vrste odvisnosti, motnje hranjenja, nizka samopodoba, samopoškodovanje, občutek krivde in sramu, nezaupljivost, težavnejši medsebojni in partnerski odnosi, težave v spolnosti, itd. (Drglin, 2011; Garrat, 2010; Gostečnik in Repič Slavič, 2015; Labaš, 2008).

 

Nosečnost in posledice spolne zlorabe v otroštvu matere

Večina posameznic z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu se s posledicami te travmatične izkušnje spopada vse življenje, še posebej težko pa je lahko zanje obdobje nosečnosti kot tudi sam porod. Izkušnja, ki pri večini žensk vzbuja pozitivne občutke in neko veselo pričakovanje, lahko pri spolno zlorabljenih povzroči neprijetne občutke zaradi, kot doživlja to sama, prekoračitve telesnih meja, vdora v njeno zasebnost, pozornosti, ki jo njena nosečnost vzbuja pri drugih ljudeh. Neredko se zgodi, da se ženska šele v nosečnosti ali ob porodu prvič zave, kaj se ji je zgodilo v otroštvu.

Dokazano je, da imajo ženske z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu, več težav z zdravjem, katere pa pogosto ostajajo neznanega izvora. Najpogostejše so gastroenterološke bolezni, glavoboli (migrene, tenzijski glavoboli), motnje spanja, respiratorne motnje (astma, bronhitis), srčno-žilne bolezni, artritis, diabetes in ginekološke težave. Le-te se kažejo kot izguba mesečnega perila, s čezmernimi krvavitvami, spolnimi disfunkcijami, pogostimi bolečinami v spodnjem predelu trebuha, vnetji in bolečinami med spolnim odnosom (Gostečnik in Repič Slavič, 2015: 120).

Iz tega sledi, da imajo ženske, ki so bile spolno zlorabljene, več zdravstvenih težav in komplikacij tudi v času nosečnosti. Pogosteje prihaja do krvavitev in hudih slabosti, pogosto zlorabljajo alkohol, zdravila in druge substance, kadijo, pogostejše so vnetne bolezni, večkrat so zaradi hudih bolezni tudi hospitalizirane. Nosečnice, ki so v preteklosti doživljale nasilje, imajo 1,5-krat večjo verjetnost, da se okužijo z virusom HIV, oziroma 1,6-krat večjo verjetnost, da se okužijo s sifilisom, predvsem zaradi tvegane spolnosti (Zagomilšek, 2017: 18). Pri tem velja omeniti, da kasneje vstopajo v prenatalni sistem zdravstvenega varstva, se izogibajo rednim pregledom, nekatere pa celo odlašajo z obiskom ginekologa vse do tretjega trimesečja.

Ženske z izkušnjo spolne zlorabe, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, v nosečnosti pogosto razvijejo naslednje simptome: občutek telesne izdaje, občutki fizičnega vdora, anksioznost, panični napadi, sprožijo se spomini na zlorabo, sovražni ali ambivalentni občutki do fetusa, projektiranje občutkov do storilca na fetus, občutki krivde in sramu. Veliko pogosteje jih v poporodnem obdobju prizadene depresija. Bojijo se intenzivnosti svojih čustev, da se bo otrok rodil deformiran (kot se počuti sama) ali da se bo rodil mrtev (kot kazen za njeno dejanje), razvijejo strah pred starševstvom in pred tem, da bodo tudi same zlorabile svojega otroka (Gostečnik in Repič Slavič, 2015: 122-124).

 

Vpliv spolne zlorabe matere na otroka

Posledice spolnega nasilja nad nosečnico čuti tudi njen še nerojen otrok, pa čeprav se je zloraba zgodila že v času materinega otroštva. Otroci, katerih matere so bile v nosečnosti depresivne, so veliko bolj vase zaprti, razdražljivi in neutolažljivi kot otroci mater, ki v nosečnosti niso trpele za depresijo. Prav tako imajo te nosečnice 16 odstotkov večjo možnost, da bo prišlo do prezgodnjega poroda, trikrat pogosteje pride do komplikacij med samim porodom, njihovi otroci pa se pogosto rodijo s prenizko porodno težo. Študije so dokazale tudi povezavo med zlorabo in najmanj enim spontanim splavom (Gostečnik in Repič Slavič, 2015: 122; Zagomilšek, 2017: 18).

 

Vpliv spolne zlorabe nosečnice na porod

Garratova (2010) govori o treh temeljnih potrebah, katere so skupne vsem nosečnicam. Gre za občutek, da je razumljena, za občutek varnosti, ki vključuje predvsem to, da je porodnica informirana o vsem, kar se dogaja med porodom, ter občutek nadzora nad sabo in okoliščinami. Skrb in razumevanje s strani osebja je za porodnico v času poroda izjemnega pomena in vključuje predvsem prijaznost, podporo in pomoč osebja. Občutek varnosti in zaupanja ji daje prisotnost kompetentnega in prizadevnega osebja, ki jo vodi skozi porod, ji nudi informacije in uteho. Ena ključnih determinant, ki vpliva na to, kako porodnice doživljajo izkušnjo poroda, pa je prav občutek nadzora nad dogajanjem. Po Garratovi (2010) lahko opredelimo šest pojmovanj nadzora. Prve tri so t. i. notranje, in sicer so to nadzor nad svojim vedenjem, nadzor med popadki in nadzor nad kričanjem. Naslednje tri opredeli kot zunanje: nadzor nad posegi v njeno telo, vključenost v sprejemanje ne-nujnih odločitev ter vključenost v sprejemanje urgentnih odločitev.

Strah pred porodom občutijo vse nosečnice, vendar pa se porodnicam, ki so bile spolno zlorabljene, pridružijo tudi drugi strahovi, npr. strah pred vaginalnimi pregledi, strah pred tem, da bo zdravstveno osebje ugotovilo, da je »poškodovana«, strah pred dotikom brez soglasja in izgubo nadzora nad dogajanjem, ne zaupajo lastnemu telesu, da je zdravo in zmožno roditi, niso gotove glede partnerjevih občutkov in misli o njihovem vedenju med porodom, skrbi jih, da jih bodo obsojali, ocenjevali ali menili, da sploh ne bi smele imeti otrok, bojijo se, da ne bodo v stiku z realnostjo, s svojim telesom (Drglin, 2018; Gostečnik in Repič Slavič, 2015).

Eden največjih strahov žensk, ki so bile spolno zlorabljene, je strah pred izgubo nadzora nad sabo ali dogajanjem v porodni sobi ter občutka odvisnosti od avtoritet (Drglin, 2018). Podobno kot se je dogajalo med spolno zlorabo. Zaradi tega take porodnice pogosto občutijo, da psihično in fizično niso več varne in da jim bo zgodilo nekaj slabega. Da se počutijo varneje, jim pomaga, če je dogajanje strukturirano, kar pomeni, da so seznanjene z vsem dogajanjem med porodom, kako bo porod potekal in kaj lahko pričakujejo. Na ta način jim ni potrebno biti ves čas na preži, omilimo lahko njihovo skrb glede vsega, kar se lahko zgodi. V nasprotnem primeru, če se bo porodnica počutila ogroženo, se lahko prične vesti agresivno, prevzame podrejeno vlogo, ipd. (Drglin, 2018; Gostečnik in Slavič Repič, 2015).

Porodnice z izkušnjo spolne zlorabe med porodom pogosto doživijo t. i. vsiljene spomine (flashbacke) spolne zlorabe. Le-ti se lahko sprožijo zaradi besed zdravstvenega osebja, njihovega dotika, odnosa, tudi zaradi položaja porodnice, ki lahko doživi enak občutek ponižanja, sramu, groze in nemoči kot med spolno zlorabo. V primerih, ko se porodnica spominja spolne zlorabe in če je s tem seznanjen vsaj nekdo od osebja v porodni sobi, je lahko izkušnja poroda za žensko precej lažja. Že vnaprej se namreč lahko pripravi na morebitno stisko med porodom, hkrati pa tudi osebje ve primerneje odreagirati.

Kadar pa je ženska spolno zlorabo potlačila in se je ne spominja, je lahko porod zanjo zelo travmatična izkušnja. Pride lahko do retravmatizacije, ki je za mnoge hujša kot sama zloraba in lahko sproži nastanek posttravmatske stresne motnje. Raziskave kažejo, da porodnice, ki so bile v otroštvu žrtev spolne zlorabe, kar 12-krat pogosteje doživljajo porod kot travmatičen dogodek (Garrat, 2010; Gostečnik in Repič Slavič, 2015).

 

Vpliv spolne zlorabe na zgodnje materinstvo

Zapleti kot posledica materine spolne zlorabe v otroštvu se lahko nadaljujejo ali pa šele prvič pojavijo tudi po samem porodu. Pogoste so težave pri dojenju, tkanju vezi med materjo in otrokom, pri teh materah je pogosta poporodna depresija. Mamice, ki so bile spolno zlorabljene, se bojijo, da bo dojenje sprožilo neprimerno spolno vedenje (pogosto doživljajo dojenje celo kot incestuozno dejanje), občutijo sram zaradi svojega telesa, saj se zaradi zlorabe počutijo umazane. Odnos z otrokom ji lahko vzbuja spomin na stiske, ki jih je sama doživljala kot odvisna, nemočna, nebogljena. Pri potlačenih in nepredelanih zlorabah se lahko pojavijo občutki gnusa, sramu ter celo zavračanje in odklonilno vedenje do otroka (Drglin, 2018; Garret, 2010).

Predvsem pa se matere, ki se spolne zlorabe spominjajo, bojijo da bodo tudi same zlorabljale svoje otroke. Prav ta strah pa je nekakšno varovalo pred tem, zaradi česar je zelo malo verjetno, da bo tudi sama spolno zlorabila svojega otroka. Kljub temu, se taka mamica lahko znajde v situacijah, ko bo občutila spolno vzburjenje – na primer med previjanjem, kopanjem ali dojenjem otroka. V teh primerih gre za telesni spomin, njeno lastno telo jo zaradi spolne zlorabe opominja, da se dogaja nekaj perverznega, nekaj, kar ni naravno. Take občutke lahko doživljajo tudi matere, ki se spolne zlorabe ne spominjajo eksplicitno. Spomin nanjo je zapisan v njenem implicitnem spominu, zlorabe se spominja njeno telo. Matere v takih trenutkih pogosto začutijo prezir in gnus do same sebe, katerega začutijo tudi njihovi otroci (Gostečnik in Repič Slavič, 2015).

Študije so dokazale, da spolna zloraba v otroštvu matere vpliva tudi na nekatere značilnosti matere kot starša – pogosto ne znajo postavljati jasnih meja v odnosu starš – otrok, pri intimnih stikih (npr. kopanju, uspavanju) se borijo z občutki tesnobe, sramu, krivde, razvijejo enega od skrajnih tipov starševstva, in sicer ali so preveč permisivne ali pa vzgajajo z uporabo fizičnega nasilja in drugih skrajnih starševskih metod (Gostečnik in Repič Slavič, 2015).

 

Zaključek

Spolna zloraba za sabo pušča tako okrutne posledice za žrtev kot je okrutno dejanje samo. Le-te niso zgolj kratkotrajne, ampak jih je večina dolgotrajnih, pokažejo se lahko šele čez mnoga leta. Ne vplivajo samo na psihično zdravje zlorabljene, temveč tudi na njeno fizično zdravje. Z raziskavami je bilo potrjeno, da lahko močno zaznamujejo tudi nosečnost žrtve in vplivajo na to, da se še tako posebno doživetje kot je porod spremeni v travmatično izkušnjo.

Potrdim lahko hipotezo, da imajo nosečnice z izkušnjo spolne zlorabe v času nosečnosti več zdravstvenih težav, dovzetnejše so za poporodno depresijo, pogosto jih prizadene posttravmatska stresna motnja. Posledice čuti tudi njen še nerojen otrok. Pri teh materah namreč pogosteje prihaja do prezgodnjega poroda, do komplikacij med samim porodom, otroci se večkrat rojevajo s prenizko porodno težo kot pri materah, ki niso doživele spolne zlorabe.

Porod je lahko še posebej travmatična izkušnja za ženske, ki so spomin na spolno zlorabo potlačile in med porodom doživijo t. i. vsiljene spomine (flashbacke). V takem primeru lahko pogosto pride do retravmatizacije. Raziskave so pokazale, da je ključni dejavnik, da porod poteka mirneje in brez večjega stresa za porodnico, kadar ima le-ta občutek nadzora nad dogajanjem, kar vključuje nadzor nad lastnim telesom, svojim odzivanjem, predvsem pa vključenost v sprejemanje odločitev.

Ena izmed mojih predpostavk je bila, da imajo matere z izkušnjo spolne zlorabe zaradi le-te več težav pri vzpostavljanju odnosa z otrokom ter da ta izkušnja pomembno vpliva tudi na njihov način vzgoje. Oboje drži – te matere imajo namreč pogosto težave pri dojenju, navezovanju na otroka, občutijo lahko sram in gnus, ki v skrajnih primerih lahko vodi celo v zavračanje otroka. Študije  pa so dokazale, da spolna zloraba v otroštvu matere vpliva tudi na nekatere značilnosti matere kot starša.

Glede na vse navedeno je bil moj sklep še, da se matere, ki so bile spolno zlorabljene, bojijo, da bi storile, kar je bilo storjeno njim – da bi zlorabile svoje lastne otroke. Ker se dogaja, da se taka mamica lahko znajde v situacijah, ko bo občutila spolno vzburjenje (npr. med kopanjem), je ta strah nekaj, kar jih spremlja ves čas. Hkrati pa je prav ta strah tisto varovalo, ki jim preprečuje, da bi same ponovile okrutno dejanje.

Zaključimo lahko, da spolna zloraba matere v času njenega otroštva izjemno vpliva na njeno nosečnost, na sam porod in tudi na to, kakšna bo v vlogi starša.

Izsledki niso presenetljivi, a vseeno globoko boleči.

 

Avtorica: Maja Klemenčič, študentka specialističnega študija Psihoterapije otrok in mladostnikov na SFU Ljubljana

 

Seznam literature:

Drglin, Z. (2011). Spolna zloraba v otroštvu in materinstvo. Ljubljana: Inštitut za javno zdravje RS.

Drglin, Z. (2018). Vpliv spolne zlorabe na doživljanje nosečnosti, poroda in zgodnjega materinstva: Izziv za ženske in zdravstvene strokovnjake. V Jelenko Roth, P. (ur.). Duševno zdravje v obporodnem obdobju (str. 60 – 75). Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Drglin, Z. (2017). Zima v srcu: Ko se materinstvu pridružita depresija, tesnoba, radost pa odide. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Garrat, L (2010). Survivors of Childhood Sexual Abuse and Midwifery Practice. CSA, Birth and Powerlessness. Oxford, New York: Radcliffe Publishing. Dostopno na: https://ug1lib.org/ (30. 10. 2021).

Gostečnik, C. in Repič Slavič, T. (2015): The Experience of Pregnancy, Childbirth and Motherhood in Women with a History of Sexual Abuse. Dostopno: https://www.intechopen.com/books/sexology-in-midwifery/the-experience-of-pregnancy-childbirth-and-motherhood-in-women-with-a-history-of-sexual-abuse (15. 11. 2019).

Jelenko Roth, P. (ur.) (2018). Duševno zdravje v obporodnem obdobju. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Labaš, S. (ur.). Medosebni odnosi – temelj kakovosti v zdravstvu: 1. simpozij z mednarodno udeležbo, Logarska dolina, 30. in 31. maj 2008 (str. 46 – 56). Solčava: Spes – društvo za kulturo odnosov.

Repič, T. (2006). Avtonomija in intimnost v družini kot dejavnika tveganja za spolno zlorabo. Psihološka obzorja, 15 (1), str. 111 – 125.

Vanček, N. (2004). Spolna zloraba otrok. V Horvat, D., Lešnik Mugnaioni, D., Plaz, M., ur. (2004): Psihosocialna pomoč ženskam in otrokom, ki preživljajo nasilje. Ljubljana: Društvo SOS telefon.

Zagomilšek, M. (2017). Doživljanje nosečnosti in poroda po spolni zlorabi (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani: Zdravstvena fakulteta.

 

Naslovna fotografija: Leah KelleyPexels