sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2020/21
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 20. 04. 2020

Virus – trnova pot za boljši jutri?

Pablo Picasso: Portrait with Flower Hat.

Rasne, verske, narodnostne, politične in druge vrste pripadnosti so v zgodovini vselej predstavljale dober povod za delitev ljudstva med »naše« in »ne-naše«. A s padcem železne zavese – morda zadnje večje ločnice med evropskim in tudi svetovnim prebivalstvom – kot da bi prišlo do pomembnega preobrata, morda celo do preobrata v pravo nasprotje predhodnega stanja.

Sodobni čas nam omogoča, da smo lahko v slehernem trenutku povezani s katerokoli točko na našem planetu, prav tako pa so tudi potovanja v oddaljene – iz naše perspektive eksotične – kraje neomejena, nedavno bi morda še veljala za moderna, danes pa že za popolnoma običajna. Toda ne potujejo samo ljudje; skupaj z njimi potujejo tudi njihove navade, vrednote, nazori, bolezni, mentaliteta in kultura v najširšem pomenu besede. Pravzaprav vse kar je lahko z vidika gostiteljev prav tako dobro kot tudi slabo, posledično pa tudi bolj ali manj sprejemljivo. A v neskončni seriji razlogov, da živimo danes v svetu skorajda do nerazpoznavnosti pomešanih raznolikosti, so zgoraj navedeni verjetno le najpreprostejši.

»Najhujša oblika rasizma je idealiziranje« (Žižek, 2020a), objektivnejši pogled pa je mogoč, če se spoznamo tudi s hrbtno stranjo, torej ne le s tisto stranjo globalnega povezovanja, ki nas medsebojno dopolnjuje in bogati, temveč tudi s tisto stranjo, ki nas posledično vse bolj oddaljuje od lastnega porekla. Torej, kolikor so nas v zgodovini brezkompromisne verske, narodnostne, politične in druge delitve prikrajšale za medsebojno sodelovanje ter dopolnjevanje, se danes z globalizacijo izpostavljamo neslutenim in pogosto prezrtim nevarnostim; izgubljamo pomembne diferenciacije med že stoletja obstoječimi raznolikostmi, kar vse bolj zabrisuje naše jasne predstave o lastni identiteti, pripadnosti, vlogi, poklicanosti itd.– in vse to z doslej še nikoli izkušeno hitrostjo. Obenem pa tudi meja med še dopustnim in sprejemljivim ter ne več toleriranim postaja vse manj dorečena; človekovo vedenje namreč vse manj določata pojma »prav« in »narobe« in vse bolj njegova svobodna volja. Tako so mnoga še nedavno nedopustna človekova ravnanja danes redefinirana v odločitev individuuma, njegov življenjski stil itd. Morda se to še najbolje pozna na področju seksualnosti, kjer se je nekoč precej dolg seznam seksualnih perverzij skrčil na dve, ki sta še dejansko ostali družbeno nesprejemljivi, tj. posilstvo in pedofilija. 

V tem že skorajda brezmejnem svetu začne razhajati virus – morda le pričakovana posledica zgoraj opisanega, morda sredstvo za ponovno vzpostavitev in upoštevanje izgubljenih meja, ali pa vsaj opozorilo na njihovo pomembnost? To bi lahko bile hipoteze o virusu, ki je v naš vsakdanjik nedvomno uspel implementirati določena pravila, z vzbujanjem strahu pa nas sili, da jih tudi upoštevamo. Vsekakor nas je uspel vreči iz naše narcistične samozavesti in ustaviti svet, ki ga doslej nobena protiglobalizacijska, naravovarstvena ter številna druga prizadevanja niso uspele niti upočasniti. V naša življenja je brezkompromisno prinesel določene omejitve in posledično tudi s tem povezane frustracije, kar si lahko razlagamo – kot so to ugotovili mnogi opazovalci zgodnjega razvoja otrok – kot poskus, da se sprovede proces diferenciacije med raznolikostmi. Kakor je otrok v zgodnjem otroštvu soočen z bolečim, a iz razvojnega vidika nujnim razločevanjem med sabo in drugim (npr. materjo), kar mu omogoči realnejši pogled na svet, tako nas tudi ta z virusom povzročena družbena diferenciacija sili v spoštovanje medosebnih meja (tudi medobčinskih, meddržavnih idr.), v razločevanje med potrebnim in poželenim ter dejansko in le navidezno vrednim. In kakor se otrokova megleno-monistična predstava o sebi in svetu preoblikuje v jasno razločevanje med sabo in drugim, tako je tudi virus dal milijonom čutiti lastno omejenost ter jih prisilil v »soočenje z zrcalno sliko samega sebe z odstranitvijo pajčolana samoprevare in omogočil jasnejšo samooceno ter samospoznanje« (Zoričić, 2020), obenem pa tudi razjasnil nebo nad Wuhanom in zbistril morje v Benetkah – mar bi bilo slednje le naključno sovpadanje naravnih in človekovih intrapsihičnih procesov? Virus je sodobnemu človeku uspel zajeziti pohlep po objektu želje (Lacan, 2010), ga opomnil na pomembnost »obvladovanja projekcij, da bi vsaj malo manj trpel zaradi lastnih vsebin, če že ne more kaj proti trpljenju, ki je dejansko povzročen s strani zunanjega sveta« (Torre, 2020), in ga prisilil, da »ostane doma.« Morda ravno ta po vsem svetu krožeč slogan razkriva površnemu opazovalcu zakrit namen virusa, tj. da ostanemo doma, da ostanemo sami s sabo in – kakor nas uči sledeča zgodba –, da se naučimo odkriti zlato pri sebi:

»V Krakovu je živel veren in dobrosrčen starec po imenu Izi. Več noči je Izi sanjal, da je potoval v Prago in prispel do mostu nad reko; sanjal je, da je na rečnem obrežju ob mostu raste košato drevo. Sanjal je, da je pri drevesu skopal jamo ter iz nje potegnil zaklad, ki mu je prinesel blaginjo in mir za vse življenje. Sprva se Izi na sanje ni oziral, a ko so se ponavljale več tednov, si je mislil, da je to sporočilo. Sklenil je, da ne more preslišati sporočila, ki mu ga je v spanju pošiljal Bog ali kdorkoli že. Zato je ubogal svoj šesti čut, pripravil mulo za dolgo pot ter se odpravil proti Pragi. Po šestih dneh je starec prispel v Prago in se odločil, da bo v predmestju poiskal most nad reko. Tam ni bilo veliko rek, pa tudi mostov ne. Zato je hitro našel kraj, ki ga je iskal. Vse je bilo tako kot v sanjah: reka, most, ki je vodil čeznjo, na obrežju pa drevo, pod katerim je moral kopati. Le ena podrobnost se ni ujemala: drevo je dan in noč stražil vojak kraljeve vojske. Izi si ni upal kopati, ko je tam stal stražar, zato se je utaboril blizu mostu in čakal. Ko je bil tam že drugo noč, je vojaku moški pri mostu postal sumljiv, zato je stopil k njemu in ga vprašal, kaj tam počne. Starec ni imel razloga, da bi mu lagal. Zato mu je povedal, da je prišel iz oddaljenega mesta, ker je sanjal, da je v Pragi pod mostom, podobnim temu mostu, zakopan zaklad. Stražar je bruhnil v krohot. ''Kako dolgo pot si naredil samo zaradi te neumnosti,'' mu je rekel. ''Že tri leta vsako noč sanjam, da je v Krakovu pod kuhinjo nekega starega norca po imenu Izi zakopan zaklad. Ha, ha, ha! Pa me poglej, misliš, da sem se odpravil v Krakov, poiskal tega Izija in začel kopati pod njegovo kuhinjo?... Ha, ha, ha…'' Izi se je stražarju ponižno zahvalil in se napotil proti domu. Ko je prišel domov, je skopal jamo pod svojo kuhinjo in našel zaklad, ki je bil že od nekdaj tam zakopan« (Bucay, 2012).


Epidemijo koronavirusa lahko dojamemo kot sporočilo, ki nas opozarja na dejanske, kronske vrednote v življenju, morda v smislu, kakor je o tem nedavno spregovoril Slavoj Žižek: »Imaš družino, stanovanje, dobiš osnovno hrano. Si z družino, ki jo poskušaš pomiriti in izkazati ljubezen. Si izoliran, delaš cel dan doma, ker veš da ima to konec koncev nek smisel. Da pomaga. To je dejansko neka nova etika, cena, ki pa smo jo zanjo plačali, je strahotna« (Žižek, 2020b). A dejanske in kronske vrednote se ne skrivajo v »najnovejših«, »najsodobnejših« in »najatraktivnejših« produktih potrošniškega sveta, ki s provokacijo človekovih infantilnih poželenj obvladujejo in upravljajo z množicami po vsem svetu. Te vrednote je potrebno iskati v skladu z naukom zgornje zgodbe, tj. v globinah svojega doma oz. sebe, ali pa vsaj v smislu, kakor to upodablja Pablo Picasso – z integracijo različnih perspektiv v celoto, s čimer krepimo in bogatimo našo notranjost. Naj torej epidemija koronavirusa služi za ponovno presojo vrednot naših življenj, njihovo jasnejšo opredelitev, a tudi trdnejšo zasidranost ob njih, česar osnovni predpogoj je »samoizolacija« oz. sposobnost biti sam s sabo in se odreči doslej samoumevnim ugodnostim, ki nam uspešno preusmerjajo pozornost vstran od dejanskosti našega življenja in nas samih. Predvsem pa naj služi za temeljno predrugačenje našega dosedanjega ravnanja, da bi lahko človeštvo tudi v prihodnosti ohranilo še kaj človeškega. 

 

Avtor: Zoltan Pap, specializant psihoanalitične psihoterapije

 

Viri:

Bucay, J. (2012). Ti povem zgodbo? Ljubljana: Mladinska knjiga.

Lacan, J. (2010). Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Analecta.

Torre, R. (2020). Poznati psihijatar: »Samoizolacija je prilika da se okrenemo sami sebi« [televizijski posnetek]. Zagreb: Z1 Televizija. Predvajano na Z1 Televiziji, 24. mar. 2020 ob 20:05.

Zoričić, Z. (2020). Zrelost je u davanju sebe za opće dobro. Jutarnji list, 7766, 1-1. Pridobljeno: http://www.hskla.hr/ZZ_Zrelost.html

Žižek, S. (2020a). Intervju z Žižkom:  Preziram človekoljubnost, ki je zdaj tako zelo »fancy«. RTV SLO, Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zizek-preziram-clovekoljubnost-ki-je-zdaj-tako-zelo-fancy/383751

Žižek, S. (2020b). Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost. Val 202, Pridobljeno s https://val202.rtvslo.si/2020/03/slavojzizek/

 

Vir foto: Blendspace (https://www.tes.com/lessons/PxmDz0q90XG2cw/picasso-matisse)