Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 19. 03. 2021

Sreča

skok

Sreča je subjektiven pojem, ki ima pester nabor definicij in interpretacij. Lahko bi rekli, da smo vsi ljudje hkrati iskalci kot ustvarjalci sreče in zadovoljstva. Znanstveniki na eni strani definirajo srečo kot prijetno, evforično čustveno stanje, na drugi strani pa kot kognitivno posredovano zadovoljstvo posameznikov z življenjskimi področji kot so npr.: zdravje, odnosi, delo, prosti čas, ... (Ule,1993).

Enoglasne definicije o sreči ni, vendar se večina strokovnjakov strinja, da je doživljanje občutkov sreče tisto, kar osmišlja življenje posameznika. Vzbujanje prijetnih občutkov in čustev vodi k doživljanju sreče (Musek, 2005; Musek Lešnik, 2018). 

Občutek sreče je odvisen od objektivnih okoliščin in življenjskih dogodkov, na katere pa pomembno vplivajo subjektivne komponente: kognitivno procesiranje, atribucije in pričakovanja (Musek, 2005).  Občutek je povezan s pozitivnim in prijetnim stanjem, ki naj bi izključeval želje (Zadel, 2015; Bormans, 2012). S srečo se ukvarja pozitivna psihologija prek raziskovanja pomembnih pozitivnih psiholoških vidikov, optimalnega doživljanja in delovanja posameznika. Utemeljitelj omenjene veje psihologije Martin Seligman postavi temeljne elemente sreče, kot so prijetna čustva, vpletenost in smisel. 

»Denar ne kupi sreče«    

Ule (1993) navaja, da so po raziskavah angleškega psihologa Argyla glavni izvori sreče kvalitetni medosebni in družinski odnosi, zadostni dohodki, zdravje, zanimivo delo in zabava. Zelo zanimivo je, da strokovnjaki v nasprotju s splošnim razmišljanjem ugotavljajo, da so npr. ljudje, ki so zadeli dobitek na srečo v manjši meri srečnejši kot prej. Pojavijo se namreč nenadne in intenzivne spremembe, ki otežujejo vsakdanjik. Raziskave kažejo na kulturne razlike v doživljanju sreče in povezavo med dohodkom in srečo, vendar le-ta ne raste sorazmerno z rastjo dohodka (Aaker, Leslie in Robin, 2010). Ta podatek nakazuje, da vsesplošno razmišljanje, da je posameznik srečnejši z večanjem njegovega prihodka, ne drži.  V državah z manjšimi dohodkovnimi razlikami znotraj prebivalstva na splošno velja, da so le ti srečnejši (npr. v Švici, na Nizozemskem, v skandinavskih državah) (Bruckner, 2005).         

Medosebni odnosi

Največ raziskav, kot tudi najobširnejša longitudinalna Harvardska raziskava potrjujejo, da na občutke sreče najbolj vplivajo kvalitetni medosebni odnosi. Le-ti pozitivno vplivajo na duševno in fizično zdravje tudi kasneje v pozni odraslosti. Partnerski odnos se izkaže kot največji izvor zadovoljstva pri vseh kvalitetnih odnosih, sledijo družinski (otroci in ostali sorodniki) in prijateljski odnosi, nazadnje pa odnosi s sodelavci (Ule, 1993). Ob izgubi socialnih odnosov se poveča pojav depresivnih simptomov in stresa. Zanimive so tudi raziskave, ki kažejo, da so ženske na splošno srečnejše kot moški, čeprav doživljajo dvakrat več depresivnih simptomov kot moški. 
Starejši posamezniki naj bi bili bolj zadovoljni s svojim življenjem kot mlajši. Starost naj bi občutke sreče povečevala, saj se posameznik bolje sprejema, lažje regulira čustva in sprejema odločitve. Prevladovanje prijetnih čustev velja v pozni odraslosti kot varovalni dejavnik za ohranjanje kvalitetnega življenja (Love Collins, Sarkisian in Winner, 2008).

Delo in aktivnosti

Psiholog Argyle (1992, po Ule, 1993) zagovarja tri področja za srečno življenje, to so: medosebni odnosi, izbira dela ter sprostitev in zabava. Poleg pomena kvalitetnih medosebnih odnosov izpostavi, da je pomembna izbira delo, ki nam prinaša zadovoljstvo, samo delovni položaj in plača sta manj pomembnejša. Zadnja ugotovitev pa se nanaša na sprostitev in zabavo. Vsakodnevni šport in dobra družba blagodejno vplivata na naše počutje. 

Sreča in osebnostne lastnosti

Musek (2005) doživljanje sreče poveže z osebnostjo s pomočjo modela Velikih pet faktorjev, kjer izstopata predvsem dimenziji ekstravertnost in nevroticizem. Ekstravertnost precej visoko kolerira z občutkom sreče, saj takšni posamezniki doživljajo več sreče in sorodnih občutkov, medtem ko visok nevroticizem povzroči težje doživljanje občutka sreče oz. visoko korelira z negativno emocionalnostjo.

Še nekaj drugih osebnostnih značilnosti korelira z doživljanjem sreče: 
•    stil pripisovanja: ljudje, ki imajo simptome depresije pogosteje razvijajo občutke krivde za slabe dogodke, srečni ljudje pa si v večji meri pripisujejo zasluge za prijetne in uspešne dogodke. 
•    optimistično mišljenje: ljudje, ki imajo simptome depresije, pogosteje pričakujejo nesrečne dogodke in so začudeni, če gredo stvari pozitivno pot. Za srečne ljudi pa je značilno, da razvijajo optimistični pogled na življenje, spominjajo se ugodnih dogodkov iz preteklosti in pričakujejo dobro v prihodnosti. Gre za neke vrste pričakovanj in izkušenj (Musek, 2005)


Sreča, fiziologija in nevroznanost

Doživljanje in izražanje pozitivnih čustev strokovnjaki povezujejo z levo možgansko hemisfero, negativna pa z desno. Namreč pri ljudeh, ki so doživljali več prijetnih čustev, so izmerili večjo aktivnost v levem čelnem delu možganov in v amigdali (Kompare, Stražišar, Dogša, Vec in Curk, 2006).  Območje levega čelnega režnja je namreč bogato z dopaminskimi receptorji in je bistvenega pomena za umsko delovanje in fleksibilnost (Davidson, 2005). Pomembna območja za regulacijo čustev so tudi hipokampus, anteriorni cingularni korteks in inzularni korteks (Dfardhud, Malmir in Khanahmadi, 2014).

Faktorji, ki vplivajo na nevrobiologijo sreče se delijo na endogene in eksogene. Endogeni so temelj in ključni prediktorji za doživljanje sreče. Biološki endogeni faktorji so razdeljeni na 5 glavnih področij, kot so: genetski faktorji, možgani in nevrotransmiterji, endokrine žleze in hormoni, fizično zdravje, tipologija ter privlačnost. 
Nedavne študije so se osredotočile na povezavo genov in sreče. Kar nekaj genov so prepoznali, da se povezujejo z razpoloženjem in srečo, najbolj raziskana med njimi sta gen 5-HTTLPR in gen MAO A. Najbolj pogosti nevrotransmiterji povezani z doživljanjem2 sreče so: endorfin, dopamin, serotonin, nor-epinefrin in melatonin.
Drugi pomemben faktor, ki je povezan s srečo na splošno so hormoni in žleze. Raziskave so pokazale, da imajo hormoni kot so: kortizol, adrenalin in oksitocin glavno vlogo pri doživljanju sreče in pri regulaciji razpoloženja. Fizično zdravje in privlačnost prav tako močno vplivata na samo doživljanje (Dfardhud, Malmir in Khanahmadi, 2014). Na kar pa v veliki meri lahko vplivamo sami s skrbjo za zdrav način življenja.

Kako biti »sam svoje sreče kovač«?

Genetika in zunanji okoljski dejavniki imajo vpliv na doživljanje sreče posameznika, kljub temu pa v veliki meri sami oblikujemo in doživljamo subjektivno blagostanje, ki mu določamo mero prijetnih in neprijetnih čustev.

Pri krepitvi občutkov sreče nam je lahko v pomoč uporaba različnih psiholoških tehnik in metod. Zelo učinkovite so sprostitvene tehnike, kot so npr. meditacija, avtogeni trening in trening čuječnosti. Le ta blagodejno vpliva na možgane, saj poveča aktivnost predelov, ki so povezani s prijetnimi čustvi (David, Boniwell in Conley Ayers, 2014). Učinkovitost se kaže v povečanju funkcije vpletenosti ter v povečanju splošno dobrega počutja. Trening čuječnosti zmanjšuje subjektivna stanja trpljenja, izboljša imunski sistem, pospeši procese zdravljenja in neguje medosebne odnose (Siegel, 2007). 

Prav tako je pomembno, da izide situacij pripisujemo sebi in tako krepimo notranji lokus kontrole. Pri tem je pomembno zavestno usmerjanje osredotočenosti k prijetnemu, kar vpliva na posameznikove notranje občutke in stanja. Ključno je, da se kot posamezniki ne primerjamo z drugimi, saj prav primerjava pogosto vodi v občutke primanjkljajev in nepopolnosti (Musek Lešnik,  2018). Občutke sreče lahko torej krepimo predvsem z razvijanjem kvalitetnih medosebnih odnosov, kot tudi z vpeljevanjem hvaležnosti v svoj vsakdan. Pri tem ima pomembno vlogo zavestno ukvarjanje s stvarmi, ki vzbujajo prijetne občutke, spominjanje več prijetnih doživetij kot neprijetnih in spreminjanje svoje osredotočenosti in pogledov na situacije.

Pa srečno! 

Avtorica: Kaja Ulčar, univ. dipl. biopsih., magistrandka psihologije in Strokovna sodelavka SFU



Viri in literatura

Aaker, J., Leslie, S. in Robin, C. (2010). The Psychology of Happiness. Stanford Graduate School of  Business. Pridobljeno na https://www.gsb.stanford.edu/gsb-cmis/gsb-cmis-download-auth/352136

Bormans, L. (2012). Sreča: Velika knjiga o sreči. Ljubljana: Mladinska knjiga.

David, S. A., Boniwell, I., in Conley Ayers, A. (2014). The Oxford Handbook of Happiness. V S.A. David, I. Boniwell in A. Conley Ayers (ur.),United Kingdom: Oxford university Press.

Davidson, R. J. (2005). Well-being and affective Style: Neural Substrates and Biobehavioural Correlates. V F.A. Huppert, N. Baylis in B. Keverne. (ured). The science of well-being. Oxford, UK: Oxford University Press.

Dfardhud, D., Malmir, M., Khanahmadi, M. (2014). Happiness & Health: The Biological factors- Systematic Review Article. Pridobljeno na https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4449495/
                                               
Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T., Curk, J. (2006) Psihologija: spoznanja in dileme. Učbenik za psihologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS.
Love Collins, A., Sarkisian, N., Winner, E. (2008). Flow and Happiness in Later Life: An Investigation into the Role of Daily and Weekly Flow Experieces. Journal of Happiness Studies, 10(6), 703-719.                                    
Musek, J. (2005). Generalne dimenzije osebnosti in subjektivno emocionalno blagostanje. Anthropos, 1, 319–338. 
                
Musek Lešnik, K. (2018). Zadovoljni ljudje lahko delajo čuda. Pridobljeno na  https://www.delo.si/nedelo/kristjan-musek-lesnik-zadovoljni-ljudje-lahko-delajo-cuda.html

Siegel, D.J. (2007). The mindful brain: Reflection and attunement in the cultivation of well-
being. New York: W.W. Norton & Company.

Ule, M. (1993). Psihologija sreče. Psihološka obzorja, 2(1), 97-103.

Zadel, A. (2015). Sem srečen? Pridobljeno na http://www.primorske.si/Mnenja/Kdo-sem,-ki-sem/KDO-SEM--KI-SEM

Vir slike: Quang Anh Ha Nguyen na Pexels.