sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 18. 10. 2018

Spolna vedenja

dahlia

Spolno vedenje je na eni strani opredeljeno s človeško anatomijo in fiziologijo, na drugi strani ga opredeljuje individualna zgodovina posameznika, ki je vstavljena v specifično družinsko atmosfero, v določen socialno kulturni in religiozni kontekst in tudi v določeno naravno geografsko področje. Raziskovalci naštevajo razlike v spolnem vedenju med različnimi ljudstvi v preteklosti in sedanjosti. Npr. določene vzhodne tradicije, kot je tantrična veja, so razvijale spolne aktivnosti z namenom doseganja višjih stanj zavesti, v antični Grčiji so homoseksualnost celo spodbujali, v mnogih deželah je med mladimi iz podeželja običajen seks z živalmi, v mestnem okolju pa to ni značilno. Zanimivo je tudi, da je bil do sedemdesetih let v večini ameriških držav oralni seks označen za deviantno dejanje, kasnejše razsikave pa so pokazale, da je oralni seks široko razširjen, posebno med visoko izobraženim prebivalstvom. “V psihoterapevtski praksi se znova in znova dogaja, da bolj ko je neka oseba diferencirana, in ne šibkejša, pogosteje odkrijemo pri njej tako imenovane spolne odklone. Nediferencirani ljudje, tisti z minimalnimi kulturnimi spodbudami in slabim emocionalnim razvojem, imajo pogosteje ‘normalno’ spolnost kot kulturno diferencirani ljudje.” (Guggenbuehl-Craig 1998: 87)

Spolno vedenje, ki je škodljivo drugim, ker ogroža fizično in psihično integriteto drugega, je v družbi  označeno za deviantno. Družba označi za deviantno tudi spolno vedenje, ki ne direktno ogroža drugih, npr. transseksualizem, transvestizem, ker odstopa od modela normalnosti. Na drugi strani so ljudje, ki čutijo spolne disfunkcije predvsem kot notranjo psihično stisko, kot stisko v partnerskem, družinskem življenju, ali pa čutijo stisko njihovi partnerji.

Terapevti klientu pomagamo pri sprejemanju in spoznavanju sebe in svojega doživljanja spolnosti.

Kompleksnost področja, ki ga v celoti ne bomo nikoli dojeli, zahteva držo skromnosti pri ocenjevanju (ne)normalnosti spolnega vedenja in pri terapevtskem delu, kjer se vedno znova srečujemo tudi z lastno nevednostjo.

 

Piše: študent SFU Ljubljana

Fotografija: Alexas-fotos, Piaxabay