sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2020/21
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 16. 09. 2020

Splošno o bilingvizmu

Otrok, ki piše na tablo

Uvod

Materinščina ali drugače rečeno prvi jezik sta pogosto sopomenki, ki pa ju lahko razumemo tudi drugače. Prvi jezik je tisti, ki ga otrok usvaja od zgodnjega otroštva in se z njim sporazumeva pravi Lewandowski (1994, v Pirih Svetina, 2005). V večini primerov je to tudi materni jezik in prav zagotovo jezik, ki se ga v svojem primarnem socializacijskem okolju uči posameznik. Z jezikom otrok pridobiva socialno identiteto in usvaja vrednote v družbi. Pri dvojezičnih otrocih je tudi drugi jezik sredstvo komunikacije, ki je popolnoma enakovredno prvemu jeziku ali pa je jezik okolja, oziroma sredstvo komunikacije na določenih področjih, zato pri njih to poteka nekoliko drugače (Lewandowski, 1994, v Pirih Svetina, 2005).

Pirih Svetina (2005) pravi, da usvajanje dveh prvih jezikov vodi v različne vrste bilingvističnosti. Po njeno (2005, str. 10) je dvojezičnost »pojav, do katerega prihaja v primeru stika dveh različnih jezikov. Z vidika posameznika pomeni dvojezičnost enakovredno obvladanje obeh jezikov oziroma duševno lastnost govorca, da zna dva jezika (posledično lastnost tudi skupine takih govorcev).«

 

Tipi in razvoj bilingvizma

Pertot (2011) deli dvojezičnost glede na obogatitev ali obubožanje jezikovnega koda. Aditivna dvojezičnost pomeni obogatitev prvega jezika. Kognitivne sposobnosti za usvajanje tako prvega kot drugega jezikovnega koda so pri posamezniku enakovredno razvite. Otrok ali odrasel govorec s to spretnostjo se lažje sprehaja med različnimi kulturami in s tem razvija medkulturne veščine. Subtraktivna dvojezičnost je nasprotna aditivni in pomeni obubožanje prvega jezika. Zaradi slabše izobrazbe in družbenih pritiskov so temu večinoma izpostavljeni priseljenci, ki posledično opustijo materni jezik ter sprejmejo večinskega.

Dvojezične družine v katerih otroci usvajajo oba jezika od rojstva imenujemo simultana ali hkratna dvojezičnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otroci, ki se drugega jezika naučijo v obdobju razvoja govora, spadajo v to skupino (tj. do tretjega leta starosti). Razvoj govora v tem obdobju poteka enako v enojezičnem in večjezičnem okolju. Le pri prvih besedah in pri združevanju dveh besed v dvobesedne stavke so razvidne razlike, saj takrat lahko otrok združuje besede iz obeh jezikov. Po tretjem oz. četrtem letu starosti, ko otrok sestavlja preproste stavke in pri tem ločuje med besediščem enega in drugega jezika, se to ne dogaja več (Pertot, 2011).

Zaporedna ali sosledna dvojezičnost je drugi način razvoja dvojezičnosti. Otrok se drugega jezika uči, ko je prvega že delno usvojil (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). To obdobje Pertot (2011) poimenuje zgodnja zaporedna dvojezičnost.

Pri učenju drugega jezika gre jezikovni razvoj otroka po naslednjih fazah:

  1. Otrok uporablja materinščino tudi s tistimi, ki je ne razumejo.
  2. Zaradi pomanjkanja odziva je otrok frustriran in se zato odpove rabi materinščine. Ker novega jezikovnega koda še ni usvojil, se sporazumeva neverbalno, tiho ponavlja besede in se igra z novimi glasovi. To obdobje lahko traja tudi eno leto, nekateri otroci pa hitro izrabijo vsako priložnost za govorjenje v novem jeziku in novem jezikovnem okolju.
  3. Sledijo enobesedni stavki v novem jeziku. Tudi tukaj lahko pride do mešanja jezikovnih kodov, ki pa pri zadostni izpostavljenosti jezikom izgine.
  4. Otrok sestavlja kratke stavke s samostalnikom in glagolom in tako doseže funkcionalno rabo novega jezika. Da se razvoj nadaljuje, mora otrok biti izpostavljen jeziku še naprej. Enako pa velja tudi za njegov prvi usvojen jezik. Otrok se vedno sporazumeva v jeziku, ki mu je bližje oz., ki ga boljše obvlada. Če se razvoj ustavi na določeni stopnji, govorimo o poljezičnosti, je pa tudi to lahko le razvojna faza in izgine pri zadostni motivaciji za uporabo obeh jezikov (Pertot, 2011).

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) opisujeta razvoj dvojezičnosti v zgodnjem otroštvu v treh fazah:

  1. V prvi fazi je pogosto pomanjkanje diferenciacije med obema jezikoma. Otrok dojema kode iz obeh jezikov kot en sam leksikalni sistem in beseda v enem jeziku nima enakega pomena v drugem jeziku, zato prihaja v tem obdobju do mešanja pri sestavljanju dvobesednih stavkov. Faza se konča nekje med drugim in tretjim letom starosti.
  2. V tej fazi otrok razlikuje med besednjakom enega in drugega jezika, ne loči pa še slovničnih pravil in tako uporablja enaka za oba jezika. Otroci so sposobni prevajati iz enega jezika v drugega, besede iz obeh jezikovnih kodov se ne pojavljajo več v istem stavku, za večino besed pa poznajo tudi primeren prevod v drugem jeziku. Ta faza se pojavi med tretjim in četrtim letom starosti.
  3. V zadnji fazi otroci osvojijo tudi slovnična pravila, jezika pa navadno povezujejo z osebo, ki ta jezik govori.

 

Vplivi na razvoj bilingvističnosti

Drugi jezik naj bi tako odrasli kot otroci usvajali na enak način. Po nekem zaporedju usvajanja elementov drugega jezika gredo vsi, je pa od začetne starosti odvisna hitrost usvajanja drugega jezika (Pirih Svetina, 2005). Če je naš cilj, da bi se otrok pospešeno učil jezika in dvojezične omike, naj bi se iz nevropsihološkega vidika jezika začeli učiti čim prej (Crescentini in Fabbro, 2014). Še bolj kot začetna starost usvajanja jezika, so pomembna leta izpostavljenosti drugemu jeziku (Pirih Svetina, 2005).

Kot že omenjeno, naj bi otroci lažje usvajali drug jezik kot ga odrasli. Eden izmed načinov je, da otroci s starši odidejo v tujo deželo in se tako naučijo drugega jezika. Preden spregovorijo drug jezik in se popolnoma vključijo v okolje, taki otroci za nekaj časa obmolčijo (Prebeg – Vilke, 1995).

Da je zgodnje obdobje za učenje tujega jezika najlažje za govorjenje jezika z naravnim naglasom, pravita King in Mackey (2007). V kolikor začnemo z učenjem jezika po dvanajstem letu starosti, bomo verjetno vedno uporabljali naglas prvega jezika. Bolj kot naglas, je pomembna zmožnost komuniciranja. Pri otroku se naraven naglas lahko ohrani zaradi njegove neobremenjenosti s socialno identiteto. Učenje jezika po puberteti naj bi s slovnične strani gledano delalo težave samo pri pravilni rabi funkcijskih besed, saj samostalniki, glagoli in pridevniki niso starostno pogojeni in se jih enako lahko naučimo tudi v poznejših letih (Crescentini in Fabbro, 2014).

Zelo zapletena družbeno-psihološka kategorija, ki lahko različno vpliva na učenje drugega jezika je motivacija. Najlažje to opazimo, če primerjamo dve skupini migrantov. Prva poskuša zadržati svoj materni jezik in zato zavrača jezik okolja, med tem ko ga druga sprejme do te mere, da zavrača svoj materni jezik. Največkrat je to odvisno od staršev otrok, ki se ti po njih zgledujejo (Prebeg – Vilke, 1995). Vrsto dejavnikov, ki lahko človeka vzpodbudijo k učenju drugega jezika lahko uvrstimo v motivacijo. Gardner in Lambert sta do sedaj opravila najbolj obsežne raziskave, kjer sta razlikovala med integrativnim in instrumentalnim tipom motivacije (Pirih Svetina, 2005). Identificiranje s kulturo drugega jezika predstavlja integrativna motivacija in se pojavi pri učenju maternega jezika. Instrumentalna motivacija pa je tista, ki učencu omogoča doseganje določenih ciljev, kot je npr. komuniciranje z novim okoljem. Motivacija za učenje drugega jezika je tako pri otrocih kot pri odraslih izredno pomembna (Prebeg – Vilke, 1995).

 

Prednosti in slabosti bilingvističnosti

Da so dvojezični otroci zaradi usvajanja več jezikov hkrati nižje uvrščeni na lestvici govornega razvoja, so ugotavljale starejše raziskave, ki pa so bile ovržene s strani poznejših raziskav. Dvojezičnost otrok dodatno spodbuja divergentno mišljenje, razvoj socialne kognicije, vpliva na metalingvistično zavedanje in pospešuje zmožnost jezikovne analize, kar skupaj vpliva na intelektualni razvoj otroka (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Crescentini in Fabbro (2004) trdita, da imajo poleg jezikovne prednosti dvojezičnosti, dvojezični govorci boljše spretnosti pri usmerjanju pozornosti k vsebinsko pomembnejšim stvarem. Nenehnemu urjenju dvojezičnih govorcev k uspešnemu nadzoru obeh jezikov pripisujeta zmožnost zavračanja pozornosti nepomembnim podatkom. Ko tak posameznik, bodisi otok ali odrasel govori v enem jeziku, se aktivira možganska osnova obeh jezikov, posameznik pa uspešno delno zapre del, katerega ne potrebuje.

Pertot (2011) povzema ugotovitve o razvoju metajezikovnih kompetenc pri dvojezičnem otroku. Dvojezični govorci naj bi prej odkrili, da je jezik konvencija, da se lahko isti predmet poimenuje na več načinov, da slovnica ureja pravila v jezik, ki pa niso enaka za vse jezike. Prav tako dvojezičnost spodbuja zavest o povezavi med besedami in njihovim pomenom. Zelo malo je danes potrebno, da je dvojezičnost del nas. Tehnologija nam prinaša tuja literarna dela, tuje filme in interaktivne pogovore s tuje govorečimi ljudmi. Za to obstajajo različni razlogi, ki ostajajo več ali manj enaki in ti so v večini ekonomski, socialni, politični, religiozni in edukacijski. Za države v katere se priseljujejo migranti je pomembno, da v njih najdejo prednosti, a ni vedno tako (Javier, 2007). Javier (2007) opisuje stanje v Ameriki, kjer je Florida kot prva zvezna država, priznala španščino kot uradni jezik leta 1973. Za več držav v Evropi je značilno, da imajo večjezično vodstvo, zato je stanje nekoliko drugačno. Vendar to ne pomeni harmonije med jezikovnimi skupnostmi, opozarja Javier. »Delni razlog za to je dejstvo, da se jezik pogosto povezuje z nacionalnim ponosom in političnim ter ekonomskim položajem. /…/ V Belgiji /…/ je bila napetost tako velika, da je bil izoblikovan predlog, s katerim bi Belgija postala zvezna država s tremi avtonomnimi pokrajinami.« (Javier, 2007, str. 105). Prednost, ki bi jo lahko izkoristili tako lahko postane slabost. Da se to preprečuje, je nujno potrebno osveščanje prebivalstva o naravni pojavnosti migracij (Javier, 2007).

Dvojezičnost naj bi privedla tudi do zgodnejšega razvoja teorije o umu, kar pomeni, da posamezniki lažje razumejo različna mentalna stanja in s tem lažje upoštevajo stališča drugih (Pertot, 2011).

Omeniti je vredno tudi prednost dvojezičnosti iz vidika povezovanja in vstopanja v druge kulture. Otroci, ki so dvojezični tako lažje dostopajo do več kultur, lažje potujejo in so bolj strpni do drugih kultur. Dvojezičnost prav tako prinaša določeno prednost pri zaposlitvi. Če pogledamo in upoštevamo celo življenje posameznika, tudi odraslo dobo, potem prednosti dvojezične vzgoje definitivno prekašajo vsakršno slabost (Crestentini in Fabbro, 2014).

V kolikor se sedaj osredotočimo na slabosti dvojezičnosti je dobro omeniti, da je v prejšnjem stoletju veljalo, da je dvojezičnost krivec za slabši umski razvoj, saj naj bi se to pojavilo zaradi nenehnega mešanja dveh jezikovnih kod. Povzročalo naj bi tudi slabše logično sklepanje, ter slabše obvladanje posameznega jezika s strani dvojezičnih govorcev v primerjavi s tistimi, ki govorijo samo en jezik, materinščino. O dvojezičnosti ali večjezičnosti se je v nekaterih primerih govorilo skoraj kot o bolezni ali o nečem nenormalnem. Od leta 1960 pa je sledil niz raziskav, ki so ta prepričanja ovrgle in potrdile, da dvojezičnost ne škodi otrokovemu razvoju (Crestentini in Fabbro, 2014).

Usvajanje dveh jezikov namesto enega samega  ne vpliva na razpored možganske energije in ne povzroča nobene razvojne patologije. Obstajajo tudi taki dvojezični otroci, ki imajo določene primanjkljaje, vendar niso posledica večjezičnosti. Vsi, ki so v vsakodnevnem stiku z otrokom, bodisi starši ali strokovni delavci, se morajo zavedati, da je za otrokovo socialno identiteto dobro, da govori več jezikov, še posebej v primeru čustvene navezanosti na jezik (npr. materni jezik) (Pertot, 2011).

Dvojezičnost pa vseeno lahko privede do nekaterih pojavov. Eden izmed njih je mešanje jezikov, ki je možen tako pri simultanih in zaporednih dvojezičnih govorcih. Pri tem pojavu gre za mešanje dveh različnih jezikovnih kodov v isti povedi. Nekateri otroci nikoli oz. zelo redko mešajo jezikovne kode, med tem ko gredo drugi postopoma k ločevanju dveh jezikov. V nekaterih primerih se razlikovanje v jezikih pojavi zelo hitro, v drugih pa lahko faza mešanja traja več let. Zakaj se takšne razlike pojavijo danes še ni znano, je pa vse odvisno od vsakega posameznika posebej. Tudi pri odraslih je mešanje jezikov pogost pojav so pokazale študije, saj smo vajeni govoriti v enem jeziku (Pertot, 2011).

Naslednje velja tako pri otrocih kot pri odraslih:

  • Mešanje jezikov je kratkotrajen pojav in le faza dvojezičnega razvoja pri človeku.
  • Čeprav otrok ne zna razložiti, je vedno veliko dokazov, da otrok uporablja različne jezikovne sisteme in da ga to zagotovo ne more dodatno zmesti.
  • Pri dvojezičnem govorcu morata biti oba jezika stalno v aktivni rabi, da bo otrok lahko enako dobro govoril oba.
  • Ne pričakujmo preveč od svojega otroka, postavimo si realne cilje. Učenje jezikov je proces, ki poteka celo življenje (King in Mackey, 2007).

Mešanje jezikovnih kodov definitivno ni pokazatelj pomanjkljivega znanja ali zmedenosti otroka. Prej ali slej bo vsak otrok v spodbudnem okolju začel pravilno uporabljati in ločevati oba jezika. Omeniti velja tudi permanentno poljezičnost, ki je zelo redek pojav in pomeni, neizboljšljivo slabo poznavanje obeh jezikov in je nasprotje absolutne dvojezičnosti, kjer posameznik govori in razume oba jezika enakovredno (Pertot, 2011).

 

Zaključek

V tem prispevku sem predstavila nekaj osnovnih teoretičnih postavk bilingvizma in njegove prednosti in slabosti.  Kot v tujini živeča mama leto in pol stare hčerke pa naj še omenim eno zanimivost, ki se mi zdi vredna omembe.

Otroci, ki usvajajo dva jezika začnejo razlikovati jezika na temelju ritmike enega in drugega jezika že pri 4 – 5 mesecih. Otrok loči tudi med sabo podobno zveneča si jezika in se na enega drugače odziva, kot na drugega. Tik pred prvo besedo, ko otroci veliko bebljajo naj bi se pojavila prva razlika. Pri otroku se takrat razvije določen način izgovorjave, ki je značilen za njegov jezik (Yim in Matthews, 2007). Yim in Matthews (2007) sta to utemeljila s primerom deklice, ki je okoli enega leta besede drugače izgovarjala. To sta upoštevala kot dokaz, da je otrok že ločeval med jezikoma, čeprav se tega še ni zavedal.

 

Pia Fink Knežič, specializantka psihoanalitične psihoterapije

 

Viri

Crescentini, C. in Fabbro, F. (2014). Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih. Trst: Associazione Temporanea di Scopo – Ciljno začasno združenje Jezik-Lingua.

Javier, R. A. (2007). The bilingual mind: thinking, feeling, and speaking in two languages. New York: Springer.

King, K. In Mackey A. (2007). The bilingual edge. New York: Harper Collins Publisher.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Pertot, S. (2011). Dvojezično otroštvo: navodila za uporabo - L’infanzia bilingue: istruzioni per l’uso. Trst – Trieste: ATS-ZCZ”Jezik-Lingua”.

Pirih Svetina, N. (2005). Slovenščina kot tuji jezik. Domžale: Izolit.

Prebeg - Vilke, M. (1995). Otrok in jezik: Materinščina in drugi jezik naših otrok. Ljubljana: Sanjska knjiga.

Yip, V. in Matthews, S. (2007). The bilingual child: early development and language contact. Cambridge: Cambridge University Press.