sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 12. 04. 2017

Soočanje z izgubo in proces žalovanja – spoznavanje resnice, ki jo ob tem čuti moje telo

dekle na pomolu

Ob besedah izguba in žalovanje ljudje pomislimo na smrt bližnje, nam drage osebe in o procesu prebolevanja. Pa vendar se soočamo z izgubo skozi vse življenje in na mnogo katerem področju. Kadar ostanemo brez službe, brez dohodka, brez doma, kadar se razidemo s partnerjem, kadar se odselijo otroci od doma, kadar se zaključi neko obdobje, kadar nam je bila odvzeta nam pomembna materilna dobrina, se soočamo z izgubo. Vprašanje pa je, ali se zavedamo, da žalujemo in ali si sploh dopustimo žalovati in odžalovati, ali pa želimo proces enostavno preskočiti ali potlačimo svoja občutenja v zvezi z izgubo.

Pogosto doda svoje še okolje in ljudje, ki nam prigovarjajo, da bo vse dobro, da naj se malo zberemo ali preusmerimo misli, da zdaj pa bi že lahko bilo boljše itd.. In tako poleg izgube doživimo še dodaten pritisk. Marsikdo se vpraša, kaj je narobe, da ne občuti veselja, da je venomer nejevoljen, da je žalosten in prestrašen, da več ne doživlja nobenega užitka, glede na to, da okolica pravi, da bi zdaj že moralo biti boljše. In se pojavi še občutek krivde, samozaničevanja, sledi še večji odmik od okolja in samega sebe.

Tudi jaz, tako kot mi vsi, sem se v življenju soočila z izgubo. Z vami želim podeliti svojo osebno spoznanje v zvezi z nepredelano izgubo.

Na svoji osebni izkušnji psihoterapije, sem na neki točki začela sanjati hišo, v kateri sem živela lepo obdobje svojega življenja. Hišo je pred nekaj leti družina prodala. Jaz sem se odselila v mesto, starši pa so se preselili drugam. Vse sem si zracionalizirala; da je tako finančno edino možno, da je tako prav, da bo življenje lažje, da sem odrasla oseba in želim živeti na svojem, in tako dalje. Po prodaji se tja nisem nikdar več vrnila. In zame je bila zgodba zaključena. Pa je bila res? Kako to, da se je po dobrem letu terapije začela vsiljevati podoba te hiše, doma. Sanjala sem jo velikokrat. Skozi dan so se mi začele pojavljati slike, v misli so prihajali dogodki povezani z življenjem v tem okolju. Prav tako sem začela vonjati sadeže, ki so rasli na parceli.

Tako sem zbrala pogum in na terapiji spregovorila o tem. Sprva sem bila zelo hladnokrvna. Želela sem raziskati, zakaj se to pojavlja, si govorila, da sem samo radovedna. Nemalo po tem, ko sem spregovorila, so k meni bliže prihajali moji potlačeni občutki. Jeza, razočaranje, žalost, občutek krivde. In začela sem jokati. Jokati za izgubo. Končno se je energija sprostila. Najprej skozi telo. Začelo me je tresti, srce hiterje biti. Nato so prišli še težki občutki. Zavedla sem se, da je del mene še vedno »ujet« v preteklosti. In čaka, da ga končno slišim in spustim na plano. Jokala sem za izgubo tega obdobja, jokala sem za starši, jokala za obdobjem brezskrbnih dni, jokala sem za drevesi, za gozdovi. Jokala sem za leti, ki so za vedno odšla. In tako se je začel proces žalovanja. Kljub težkim dnevom, sem občutila veliko olajšanje.

Pred časom sem se soočila še z eno izgubo. Izgubo službe. S tem povezano izgubo varnosti, izgubo finančnega prihodka, izgubo odnosov v službi, izgubo rutine, izgubo identitete. Pa vendar sem tokrat vedela, da je potreben čas, in da lahko le tako, da si dopustim iti skozi vse faze žalovanja, v miru grem naprej. V miru in svobodna.

Kadar se soočamo z izgubo, le-to pogosto spremljajo občutek izgube varnosti, stabilnosti, zavrnitve, osamljenosti, zapuščenosti, krivde in navsezadnje spoznanje, da je vse minljivo. In ti občutki niso prijetni. Zato tudi ljudje bežijo. In zato ljudje želijo čim prej skozi to obdobje. Nekateri ga celo v popolnosti potlačijo in se preusmerijo na druge stvari.

Pa je najboljše, kar lahko takrat naredimo, da si te občutke dopustimo. Dopustimo telesu začutiti njegovo resnico, njegovo izkušnjo ob tem in mu pomagajmo to resnico sprejeti.

Proces žalovanja poteka v večih fazah. Začetno stanje je tako imenovanje stanje šoka, dvoma, zanikanja. Oseba v tej fazi, ko se sooči z izgubo, ne more sprejeti novice kot take. Če gre za smrt bližnjega, pogosto dvomi, da je oseba res umrla. Moja osebna izkušnja z izgubo službe je bila obramba s humorjem in racionalizacijo. Mirno sem sprejela svojo odpoved, šla v pisarno, pospravila stvari, se od vseh poslovila in šla. Nisem bila čisto pri sebi. Nekako tako, kot bi moje telo rahlo lebdelo nad tlemi. Seveda navzven nisem kazala nobenih čustev, saj jih tudi nisem čutila.

V drugi fazi sledi realizacija, akutno žalovanje s telesnim in čustvenim nelagodjem in socialno osamitvijo. Žalujoča oseba se želi umakniti stran od drugih ljudi, išče umik. Ima veliko telesnih in čustvenih stisk in težav. V sebi čuti bolečino, žalost, pogosto tudi osamljenost. Ko se zaveš, kaj se je dejansko zgodilo, privrejo na dan občutki. Faza jeze, razočaranja, žalosti. Odgreagira tako telo kot tudi duša. Nato pride stanje obupa. Stanje, ko se zaveš, da ne bo nikdar več kot je bilo. Soočis se s koncem. Nato, skozi določeno obdobje žalosti, sledi vrnitev v normalno življenje. Sčasoma žalujoči prevzema normalne vloge v življenju in sprejme izgubo. Ko je proces žalovanja zaključen, spomin na izgubo ni več tako čustveno nabit. In življenje lažje steče dalje.

Pri vsakem pozamezniku traja posamezna faza različno dolgo, od dnevov, tednov do mesecev. Nekateri se z izgubo soočajo sami, drugi gredo po pomoč. Kakorkoli že, zdi se mi pomembno omeniti, da sicer imamo orodja s katerimi se lažje soočamo z izgubo, vendar je prav tako pomembno, da gremo skozi občutke žalosti, bolečine, jeze, krivde in sramu, kot pa, da jih potlačimo nekam v nezavedno. Tem ne moremo uiti. Kajti tam bodo ostali in čakali, da najdejo pot na prosto, ker želijo biti razrešeni, razumljeni, sprejeti in postavljeni v kontekst mene samega, tega, kar se mi dogaja in kdo sem.

Pri občutkih povezanih z žalostjo, ki vplivajo na misli, vedenje, ali neobvladljivem občutku bolečine, lahko pomaga tudi psihoterapija. Terapija je učinkovit način, kako obvladovati  stresorje povezane z izgubo in upravljanjem z življenjem.

Vsaka izkušnja žalovanja in občutka izgube je edinstven, kompleksen in osebni proces, zato tudi ni mogoče predpisati navodila ali ga časovno opredeliti. Terapevt bo prilagodil zdravljenje za izpolnjevanje potreb vsakega posameznika in glede na njegov lasten proces. Terapevt lahko naprimer pomaga osebi najti različne načine za ohranitev zdrave povezave na izgubo preko spomina, refleksije (ozaveščanja svoje resnice in doživljanja), s spoštljivim ritualom ali s pogovorom. Spomin ostane, izguba pa zmanjša svojo pretirano negativnost in se umesti v izkušnjo posameznika/odnosa in njegovega sveta, dobi neogrožujoč predznak.

Za proces zdravljenja mnogovrstnih izgub lahko poleg individualne psihoterapije koristi tudi skupinska psihoterapija. Še posebej dobrodejna je za tiste, ki lahko najdejo uteho drug v drugem in v medsebojni izmenjavi misli in čustev, ko se človek zave, da v tem ni sam in da imajo drugi sorodno izkušnjo bojev in žalosti, se lahko tudi hitreje utrdi in najde spet stik s svojo celoto v takšnem varnem in sočutnem okolju.

Seveda ni vsaka izguba enako intenzivna. Zagotovo ne moremo primerjati izgubo življenja nam drage osebe z izgubo neke materialne dobrine. A navsezadnje, tudi majhne, vsakodnevne izgube, ki se jih pogosto niti ne zavedamo, potrebujejo svoj čas, da se predelajo. In vsak ima pravico do tega časa. Takrat ni potrebno, da se soočamo s temi občutenji sami. Lahko poiščemo pomoč empatičnega psihoterapevta, ki nudi oporo in daje moč za življenje naprej.

 

Piše: specializantka PA pristopa

Fotografija: Pexels, Unsplash