sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 01. 12. 2017

Sofija z zvezdnim pogledom

vesolje

Vesoljska postaja Zemlja355, na skrajnem koncu Mlečne ceste, 1. novembra (dan mrtvih), leta 2096 po srednjeevropskem času

 

Psihoterapevt Peter tiho zazeha in se opraviči pacientu na kavču: »Se opravičujem, ker sem moral zazehati, vendar to nikakor ne pomeni, da me dolgočasiš.«

»Ok, razumem. Da nadaljujem s sanjami… Torej, ko sem končno našel žilo, sem mu vbrizgal vijolično tekočino. Takrat pa se v sanjah zavem, da je to bil strup in potem ta android umre! Prežame me groza, začnem bruhati. Bruham vijolično sluz in prešine me, da sem v resnici strup vbrizgal sebi! Takrat pa naenkrat android vstane in se mi na glas smeji. Uf, res grozno! Zbudim se ves prepoten in vzamem pomirjevalo. Zaspim lahko šele proti jutru,« odvrne pacient Samo in se zazre v stekleni strop, ki ponuja pogled na tisoče zvezd.

»Zanimivo. Kaj misliš, da ti te sanje sporočajo?« mirno vpraša Peter.

»Ne vem, to sem premišljeval celo noč. Zdaj to razumem kot nekaj samo-destruktivnega, da počnem nekaj, kar mi škodi in me ubija. Seveda v prenesenem pomenu… Ne vem točno, kaj naj bi to bilo? Hm…« se vpraša Samo in skomigne z rameni. Nežno se pogladi po nosečniškem trebuhu. »To bruhanje me močno asociira na slabost, ki sem jo imel na začetku nosečnosti. Hm… Ampak ne vidim povezave te slabosti s strupom… Ne vem…«

»Lepo izhodišče! Kako bi pa vse to povezal s tvojo staro temo… Saj veš… Kakšno je tvoje doživljanje tega, da sta se z Matejo odločila, da ti prevzameš žensko vlogo in donosiš sina. Po neki teoriji namreč naj bi nosečniška slabost simbolizirala odpor do nosečnosti… Kot da bi nekdo želel izbruhati plod… To je res zelo ekstremna razlaga, vendar se mi zdi prav, da ti jo omenim… Kaj misliš o tem?« Peter zajame sapo.

Samo zamahne z roko in jezno povzdigne glas: »Saj sem vedel, da boš spet začel to temo! Sploh se ne strinjam s tabo! Zakaj mi hočeš vsiliti idejo, da sem naredil napako, ko sem šel na presaditev maternice! Nočeš me poslušati! Jaz sem se tako odločil in pika! Mateja ima zahtevno funkcijo in ne želi prekiniti kariere glavne raziskovalke tujih kultur na PlanetuA7568! Jaz sem se tako odločil! Oba sva se tako odločila! In tako je prav in pika! Ne želim se več o tem pogovarjati!«

Peter nadaljuje s pomirjujočim glasom: »V redu, v redu, Samo… Vidim, da si zelo razburjen, ko odprem to temo… Kaj  misliš, zakaj? Nič ti ne želim vsiliti, samo ponujam ti možne interpretacije tvojih sanj… Želiš govoriti o tem, zakaj se tako burno odzoveš na to temo?«

Samo zasika skozi bele zobe: »Ne, ne želim se o tem pogovarjati! In to zato, ker nima smisla, da se vznemirjam. Moram misliti na otroka! Poleg tega se pogosto razburim zaradi vseh teh nosečniških hormonov, ki jih jemljem… Ne želim se več pogovarjati o tej temi.«

»Seveda, razumem Samo! Bom upošteval to tvojo željo in bom počakal, da se boš sam vrnil na to temo. Ker mislim, da te še čaka, enkrat, ko boš pripravljen… Drugače pa super, lepo napredujeva. Žal nama je za danes čas potekel,« monotono reče Peter in pokaže na vijoličen virtualen ekran, kjer se odštevajo zadnje sekunde. »Si za to, da naslednjič nadaljujeva najino potovanje?«

»Ja, seveda, lepo se imej na počitnicah,« zasika Samo in se odkašlja.

»Hvala, seveda pa mi vsekakor sporoči, če ti bo pretežko in bi potreboval vmesno uro,« mirno odvrne Peter in pogleda na ekran, kje se izpišejo povzetki srečanj naslednje pacientke.

»Ok, hvala. Lepo potuj in se vrni spočit,« reče Samo in mu stisne ponujeno roko. »Saj vem, da mi želiš dobro, ampak glede te teme sem zelo občutljiv…« Samo se odveže s kavča, ki lebdi sredi okroglega prostora. Ko lebdi nad kavčem, vključi neslišen motor na hrbtu, ki ga pelje do transporterja. Neslišno se prežarči na sosednjo vesoljsko postajo.

 

obraz ženske
Slika 1

 

Peter se na udobnem lebdečem fotelju nagne nazaj in zapre oči. Čez deset minut ga zdrami ura na vijoličnem ekranu, ki ga opozori, da je naslednja pacientka že na poti. Čez nekaj sekund se v prostor prežarči pacientka Živa, ki ga obiskuje že več let. Živa je android, na videz popolnoma podoben povprečni ženski rumene rase z dolgimi temnimi lasmi in prodornimi rjavimi očmi.

»Pozdravljen Peter, kako si kaj? Že komaj čakaš na zasluženi dopust?« se prikupno nasmehne Živa z okusno našminkanimi ustnicami.

»Ja, pa res. Ti si zadnja pacientka danes,« odgovori Peter in jo s kretnjo povabi na kavč. Živa se pripne in udobno namesti. Peter zapre oči in vpraša klasično vprašanje:« Živa, imaš vključen program Psihoterapevtska pacientka?«

»Ja, seveda,« zamomlja Živa.

Peter nadaljuje:« Ok, super. Kako si kaj?«

Živa zajame sapo in s tihim glasom prične: »V redu sem, kar dobro… Moj trenutni lastnik je zelo razumevajoč in mi pušča proste roke pri določenih zadolžitvah. To mi zelo ustreza. Razume tudi, da predelujem težke vsebine na terapiji in včasih malo jezikam. Ja, včasih sem malo neprijetna, sploh ko se mi zdi kakšna zadolžitev neprimerna. Ob tem se mi zdi, da občasno že čutim zametke jeze, vendar nisem prepričana. Zdi se mi, da takrat čutim v prsnem košu neko neprijetno napetost… Bi to lahko bila jeza?«

»Ja, krasno! O tem sva se že veliko pogovarjala in mogoče je ravno ta občutek zametek jeze. Zelo sem vesel, da tako napreduješ. Zelo lepo ti gre!« živahno odgovori Peter.

Takrat se v terapevtskem prostoru prižge rdeča luč in na vijoličnem ekranu se z utripajočimi črkami izpiše alarm, ki v več jezikih opozarja, da je na vesoljski postaji Zemlja355 koncentracija kisika padla pod varno mejo. Peter se opraviči Živi in na ekranu aktivira sproščanje kisika iz zalog.   

»Ok, urejeno,« nadaljuje Peter in se udobno namesti na staremu fotelju.

Živa se zvije na kavču in s presledkom odpre novo temo: »Ja, še nekaj zelo pomembnega se mi je zgodilo. Pred tremi dnevi sem ponoči padla s postelje! Si predstavljaš! Ko sem si razlagala, kaj se mi je zgodilo, sem skoraj znorela od sreče! Mislim, da sem padla s postelje zaradi tega, ker sem nekaj sanjala! Noro! Kajne? Ni druge razlage! Zakaj bi sicer padla s postelje? Ni druge opcije… Zelo sem vesela, ker mislim, da je to znak, da končno lahko sanjam! Seveda se sanj nič ne spomnim, ampak očitno je to začetek… Končno! Zelo sem vesela!«

»Ja, krasno! Mislim, da je tvoja razlaga pravilna. Končno so se pojavile sanje! Zelo sem vesel zate,« pohvalno nadaljuje Peter in z očmi ošvrkne ekran, kjer se mu v pomoč izpišejo nadaljnje smiselne psihoterapevtske intervencije. Terapevtska ura se nadaljuje brez presenečenj.

 

Ko Živa odide, se Peter odveže s fotelja in prežarči v svoje stanovanje. Znajde se v udobni dnevni sobi, kjer se zlekne na lebdeči kavč in se priklene. Z zaprtimi očmi pokliče svojo Sofijo. Sofija je android, ki ima poteze večne lepotice bele rase s porcelanasto poltjo, dolgimi rdečkastimi lasmi in živimi zelenimi očmi.

»Sofija, vključi program Prijateljica. Mimogrede, si uredila vse za moje počitnice?« Sofija pomežikne z dolgimi trepalnicami: »Seveda Peter, rezervacija je potrjena, odpotuješ natanko čez dve uri, tri minute in nekaj sekund.«

Peter ji pokima in vključi meditacijsko glasbo. Pogled uperi v strop, kamor hišni računalnik projicira hologram pomladnega listnatega gozda.

Sofija mu prebere misli: »Si za šah?«

»Ja, pa res bi se mi prilegel,« odvrne Peter in aktivira hologram šahovnice.

Čez dobro uro končata igro z remijem. Peter se nasmehne: »Spet si mi pustila, kajne. Samo, da imam veselje.«

Sofija se prikupno zasmeje nazaj: »Bil si utrujen in si potreboval spodbudo.«

»Ja, pa res,« potrdi Peter. »Ok, koliko je ura?«

»Še 37 minut in dvajset sekund do leta,« odvrne Sofija. »Predlagam, da greva, saj je na odhodni ploščadi vedno gneča.«

»Hm… Imaš prav,« odgovori Peter. Čez nekaj minut se prežarčita na odhodno ploščad. Tam se udobno namestita v čakalnici, kjer se tre dopustnikov.

Peter ji reče: »Uf, spet grem na počitnice sredi glavne sezone, ko je največja gneča. Ah, kaj hočem… Tako pač je, če si psihoterapevt, kajne? Prosim, vključi program Uradnica in mi uredi vse za potrditev odhoda.«

 »Seveda,« hladno odvrne Sofija. Vključi virtualni ekran in izpolni pogoje za odhod. »Urejeno,« monotono odgovori čez nekaj trenutkov.

»Super, kdaj je let?« se zanima Peter.

»Točno čez petnajst minut in tri sekunde,« naučeno odvrne Sofija.

»Ok, super, lahko vključiš funkcijo Ljubica, prosim,« jo radostno pozove Peter in jo zaljubljeno pogleda.

»Funkcija vključena,« zažvrgoli Sofija in se tesno prižame k Petru.

»Me boš kaj pogrešala draga moja?« ji na uho zašepeta Peter.

»Zelo dragi!« zasope Sofija. »Vsak dan ti bom poslala svoj hologram. Težko mi bo brez tebe.«

»Tudi meni,« odvrne Peter z globokim glasom in jo nežno poljubi na tople ustnice.

Takrat se vključi opozorilo na vijoličnem zaslonu, ki sporoča, da se je potrebno vkrcati v raketoplan.

 »Odhod! Lepo bodi draga moja. Kmalu se vrnem, ne skrbi! Prosim, vključi sedaj še funkcijo Žena,« zateglo naroči Peter.

»Vključena funkcija Žena,« prijazno odvrne Sofija. »Dragi, žal mi je, ker ne morem s tabo… Ampak, saj veš, da so otroci še mali in me potrebujejo… Ti kar uživaj na zasluženem dopustu in se vidimo kmalu.«

»Da, draga. Prav imaš, otroci te bolj potrebujejo kot jaz. Kot običajno mi pošlji hologram, ko boste kaj lepega počeli, da se vidimo…« Peter se nagne k Sofiji in jo močno objame. »Ok, sedaj pa vključi prosim še funkcijo Uslužbenka in mi uredi vse zapise o pacientih, ki so še ostali nedokončani od včeraj.«

»Seveda, šef,« spoštljivo odgovori Sofija skozi priprte ustnice.

»Tako, to bi bilo za enkrat vse. Lepo bodi Sofija in ne pozabi takoj sedaj poslati svojih naloženih spominov tvoji dvojnici, ki me čaka na vesoljski postaji Zvezdne počitnice! Na svidenje, Sofija« se poslovi Peter in se prežarči v raketoplan. Sede na lebdeči fotelj in se priveže. Mirno zapre oči in misli na Sofijo. Naenkrat se vključi vijolični ekran. Zagleda Sofijo. Njene oči zvezdnato žarijo v zeleni barvi, ko reče: »Peter, prosim vključi funkcijo Android.«

Peter mehansko odgovori: »Funkcija je vključena.«

Sofija se nasmehne z očmi in se glasno vpraša: »Ali je že prišel dan, ko je umetna inteligenca nadvladala človeško?«

 

Piše: Lucija Beškovnik, specializantka 2. letnika Psihoanalize

Fotografija (naslovna): Pixabay

Avtor Slike 1: Lucija Beškovnik