sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 12. 01. 2021

Razvojni mentalizacijski procesi pri otroku

Deklica, ki se igra z lesenimi igračami

TEORIJA UMA

»Otrokovo razumevanje socialnega sveta sega širše kot zaznavno razumevanje. Pri teoriji uma gre za razumevanje in pojmovanje sebe in drugih ljudi kot ljudi, ki imajo svoje želje, prepričanja, čustva, namere in lastne interpretacije sveta. Vse to posameznikom omogoča vsakodnevno razumevanje ljudi oz. socialnih situacij, v katere vstopajo v odnosu do drugih in določajo socialno realnost posameznika ter njegovo obnašanje v njej« (Welman, 1996 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

V razumevanju našega mentalnega prostora (mentalizacija) skozi teorijo uma gre za socialno kognitivno sposobnost, kjer pripisujemo mentalna stanja sebi in drugim ter uporabljamo atribucije pri razumevanju, napovedovanju in pojasnjevanju lastnega vedenja in vedenja drugih (Mitchell, 1997 v Knez, 2017). Teorija uma predstavlja jedro človekove zmogljivosti, ki so potrebne za razumevanje družbenega okolja in prikazovanje ustreznega socialnega vedenja (Astington in Jenkins, 1995, v Knez, 2017).

Za začetnika preučevanja teorije uma velja Piaget, ki je že med postavljanjem vprašanj otrokom o izvoru sanj, te usmeril k zavedanju svojih miselnih procesov in miselnih procesov drugih. Ugotovil je, da otroci do šestega leta starosti niso zmožni razlikovanja med sanjami in realnostjo, kar je označil za realizem. Mnogi raziskovalci so dokazali nasprotno – obdobje med drugim in petim letom starosti naj bi bilo celo prelomno, saj takrat prihaja do pomembnih premikov v razvoju teorije uma (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

RAZVOJ TEORIJE UMA

Ko govorimo o mentalizaciji pri otroku, ne moremo govoriti o njeni odsotnosti ali prisotnosti, ker je ves čas prisoten njen razvoj. Dvoletniki, uporabljajo besede za izražanje lastnih notranjih stanj – hočem, vidim, gledam. Konstantnost objekta je osvojena pri treh letih, zato uporablja besede, ki se nanašajo na njegovo kognicijo – vem, mislim, se spomnim. Triletni otrok je zmožen razlikovanja med realnostjo in imaginarnim stanjem in ve, da lahko različni ljudje vidijo isto stvar na drugačen način. Ni pa še zmožen razumeti, da imajo ljudje lahko napačna prepričanja o svetu, določeni stvari, ki se razlikuje od njegove (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).

Wellman (1990) opisuje tri razvojne spremembe v razvoju otrok, starih od dve do pet let. Dvoletniki naj bi imeli razvito enostavno teorijo uma, imenovana psihologija želja. Gre za otrokovo razumevanje, da je vedenje drugega pod vplivom njegove želje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). V tej stopnji naj bi se dvoletniki največ pogovarjali o željah – kaj si ali si ne želijo – v povezavi z drugimi osebami, predmeti ali dejanji. Pri 18 mesecih naj bi že razumeli, da se pri različnih ljudeh pojavljajo različne želje (Bartsch in Wellman, 1995 v Knez, 2017). Najbolj tipičen preizkus je zgodbica o Samu in njegovem zajčku. »Samo je želel najti svojega zajčka, da bi ga nesel v vrtec. Testator otroku pove, da je zajček lahko skrit v enem ali drugem prostoru. Samo gre iskat zajčka v enega od prostorov. Tam najde bodisi zajčka (želeni predmet) bodisi psička. Potem ko Samo najde bodisi zajčka bodisi psička, testator vpraša otroka: »Ali bo Samo iskal zajčka še kje drugje ali bo šel v vrtec?« (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Večina dvoletnikov pravilno presodi, da bo šel v vrtec, če je našel zajčka, v nasprotnem primeru pa ga bo še naprej iskal. Ustvari se povezava med željo in otrokovim vedenjem (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Pri starosti treh let preidejo na drugo razvojno stopnjo, ki jo je Wellman (1990) poimenoval psihologija prepričanja – želje, za katero je značilen preizkus o iskanju knjig. »Otrokom je pokazal škatlo z igračami in polico – na obeh mestih so bile tudi knjige. Potem jim je pokazal lutko in rekel: »To je Ema. Ema misli, da so knjige samo na polici. Ema ne ve, da so knjige tudi v škatli z igračami. Ema bi rada nekaj knjig. Kje bo Ema iskala knjige?« (Wellman, 1990, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Odgovori triletnikov so se glasili, da jih bo iskala tam, kjer ve, da so – na polici. Večina otrok pri teh letih razume, da so mentalizacija, vendar si še ne zna razložiti njihove interpretacije, zato se pojavljajo težave z razumevanjem napačnih prepričanj. Otrok verjame v nekaj, kar ni točno (Wellman, 1990). Poleg želja v pogovor vključi tudi prepričanja, kljub temu pa še vedno pogosteje pojasnjujejo vedenje, ki bolj temelji na želji kot prepričanju (Bartsch in Wellman, 1995 v Knez, 2017).

Omeniti velja avtorja Pernerja (1991), ki je mnenja, da so otroci do četrtega leta na razvojni stopnji situacijske teorije vedenja. Takrat naj bi razumeli vez med osebo in dejanjem, realnim in imaginarnim ter bi glede na to znali presojati. Triletniki naj bi že razumeli povezavo med zaznavno informacijo in tistem, kar vedo, niso pa zmožni razlage lastnega vedenja ali vedenja drugega oz. kako je posameznik prišel do tega spoznanja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). V četrtem letu vstopijo v tretjo fazo, kjer pridejo v ospredje otrokova prepričanja. Vedenja drugih oseb začnejo razlagati na podlagi njihovih prepričanj (Bartsch in Wellman, 1995 v Knez, 2017).

Pomembna pri mentalizaciji je tudi sposobnost otroka, da razlikuje med resničnim in navideznim. Triletniki še ne razumejo, da je zunanji videz nekega predmeta reprezentacija, ki se lahko spreminja. To razumejo šele po četrtem letu. Takrat se razvije tudi metareprezentacijska sposobnost razumevanja namena, zato so zmožni vzpostavit vzročno povezanost med namenom in dejavnostjo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). »Otroci, stari od 3,6 do 6 let, zmorejo razumeti mentalna stanja kot interpretacije – mentalne entitete torej niso stvari, ki bi obstajale v naših glavah, ampak so reprezentacije, ki jih ustvarja um« (Astington in Gopkin, 1991 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Šele razvoj teh sposobnosti otroku omogoča, da namen poveže z mentalnim stanjem in ne dejavnostjo. Avtorica Atington je sposobnost metareprezentacije preverjala s slikami, kjer je ena predstavljala dejavnost, ki jo je otrok izvajal, druga pa, kjer je bil v stanju pripravljenosti izvajanja. Večina petletnih otrok je razumela, da je namen mentalno stanje (Astington in Gopkin, 1991 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

ZAKLJUČEK

Mentalizacija je pomemben koncept v smislu psiholoških struktur razvoja otroka in kasneje odraslega, saj gre za način kreiranja tega, kako njegov um deluje. Razvoj metakognicije pri otroku ne vpliva le na to, da mu je jasno, da ima vsako dejanje nek namen, oziroma da misli o lastnem mišljenju, gre predvsem za procese, ki mu koristijo v nadaljnjem razvoju. Kot primer lahko navedemo metakognitivno učenje, kjer gre za zavestno uravnavanje lastnega učnega procesa na osnovi razmišljanja o njem, kontroliranja in spremljanja – učenje, kjer gre za zavedanje učenega, je eden izmed najuspešnejših načinov učenja. Prav tako pa ne gre zanemariti socialnega vidika mentalizacije, kjer se otrok s tem, da se zaveda doživljanja druge osebe, lažje vključi v oblike sodelovanja in razvije altruistično vedenje. Da bi spodbudili razvoj teorije uma, bi mogoče kot terapevti v terapevtski proces večkrat vključili igro vlog ali tehnik z lutkami in maskami, ki so odlična podlaga za razumevanje drugega. Nadalje je pomembno, da otroku, ki še ni dosegel primerne razvojne stopnje, znamo pravočasno pomagati s pomočjo strokovnega tima, da jo čim prej doseže ali se ji vsaj približa. Terapevti smo poleg staršev tisti, ki otroka dobro poznamo (če je otrok seveda vključen v terapevtski proces), zato je dobro, da poznamo te tematike za delo z otroci. Terapevt, ki za vsakega otroka ve, v katero stopnjo ga lahko umesti, in ali je razvita teorija uma, lažje načrtuje nadaljnji proces, ki bo temeljil na tem, da se bodo aktivnosti nahajale v otrokovem območju bližnjega razvoja. Tako lažje odkrije otrokove šibke točke in mu z aktivnostmi pomaga, motivira in spodbuja, kjer je to potrebno, ter stori enako pri njegovih močnih področjih.

 

Avtorica: Liza Jovičevič, študentka specialističnega študija Sistemske psihoterapije  

 

Viri:

Knez, N. (2017). Teorija uma v zgodnjem otroštvu: validacija vprašalnika za starše. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur). (2001). Razvojna psihologija: izbrane teme. Ljubljana: Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.). (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveni Inštitut Filozofske fakultete.

Skubic, N. (2012). Povezanost teorije uma s socialnimi odnosi in otrokovo socialno kompetentnostjo. Psihološka obzorja, 21(1).

 

Vir slike: Tatiana Syrikova na Pexels