sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 11. 04. 2022

Povzetek knjige: Možganologija starševstva

Možgani nevroni
Povzetek knjige Daniela A. Hughesa in Jonathana Baylinija

Možganologija starševstva: z nevroznanostjo do varne navezanosti

 

Možganologija starševstva, knjiga avtorjev Daniela A. Hughesa in Jonathana Baylinija, ki je v letošnjem letu doživela prevod v slovenski jezik, razkriva razburljive in inovativne raziskave s področja delovanja možganov. Bralcu ponudi uvid v oblikovanje ljubečih vezi med starši in njihovimi otroki, kljub neizogibnim konfliktom, ki se v teh odnosih pojavljajo.

Nevroznanost nam je ponudila uvid v dejstvo, da na razvoj naših možganov in posledično na razvoj možganov naših otrok, vplivajo življenjske izkušnje. S korektivno izkušnjo, ki jo med drugim ponuja tudi psihoterapija, je arhitekturo naših možgan možno spreminjati. Dobro integrirani možgani, o čemer v svojih delih veliko piše tudi dr. Dan Siegel, nam kot staršem omogočajo, da tudi pod stresom delujemo v prid svojih otrok in v prid negovanju vezi z njimi.  

Avtorja bralca vodita skozi zapleteno mrežo nevronskih in kemičnih dogajanj ter hormonov, ki poganjajo, lahko pa tudi onemogočajo, starševske impulze za stik in nego otroka. Hkrati v knjigi odkrivata skrivnost »dobrih« starševskih možganov, od česar je odvisno zdravje in dobro počutje naših otrok. Ljubeče, odzivno in občutljivo starševstvo namreč omogočajo močni kemični in čustveni procesi, ki so v nenehni komunikaciji z našimi telesi. Naša sposobnost samoregulacije, stabilnosti, angažiranosti in prilagodljivosti otroku, ki npr. neustavljivo joče, je del nezavedne povezave, ki je vzpostavljena med možgani in našim telesom. Za ohranjanje odnosa z otrokom je za starše pomembno, da razvijejo sposobnost globokega in iskrenega zavedanje lastnih čustev ter samoregulacija v smeri prizemljitve. Odnos, ki ga starši gojimo s svojimi otroki, poganjata globoka empatija in motivacija za skrb. Kljub temu pa se v stiku z otrokom, v nas sprožajo tudi samoobrambni občutki, ki so globoko zakoreninjeni v naših najzgodnješih odnosih. Če teh občutkov ne prepoznamo, to lahko vodi v disfunkcionalno oskrbo otroka in prekinitev zanj pomembnega stika in občutka uglašenosti.

Dobrega starševstva se je torej mogoče naučiti in je odvisno od sposobnosti obvladovanja stresa, pri čemer pa je potrebno razumeti vzroke zanj ter se naučiti odziva, ki bo v korist obema, tako staršu kot tudi otroku. Hughes in Baylin v knjigi definirata pet glavnih "sistemov" ali skupkov nevronskih omrežij, ki omogočajo temeljno skrb za otroka in sicer:

  1. sistem starševskega pristopa, ki med staršem in otrokom omogoča povezavo;
  2. sistem nagrajevanja, ki staršu ob skrbi za otroka omogoča užitek;
  3. sistem za razumevanje otrokove duševnosti oz. otrokove notranje izkušnje;
  4. sistem za ustvarjanje smisla in pomena, ki staršu omogoča jasno in celovito razumevanje samega sebe ter
  5. sistem za izvršilnost, ki usklajuje in ustvarja ravnotežje drugih štirih sistemov ter staršu omogoča uglašenost s samim s seboj in z otrokom, hkrati pa tudi celi vrzeli v odnosu starš – otrok, ki se neizbežno pojavljajo.

Ko eden ali več teh sistemov ne deluje, je rezultat "blokirana oskrba" oziroma nezmožnost starša, da poskrbi za otrokove potrebe. Na osnovi teh sistemov avtorja natančno opišeta pomen "dobrega" starševstva, ki lahko izhaja le iz dobro integriranih možganov. Pri opisovanju se osredotočita na pomembnost čustvene odzivnosti in občutljivosti starša na potrebe otroka po pozornosti; učinkovite ter dosledne tolažbe otroka, ki je pod stresom, kar v psihoterapiji imenujemo koregulacija afekta; na pomembnost povezanosti z otrokom, ki se na ta način uči povezanosti z drugimi ljudmi; na jasno vedenje starša kdaj naj otroku pusti, da se bori in sooči z lastnimi izzivi, kar mu pomaga pri grajenju lastne odpornosti ter na pomembnost zaščite otroka pred učinki lastnih negativnih čustev, kar je možno le ob starševi sposobnosti za samoregulacijo in obvladovanje stresa.

S tem razumevanjem se starši naučimo kako se otroku približati z igrivostjo, radovednostjo in empatijo, kar lajša otrokov razvoj in ga spodbuja za socialno interakcijo z vrstniki. Ne gre torej zato, da naj bi vloga starševstva pomenila obvladovanje vedenja otrok, temveč gre za razumevanje nevrobioloških korenin lastnih občutkov in lastne zgodovine navezanosti, s čimer kot starši dobimo možnost za ustvarjanje bolj odprtih, urejenih in ljubečih odnosov z našimi otroki.

Prvo poglavje knjige bralcu ponudi temeljit, a enostaven vpogled v osnovni razvoj in delovanje naših možganov, se osredotoči na razvoj navezanosti med staršem in otrokom (slednje je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja raziskoval John Bowbly, angleški psiholog, psihiater in psihoanalitik), opiše fiziološke in kemične procese, ki sodelujejo pri povezovanju otroka s starši  in vpliv navezanosti na razvoj otrokovih možganov, na vedenje in sposobnost za kasnejšo samoregulacijo.

Avtorja v drugem in tretjem poglavju obravnavata pet, prej omenjenih glavnih sistemov starševtsva. Vsak od predstavljenih sistemov je povezan s posebnimi veščinami in sposobnostmi, ki so bistvene »dobremu« starševstvu ter delujejo v prid ustreznemu razvoju odnosa med staršem in otrokom. Vsakega od sistemov razložita z vidika možganskih struktur in funkcij, ki pri tem sodelujejo. V tretjem poglavju nadaljujeta z disfunkcijami osnovnih možganskih procesov, ki uspešno starševstvo blokirajo.

V poglavjih štiri, pet in šest avtorja opišeta metodo, ki staršem pomaga izboljšati disfunkcionalne procese v možganih ter podata konkretne predloge za vedenje, obvladovanje čustvene regulacije in načine povezovanja staršev z otroki, kar tako staršu kot otroku olajša bolj funkcionalen razvoj možganov. Priporočila za starše, PACE, se nanašajo na niz usmeritev, ki delujejo v prid ohranjanju zdravih in negovalnih odnosov z otroki in sicer: igrivost, sprejemanje, radovednost in empatija. Igrivost avtorja opredelita kot popolnomo angažirano interakcijo starša z otrokom, ki vključuje izraz na obrazu, očesni stik, glas, kretnje, držo in dotik. V tem polno prisotnem, intersubjektivnem prostoru tako starš kot otrok doživljata globoko veselje, užitek in navdušenje drug nad drugim ter nad skupno dejavnostjo. Igra lajša stres in razvija sisteme socialnega nagrajevanja, izvršilnih funkcij ter odprtost za možnosti. Sprejemanje se nanaša na neobsojajočo pozornost in empatijo, ki sta podlaga za sistem smisla in ustvarjanja pomena. Radovednost pa se nanaša na starševsko veselje in očaranost ob spoznavanju otroka, ob aktivnem osmišljanju njegovih izrazov, namer in interesov. Medtem ko igrivost dvigne soregulacijo pozitivnih čustev, z empatijo starš in otrok skupaj uravnavata in zmanjšujeta doživljanje negativnih čustev. Empatija je osnova sistema za razumevanje otrokove duševnosti oz. notranje izkušnje.

Sedmo poglavje bralcu ponudi devet strategij za pomoč pri razvoju »starševskih možganov« v stilu: Nahrani svoje možgane s PACE; Spoprijatelji se s svojo amigdalo; Misli s srcem in čuti z umom; Imej prijatelja ali dva itd. Poglavje je hkrati namenjeno tudi terapevtom, saj ponuja konkretne tehnike, ki jih je v delu s starši, ki se spopadajo z lastno disregulacijo do te mere, da ne morejo učinkovito vzgajati svojih otrok, mogoče uporabiti.

Možganologija starševstva je knjiga, ki temelji na možganih. Je enostavna za razumevanje tako staršem kot strokovnjakom s področja dela z otroki in družinami ter terapevtom, ki pri delu z družinami izhajajo iz modela navezanosti. Prežeta je s kliničnim pogledom na starševstvo, ki ga osvetljujejo primeri iz prakse in koristne ilustracije.

Travmatične zgodnje izkušnje vplivajo na razvijajoče se možgane in končno na nego, ki jo starši lahko nudimo svojemo otroku. V kolikor smo bili v otroštvu tudi sami izpostavljeni obremenjujočim izkušnjam in je to v nas ostalo nerazrešeno, bo to dejstvo bistveno vplivalo na našo sposobnost negovanja odnosov z našimi otroki. Način za razreševanje lastne zgodovine lahko najdemo v podpori lastne socialne mreže, nedvomno pa v psihoterapiji. Psihoterapija nas ne bo le bolje opremila za podporo in negovanje možganov naših otrok, temveč na neobsojajoč, sprejemajoč in empatičen način nudi podporo pri prepoznavanju negativnih mislenih vzorcev in destruktivnega vedenja, sprožilcev, ki v nas zbujajo neobvladljiva čustva in neprijetne občutke, uči bolj funkcionalnega soočanja s stresnimi situacijami, načinov za krepitev zdravih odnosov z nam pomembnimi bližnjimi, pomaga zgraditi zaupanje, boljšo samopodobo in večje zavedanje. Da se naši možgani lahko začnejo celiti, morajo komunicirati na način, ki je za nas varen in s človekom, katerega možganske povezave so zdrave, je sposoben ustrezno obvladovati svojo raven stresa in nas lahko podpre pri obvladovanju tistega kar je v nas in v naših možganskih strukturah ostalo nerazrešeno.

 

Avtorica: Tina Andrejević, študentka bakalavreata Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

Vir: Hughes, D.A. in Baylin, J. (2022). Možganologija starševstva: Z nevroznanostjo do zdrave navezanosti. Zavod pogled.

Naslovna fotografija: Pixabay