Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 26. 03. 2021

Partnerstvo na preizkušnji

par

V času, v katerem se nahajamo, ko je še vedno razglašena epidemija COVID-19, in ko so ukrepi kot so fizično distanciranje, izolacija, karantena, delo od doma, še vedno del našega vsakdana, se spreminja tako družinsko življenje, kot tudi sam partnerski odnos.  Marsikateri partnerski odnos se je znašel pred preizkušnjo. Le to, pa lahko pari doživijo na različne načine, preizkušnja jim lahko povzroča veliko stresa ali pa jo lahko doživijo in sprejmejo kot priložnost, da se povežejo in utrdijo obstoječi partnerski odnos.

Partnerski odnosi so v danih okoliščinah na preizkušnji. Kako se spopadajo s stisko, strahovi in izolacijo, je v veliki meri odvisno od narave partnerskega odnosa. Partnerski odnos večina sprejema kot nekaj vsakdanjega. Na začetku partnerstva so prisotni občutki kot so privlačnost, zaljubljenost in občutek, da je vse tako enostavno. Pot do zrelega, stabilnega in srečnega partnerskega odnosa pa je mnogo daljša in precej zapletena.

Kvaliteten partnerski odnos se kaže na različne načine, glavni pokazatelji zdravega odnosa pa so težnja po fizični bližini, pripravljenost na samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, dobra medsebojna komunikacija, skupne aktivnosti partnerjev, občutek medsebojne povezanosti ter zadovoljstvo z odnosom.

Pomembno je zavedanje, da je kvaliteten partnerski odnos povezan z vsakodnevnim angažiranjem za ta odnos, ter da se gradi na zaupanju, ranljivosti, pripravljenosti slišati drug drugega in biti slišan ter odločitvijo, da bosta za odnos delala in k njemu prispevala oba. To pa lahko dosežemo na različne načine.

Ni presenečenje, da v raziskavah o zadovoljstvu s partnerstvom in z družino Hahlweg in Bodenmann (2003) ugotavljata, da je dobro počutje osrednji element zadovoljstva, šele nato sledijo zdravje, kariera in finančni prihodki. Trenutne okoliščine povzročajo negotovost na več področjih, le to pa lažje obvladujemo, če je med partnerjema razvita dobra komunikacija.  Satir V.  (1995, str. 46) komunikacijo primerja z ogromnim dežnikom, ki »pokriva in vpliva na vse, kar poteka med človeškimi bitji. Odkar se je na zemlji pojavilo človeško bitje, je komunikacija največji samostojni dejavnik, ki odloča o tem, kakšne vrste odnosov bo kdo vzpostavil z ljudmi okrog sebe in kaj se bo s kom na tem svetu dogajalo. Kako si bomo uredili življenje, kako bomo razvijali zasebnost, kako bomo ustvarjalni, kako bomo osmislili svoje delovanje– vse to je odvisno od naših komunikacijskih sposobnosti in od osebnostne strukture osebe.

Renata Javornik (2020) govori o tem, da je pomembno ohraniti in si prizadevati za iskreno komunikacijo. Saj če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, moramo v osnovi biti v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja.

Prav tako pa je v partnerskem odnosu pomemben tudi občutek svobode, ki jo partnerja dajeta tako sebi kot tudi drug drugemu. Pomembno je zavedanje, da sta, kljub temu, da sta v odnosu, vsak zase svoj svet in pomembno je, da ta svet tudi ohranjata in si dovolita vzeti nekaj časa samo zase.

Javornikova (2020) prav tako opozori na zavedanje, da je popolnoma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo, saj tudi sami sabo nismo vedno zadovoljni. Pomembno je spregovoriti  in govoriti o tem, če kdo od partnerjev kaj pogreša ali si kaj želi.

V partnerskem odnosu lahko zaradi slabe komunikacije in težav pri sporazumevanju nastanejo konflikti. Ob tem pa je pomembno zavedanje, da so konflikti v partnerskih odnosih neizogibni. Vendar kljub neizogibnosti medosebnih konfliktov med ljudmi še vedno vlada prepričanje, da so konflikti nezaželeni in da se jih je potrebno izogibati. Prevladuje mnenje, da so ravno konflikti krivi za nesoglasja, prepire, ločitve in nasilje. V resnici pa se vzrok skriva v nesposobnosti reševanja konfliktov na konstruktiven način (Lamovec, 1993). Zaradi nesposobnosti ostanejo konflikti nerazrešeni, kar lahko vodi v propad razmerja in v skranje partnerskega odnosa. Do motenj pri reševanju konflikta pride tudi, ko se partnerja zapleteta v psevdokonflikte. To pomeni, da razpravljata na vsebinski ravni, konflikt pa je odnosni in zato ostaja nerešen (Čačinovič Vogrinčič, 1998). Ko ostajata partnerja na vsebinski ravni razreševanja konflikta, se izogibata dejanskemu konfliktu, saj bi bilo reševanje le tega veliko težje in bolj boleče. Do konflikta pa lahko pride tudi zaradi zanemarjanja potreb katerega od partnerjev. Ob tem se pojavijo občutki jeze, žalosti in nezadovoljstva z razmerjem. Ujameta se v začaran krog, iz katerega nista zmožna izstopiti, saj zaradi pridobljenih izkušenj, ne najdeta poti naprej. Če partnerja v takšnem primeru ne zmoreta najti nove možnosti za reševanje konfliktov in stare vzorce medsebojne interakcije doživljata kot nekoristne, jima preostane zgolj izogibanje na medosebni ravni. Lahko pa izstopita iz znanega vzorca in si poiščeta strokovno pomoč, kjer bosta lahko prepoznavala svojo osebnostno strukturo, svoje infantilne vzorce in bosta lahko napredovala tudi v izboljšanju medosebne komunikacije.

Zakonca Tirabassi (1998) govorita o tem, da je učinkovita komunikacija mogoča tudi takrat, ko smo sami razočarani, prizadeti ali jezni; naj se le medsebojno ne obtožujemo, zaničujemo ali zmerjamo. K boljši komunikaciji pripomore tudi uporaba stavkov, ki se začnejo z jaz in ne s ti. Namreč gre za to, da veliko lažje prenesemo, če nam kdo reče »Razočaran sem« kot pa »Ti si me razočaral«. V kolikor posameznik oceni, da se ne more več obvladovati, je dobro narediti premor in nadaljevati kasneje. Partnerju je potrebno dati možnost, da pove, kar želi, prekinite ga le v primeru, če hočete kaj vprašati, da bi bolje razumeli kaj govori.

Zaključek

Spremembe, težave, prepreke in razvojne krize, ki se pojavijo ob novo nastalih situacijah in nalogah v prehajanju skozi obdobja, so del življenja. Partnerja, ki jih sprejemata in poskušata iskati nove poti, pa lahko to novo izkušnjo uporabita kot izhodišče za zorenje osebnosti posameznika, partnerskega odnosa in pozneje celotnega družinskega sistema. Potrebno je ohranjati skrb za drugega in komunikacijo. Konstruktivno reševanja konflikta zajema več elementov, kot je bilo v prispevku predstavljeno, vzame pa vedno veliko časa, ampak posledično prinaša tudi zadovoljstvo, če sta osebi v konfliktu lahko dovolj spoštljivi druga do druge in če sta osebnostno dovolj zreli in odgovorni.

 

Avtorica: Mateja Rebernak, študentka specialističnega študija Sistemske psihoterapije na SFU Ljubljana
 

Viri in literatura:

Čačinovič Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske skupnosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Engl, J. in Thurmaier, F. (2005). Kako govoriš z menoj?: dobra in slaba partnerska komunikacija. Ljubljana: Inštitut antona Trstenjaka.

Hahlweg, K. in Bodenmann G. (2003). Universelle und indizierte Prävention von Beziehungsstörungen. V: H. W. Bierhoff in I. Grau (ur.), Sozialpsychologie der Partnerschaft. Berlin, Heidelberg: Springer (191–220). Berlin, Heidelberg: Springer.

Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Produktivnost – center za psihodiagnostična sredstva.

Satir, V. (1995). Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Tirabassi, B. in R. (1998). Kako živeti s partnerjem, saj brez njega ne gre?!. Razvijanje znanj, veščin in odločitev, ki so potrebni za uspešne odnose. Tržič: Učila.

Javornik, R. (2020). Izzivi partnerstva v času epidemije. Dostopno na:  https://www.julius.si/izzivi-partnerstva-v-casu-epidemije/ (18.03.2021).

Vir slike: Rosie Ann from Pexels