sl
Kategorija:
SFU Ljubljana
Objavljeno: 18. 02. 2021

Odnos z narcisističnim partnerjem

Roke

Živimo v svetu, v katerem je razširjenost narcisistične osebnosti v porastu in nič ne kaže, da bi se ta trend kakorkoli obrnil. Velike zasluge za to ima tudi digitalna kultura, ki posameznika zapeljuje z miselnostjo, da se mora svetu predstaviti tako, da bo nabral čimveč všečkov. Niti ni važno, ali je podoba, ki jo predstavlja na socialnih omrežjih resnična – važno je le, da dobi zadostno dozo potrditve. Strokovnjak na področju narcisistične osebnostne motnje dr. Keith Campbell v svoji novi knjigi “The new science of narcissism” (2020) meni, da se ta način življenja idealno spaja z ranljivo samopodobo narcisističnih posameznikov, ki ponavadi izvira iz izkušenj v otroštvu, o čemer bomo govorili v nadaljevanju. 


Kako opredeljujemo narcisistično osebnostno motnjo? Definicij je več, vendar bistvo je to, da je oseba s to motnjo prepričana, da je superiorna v primerjavi z drugimi. Narcisistični posamezniki živijo s povišanim občutkom lastne pomembnosti in z izrazito potrebo po tem, da jih ljudje občudujejo. Navadno jih počutje drugih ne zanima, saj imajo preveč opravka s sabo. Do okolice so prijazni in namerno šarmantni - predvsem takrat, ko želijo nekaj doseči zase (oziroma imajo od drugih določeno korist). Veliko svoje energije usmerjajo v pridobivanje pozornosti in potrditve, hkrati pa so zelo občutljivi na kritike. Prepričani so, da imajo vedno prav, da vejo več kot drugi, da so v vsaki situaciji najboljši. 


Za to masko navidezno nezlomljivega zaupanja vase pa se pogosto skriva zelo ranljiva samopodoba, ki se zlahka zruši, če namesto odobravanja naleti na opazko ali kritiko. Če pogledamo življenjsko zgodbo narcisističnih oseb pogosto naletimo na narcisistične starše, ki so do otroka gojili zelo visoka (nerealna) pričakovanja; doma je vladal pritisk in manipuliranje, saj so starši (ali eden izmed njih) želeli na račun otroka pridobiti občudovanje in odobravanje okolice – njihov otrok je zato moral biti najboljši v šoli, v športu, itd. Takšni otroci so v resnici pogosto bili zanemarjeni, saj so njihovi starši bili preveč okupirani sami s sabo in se niso mogli uglasiti z otrokom, kaj šele videti in zadovoljiti njegove čustvene potrebe. Nemalokrat so starši narcisistične osebe delovali zelo nekonsistentno, saj so na trenutke imeli čustvene izlive v odnosu do otroka, na trenutke pa so bili popolnoma nedostopni in dezinteresirani. 


Kako pa oseba z narcisistično osebnostno motnjo deluje v partnerskih odnosih? Najprej je treba poudariti, da je omenjena diagnoza razmeroma redka, je pa veliko ljudi, ki imajo bolj ali manj izražene znake narcisistične motnje, čeprav mogoče ne dosegajo vseh diagnostičnih kriterijev (Campbell, 2020). Poleg tega se narcisistični posamezniki spretno izogibajo oznaki “narcisist” in neradi zahajajo v terapijo, zato je težko reči, kolikšna je razširjenost te motnje. Ne glede na to pa je odnos z osebo, ki manifestira znake narcisistične motnje, pogosto poln težav in stresa. Narcisističen partner se ponavadi počuti superiornega, obnaša se manipulativno in nadziralno, ob kritiki ima lahko intenzivne (včasih tudi agresivne) izpade jeze, osredotoča se na lastne potrebe in zanemarja potrebe drugega, manjka mu empatije, potrebuje veliko zunanje potrditve, ima zelo slabo sposobnost samorefleksije, je pogosto napadalen.  Čeprav se zdi, da je zaverovan vase, je posameznik z narcisisično osebnostno motnjo v svojem bistvu krhek in v sebi nosi težko breme samozaničevanja in sramu, s katerima se nikakor ne želi in ne more soočiti. V partnerskih odnosih so narcisistične osebnosti velikokrat nezveste, posesivne in ljubosumne. Partnerja doživljajo kot stvar, ki jim pripada. Precej logično je, da je življenje ob takšni osebi vse prej kot enostavno; velikokrat pa v odnosu pride do takšnih ran, da postane skrajno težko v njem sploh zdržati.

 
Kljub temu pa osebe z narcisistično osebnostno motnjo ponavadi nimajo težav najti partnerja. Sploh na začetku odnosa znajo biti zelo atraktivne in delujejo kot “močne” osebnosti, zaradi česar pritegnejo pozornost drugih. Pravzaprav gre za osebe, ki so velikokrat deležne nadpovprečnega občudovanja s strani okolice, saj izstopajo s svojim samozavestnim pristopom. Težave v partnerskem odnosu se ponavadi začnejo kazati takrat, ko pride do prvih epizod tako imenovane “narcisistične rane” – to so situacije, v katerih določena stvar zamaje partnerjevo samopodobo in sproži burno reakcijo. Velikokrat temu sledijo dramatični izpadi, obupano iskanje pozornosti ali pa popoln umik. 


Življenje z narcisističnim partnerjem je, kot smo že povedali, lahko zelo zahtevno. Pogosto nas lahko preplavijo občutki osamljenosti, majhnosti, nepomembnosti, saj so naši občutki in potrebe preslišani. Počutimo se lahko, kot da je z nami nekaj narobe, saj so narcistične osebe zelo spretne v tem, da vidijo težave v drugih okoli sebe. Včasih lahko pride na plano jeza – do partnerja in do sebe, ker smo se podali v takšen odnos. Kaj lahko storimo? Najprej to, da se zavedamo lastne situacije in premislimo, ali si res želimo vztrajati v takšnem odnosu. Pomembno je, da raziščemo  motive, ki so nas pripeljali do izbire takšnega partnerja. Pogosto so v ozadju rane iz preteklosti in nezavedna težnja po tem, da ponavljamo zgodbo iz otroštva. Narcisističnega partnerja si ponavadi najdejo osebe, ki imajo težave z odvisnostjo od druge osebe, so pripravljene požreti marsikaj (tudi fizične, verbalne zlorabe) in težko postavljajo meje. Zaradi tega je ključno, da najprej pogledamo vase, namesto da skušamo spremeniti partnerja. V teh situacijah je zelo priporočljiva individualna psihoterapija – če se partnerja kljub vsemu odločita ostati skupaj pa lahko tudi partnerska. 

 

Nina Grudina, študentka magisterija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

Vir naslovne fotografije: Min An na Pexels