sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 04. 03. 2022

Obdobje simbioze

simbioza

Kaj je simbioza?

Simbioza ali sožitje (gr. symbiosis: skupno življenje) je biološki pojav, ko dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna.

Psihologi simbiozo označujejo kot skupnost dveh ali več oseb, v kateri je medsebojna odvisnost tako močna, da se za posameznega partnerja simbioze smatra, da ne bi mogel preživeti brez drugega.

Simbioza je unikum, ko partnerja drug drugemu nudita nekaj nujno potrebnega za življenje drugega, kar prvi nima in obratno. Tako njuno skupno bivanje izboljša kvaliteto lastnega življenja obeh.

 

Simbioza mame in otroka

Novorojenček je popolnoma nesposoben za samostojno življenje in tako je za njega simbioza z mamo ali skrbnikom enostavno življenjskega pomena.

Simbioza je esencialna za preživetje otroka in brez kvalitetne simbioze ne more priti do ustreznega psihičnega, emocionalnega razvoja in socializacije.

Otrok mora biti v simbiozi z mamo ali skrbnikom vse dokler ni fizično sposoben za samostojno življenje. Najstnik na primer je fizično sposoben poskrbeti zase, psihološko pa še ni zrel, zato še vedno potrebuje starše, čeprav ni več v simbiozi.

Simbioza med mamo in otrokom je takšen odnos, v katerem so potrebe otroka na prvem mestu. To pomeni, da je ženska pripravljena na to, da se odreče nekaterim svojim željam in potrebam in se za določen čas postavi v vlogo zadovoljevanja potreb otroka. Z vidika ego stanj, če pogledamo na simbiozo z vidika transakcijsko analitične paradigme to pomeni, da za določeno obdobje izključi svoje ego stanje Otroka. Če mati na samoodrekanje ni pripravljena in izključitev svojega ego stanja Otroka, kot je to na primer pri infantilnih mamah ali pri mamah, ki si niso želele zanositi, je odnos mame do otroka ambivalenten. Iz svojih ego stanj Starša in Odraslega sicer lahko pokaže skrb, vendar pa ego stanje Otroka  nezavedno ustvari sovražen odnos.

Takšna simbioza ne more biti zdrava.

Zdrava simbioza nastane tako, da mati  s svojim otokom (ki ima edino ego stanje Otroka),  vstopi v simbiozo s svojim ego stanjem Starša in Odraslega in začasno izključi svoje ego stanje Otroka.

 

 

Obdobje simbioze
Slika 1: Ego stanja mame in otroka v zdravi simbiozi.

 

Izključitev je energetski manever, s katerim se vpotegne energija iz določenega ego stanja. To v praksi pomeni, da materi niso več najbolj pomembne želje in potrebe njenega ego stanja Otroka (njene osebne želje), ampak so ji pomembnejše potrebe njenega pravega otroka.

Mati z začasno izključenim ego stanjem Otroka usmerja svojega Starša in Odraslega k otroku, ki ima v te razvojni fazi le ego stanje Otroka. Ego stanji Starš in Odrasli se bosta razvila pozneje v njegovem življenju.(1)

Otrok ima potrebo po stabilni in kvalitetni simbiozi, ker je od nje odvisno njegovo preživetje ter njegov razvoj. Še posebej so travmatične situacije, ko je bolan in mora v bolnišnico. Sodobna pediatrija že poudarja pomembnost otrokove pravice do simbioze, tako da v številne bolnišnice majhne otroke sprejmejo skupaj z mamo. Številne raziskave dokazujejo, da otroci, ki so v inštitucijah ločeni od svojih mater, razvijejo številne motnje, onemogočen pa je tudi vsestranski razvoj otroka. Nepopolna simbioza vodi do motenj v vseh treh ego stanjih: neprimerne in nepopolne izkušnje v Otroku, nezadostna internalizacija in socializacija Starša in nerazviti Odrasli.

V času simbioze otrok ponotranja mamo in te ponotranjene predstave postanejo osnova za izgradnjo psihičnih struktur, ki so predpogoj za zdrav razvoj njegove osebnosti. Glavna problematika, ki se pri osebah, ki kot otroci niso bili v kvalitetnem simbiotičnem odnosu, pojavlja pozneje v življenju, je deficit na področju povezanosti z drugimi osebami, čustvenih odnosih z drugimi ljudmi (vključno s partnerskimi in odnosi z lastnimi otroki). Ravno zaradi primanjkljajev v ego stanju Otroka imajo te osebe pogosto težave, da bi bili odgovorni starši svojim otrokom. Simbiotski primanjkljaj se pogosto prenaša med generacijami, ker se oseba, ki je sama doživela simbiotski primanjkljaj, vede do svojih otrok na enak način. (1)

Otrok takoj po rojstvu naveže tesen telesni stik z materjo, ko ga ta pestuje, doji, prižema na prsi, preoblači in poljublja. Vsi ti telesni stiki z materjo zbujajo v otroku občutek ugodja. Takrat se otrok začne megleno zavedati matere. Termin simbioza je simboličen, saj ne gre za simbiozo v biološkem smislu. Opisuje le stanje zlitja z materjo. Otrok v tem obdobju matere ne razlikuje od sebe in tako živi v iluziji presrečnega zlitja. V tej fazi se otrok vede in funkcionira, kot da sta z materjo vsemogočni sistem. (2)

To obdobje lahko imenujemo obdobje avtizma.

Šele pozneje se razvije simbioza med materjo in otrokom, ki traja različno dolgo.

Obdobje avtizma raziskovalci označujejo otrokovo nezmožnost, da bi ustvarjal stik navzven, kar pa ne pomeni, da je motorično in senzorično neaktiven. Novorojenček je psihično z materjo zlit v eno, in to mu nadomešča gotovost, ki jo je imel prej, ko je bil še biološko povezan. Zamenjavo za popkovino najde v svoji zmožnosti zaznav, prek katerih vzpostavlja odnos.

Simbioza se razvije med materjo in otrokom kot nadomestek izgubljene biološke vezi po prvih dveh mesecih otrokovega življenja izven maternice. V izkušnjo simbioze otrok vrašča korenine svoje navezanosti. Praper (1992) opozarja, da ne smemo mešati med fenomenom navezanosti in simbioze. Simbioza je značilnost spoznavno-emocionalnega in deloma fiziološkega življenja v obliki zlivanja v eno. Dobra simbioza dovoljuje prehod v trdno navezanost, kar nato omogoča postopno razhajanje med otrokom in njegovim primarnim objektom. Simbioza je ena najpomembnejših izkušenj v življenju, saj je od nje odvisno otrokovo vključevanje v svet in njegova notranja psihična struktura. Pomeni izmenjavo v diadnem odnosu, medtem ko je navezanost prenosljiva in jo je mogoče širiti. Simbioza z materjo daje otroku občutek varnosti, ki pa je temelj kasnejšega  zaupanja v ljudi in vase. Objekt – mati je nekakšen ščit med otrokom in okoljem, zato je bistvenega pomena, da ima otrok možnosti za razvoj čustvenih vezi z eno stalno osebo. Kadar simbioza ni dobra oz. ustrezna, lahko to pusti posledice v otrokovi osebnosti. V primerih, ko se mati na otrokovo stanje ne odzove z ustreznim materinskim odzivom, ostaja otrok osamljen, nepotešen, lačen in izpostavljen bojaznim. V tem primeru mu mati ni ščit pred okoljem.

Za neuspešno simbiozo ne moremo kriviti matere ali otroka, saj se simbioze ne naučimo. Živimo jo tako, kot smo jo sami izkusili kot otroci.(3)

 

Zdrava in patološka simbioza

O zdravi simbiozi govorimo, kadar je simbiotični odnos nuja in je ena oseba resnično nesposobna za samostojno življenje, kot je na primer otrok in skrbnik ali primer fizično in/ali mentalno prizadete osebe, za katero skrbi druga oseba.

O patološki simbiozi govorimo, kadar sta obe osebi sposobni za samostojno življenje, a je vzpostavljen simbiotični odnos. Posameznik v odnosu odklanja določen vidik sebe in ga pripisuje drugemu.

Lahko se pojavi med staršem in otrokom kot podaljšana- inverzna simbioza, med dvema otrokoma, v primeru dvojčkov ali med odraslimi ljudmi, najpogosteje v ljubezenskih odnosih.

Otroku je materina ljubezen nadvse potrebna, saj se bo le tako lahko psihično uspešno razvijal. Če bo ljubezen naravna, iskrena in pravilno usmerjena, bo dosegla svoj namen. Materinska nežnost do otroka je naravna le takrat, ko v njej ne zasledimo nobenega pretiravanja, izumetničenosti, sentimentalnosti in drugih bolezenskih čustev. Čustva so iskrena, če izvirajo iz skrbi za svojega otroka, in to brez nezavednih egoističnih nagnjenj ter želja, da bi si mati s pomočjo otroka uredila svoje čustvene težave ali potrebe, da bi v otroku našla nadomestilo in
tolažbo za svoja razočaranja v življenju. Mati bo ljubezen do otroka pravilno usmerjala, če bo v ospredju videla otrokove potrebe in interese. Takšna mati bo pomagala svojemu otroku k uspehu v življenju. Vendar pa je za mater vzpostavitev simbioze pomembna in včasih prav nič enostavna naloga. Ustvariti otroku gnezdo, iz katerega bo lahko nekoč poletel in ga pozneje tudi zapustil, je že samo po sebi protislovna ideja, ki je tem hujša, če vemo, da je tudi materi toplo v simbiotični ljubezni z otrokom.

Na otroka v procesu razvoja negativno vpliva neobčutljivost matere do otrokovih potreb in iniciative ter zavračanje njegove potrebe po bližini. Negativni vpliv ima med drugimi tudi pretirano ščitenje otroka in ponujanje pretiranega čustvenega stika ravno takrat, ko otrok pokaže zahtevo po možnosti za raziskovanje.

Bowlby (1969, povz. po Cugmas, 1998: 63) v svoji teoriji navezanosti poudarja, da je zelo pomembno, da mati s svojim vedenjem omogoča otroku vzpostavitev ravnotežja med uresničevanjem potrebe po navezanosti, ki otroku omogoča psihično in fizično varnost, in hkrati uresničevanjem potrebe po raziskovanju, separaciji ter individualizaciji.(3)

Pozneje pri vzgoji  matere, ki niso zmogle zdrave simbioze muči tesnoba, ker ne vedo, ali bodo znale pravilno ravnati s svojim otrokom in imajo občutek krivde, ker mislijo, da za otroka nimajo dovolj časa. Najpogostejša reakcija je pretirana popustljivost in celo podkupovanje otroka, kar samo še poglobi simbiotsko zvezo, ki bi že morala biti razrešena in, ko otrokov razvoj zahteva postopno ločevanje in osamosvajanje. Takrat se mnoge matere ustrašijo, da bodo za vedno zgubile svojega otroka. Zato poskušajo simbiozo na silo ohraniti in analitiki takšno vrsto odnosa imenujejo «vampirska« simbioza oziroma narcistična zasedenost. To je še posebej značilno za ločene matere. Lash (1986) meni, da zaradi odsotnosti očeta poskuša mati postati idealni roditelj, odsotnost spontanega čustva do otroka pa nadomešča s preveliko skrbjo, ki otroka duši.(3)

 

Otrok v obdobju simbioze

Biološka razlaga, da se otrok rodi tako nebogljen nam je logična, saj, če bi ostal v maternici več kot devet mesecev in bi se še naprej razvijal, bi njegova glava postala prevelika za porodni kanal, plod bi, kot “parazit”  izčrpal mamo do konca, skratka biološko bi jo uničil, ker bi toliko potreboval za sebe, da bi se s tem uničil.

A posledica tega je, da je otrok na takšni stopnji razvoja, ko je popolnoma nebogljen. Zato je nujno, da mati postavi njun odnos na prvo mesto. Fizična skrb, potrebna za otrokovo preživetje, je temelj za razvoj tega odnosa. Preko fizičnega stika z dotikom, vohom, sluhom in vidom, se v otrokove možgane vtisne podoba matere in v materine možgane podoba otroka. Mama otroku poleg hrane nudi toploto in čutne zaznave. Poleg fizičnih potreb, ki so s tem zadovoljene, je otrok sposoben vzpostaviti tudi psihološki odnos in s tem so njegove potrebe zadovoljene. V novem okolju bo razvil tudi kontakt z drugimi ljudmi in okoljem na sploh. Tako je narava poskrbela za najboljši izkoristek človeškega potenciala. Nebogljenost je tista, ki omogoča socializacijo.(4)

 

Mati v obdobju simbioze

Mati gre v obdobju simbioze skozi fizične in psihične spremembe saj se ponovno vzpostavlja njeno hormonsko ravnovesje. Povezanost z otrokom, predvsem dojenje ji pomaga pri hitrejšem vračanju v fiziološko stanje pred nosečnostjo. Pospešuje involucijo maternice, hitreje se krči in vezi se spet na novo vzpostavljajo. Tudi psihološki občutki, da to, kar je bilo doslej v njej, ni izgubljeno, se normalizirajo. Oblikuje se poseben odnos do nove osebe v njenem življenju.(5)

 

Oče v obdobju simbioze

Oče v obdobju simbioze igra vlogo zaščitnika, ker ščiti povezovanje matere in otroka. Njegova prisotnost lahko obogati otrokovo življenje z mnogimi različnimi izkušnjami na področju čutov, tako, da otroka kopa, pestuje, se z njim pogovarja in mu poje. Njegova prva vloga pa je vseeno, da zaščiti, nudi podporo, ter da razume ta poseben odnos med mamo in otrokom. Tudi oče vzpostavlja stik z otrokom. Lahko predstavlja vlogo blažilca v primeru preveč hladne ali vsiljive matere. Nasprotno pa očetova odsotnost v otroku še potrdi izkušnjo, da oče ni pomemben. Pomembna je tudi vez med mamo in očetom: na kakšen način si med seboj pomagata biti eden drugemu v oporo. Oče naj pomaga pri skrbi za otroka, saj si mora mati vzeti čas zase, da premaga utrujenost in lahko spet normalno zrcali otroka. Preveč utrujena mati gleda nase skozi svojo utrujenost. Vesela je sicer, da se je otrok na primer nasmejal, vendar je tako utrujena, da ne more dati odziva na tak način, kot bi ga otrok potreboval. Takrat je njena odgovornost, da preloži skrb za otroka na očeta v času, ko bo potrebovala počitek in čas zase. (5)

 

Zaključimo lahko, da je simbioza razvojno nujna in koristna, tako za otroka, kot njegovo mater. Simbiotski odnos mora biti zdrav, da bo zdrav osebnostni temelj otroka, ki bo pozneje v življenju kot avtonomen odrasli zmogel zdrav partnerski odnos. V nasprotnem primeru, ko je bil v otroštvu posameznik deležen nezdrave simbioze ima lahko v odraslosti težave z vzpostavljanjem in ohranjanjem odnosov precejšnje težave, ki izhajajo iz neustrezno izpeljanih infantilnih razvojnih obdobij.

Prav je, da se kot psihoterapevti tega zavedamo in da temu razvojnemu obdobju otroka naklonimo večjo pozornost.

 

Avtorica: Alenka Frangež, študentka specialističnega študija Psihoterapije otrok in mladostnikov na SFU Ljubljana. 

 

Viri in literatura:

1. Žezlina, J. (2011). Tudi v poslovnem svetu lahko obstajajo zdrave in nezdrave simbioze. Energos consulting group. https://ecg.si/clanki/tudi-v-poslovnem-svetu-lahko-obstajajo-zdrave-in-nezdrave-simbioze-, povzeto dne 23.11.2021.

2. Podžaj, A. (?). Simbioza med materjo in otrokom. Psihoterapevtska ambulanta Pamina. https://psihoterapevtska-ambulanta.si/zakladnica-zapisov/simbioza-med-materjo-in-otrkom/, povzeto dne 5.12.2021.

3.Kljajić, M. (2011) Navezanost otroka na mater. Diplomsko delo. http://pefprints.pef.uni-lj.si/394/1/Diplomska_naloga_-_Maja_K..pdf, povzeto dne 1.11.2021.

4. Montanaro, S., Q. (2000). The Importance of the First Three Years of Life. Understanding the Human Being.  Nienhuis Montessori, USA.

5. Demšar, P. (maj 2017) Zapiski s predavanj pri izobraževanju 0-3 (interno študijsko gradivo) povzetki predavanj na izobraževanju za montessori pedagoga 0-3 let. Ljubljana: Montessori inštitut.

 

Naslovna fotografija: Pexels