enrolment
Vpis in informativni dnevi 2020/21
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 12. 02. 2020

Duševno zdravje in šport

Tekač

Na področju športa je zelo veliko znanega o športnih poškodbah, prehrani in regeneraciji. Veliko vemo o oskrbi in preventivi pri in pred športnimi poškodbami, tako akutnimi kot kroničnimi (Rice in Mcgorry, 2016). Veliko manj pa je znanega na področju duševnega zdravja med športniki. Pogosto menimo, da je med vrhunskimi športniki pojavnost duševnih motenj nizka (Bar in Marksen, 2013). Kot glavni vzrok za to zmotno predstavo avtorja pripisujeta idealiziranju športa in športnikov. Tako strokovna kot laična javnost je pogosto mnenja, da so uspešni lahko le duševno in mentalno močni posamezniki, kar na drugi strani seveda pomeni, da v športu na najvišjem nivoju ni prostora za posameznike z duševnimi motnjami (Markser, 2011). Avtor trdi, da je posledično zelo malo resnih raziskav na omenjenem področju in kaže na skrb vzbujajoče dejstvo v obliki neizdelanega sistema za zgodnje zaznavanje duševnih motenj ter mnogo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko pomagali športnikom (Markser, 2011).

Novejše raziskave (Armstrong in Oomen-Early, 2009; Beable, Fulcher, Lee in Hamilton, 2017; Doherty idr., 2016; Dunn in Thomas, 2012; Gorczynski, Coyle in Gibson, 2017; Gouttebarge idr., 2015; Gouttebarge idr., 2016; Hughes in Leavey, 2012; Jones, 2016; Junge in Feddermann-Demont, 2016; Lebrun in Collins, 2017; Lisha in Sussman, 2010; Nixdorf, Frank, Hautzinger in Beckmann, 2013; Nixdorf, Frank, Beckmann, 2016; O'brien, Ali, Cotter, O'shea in Stannard, 2007; Prinz, Dvořák in Junge, 2016; Schaal idr., 2011; Storch, Storch, Killiany in Roberti, 2005) kažejo na povezavo med posamezniki z visoko športno identiteto ter psihološkim distresom, pretreniranostjo in izgorelostjo. Vse naštete motnje, poškodbe, staranje, neuspeh na tekmovanjih in prenehanje športne kariere visoko korelirajo s pojavnostjo depresije (Hughes in Leavey, 2012). Avtorja tudi navajata, da se med vrhunskimi športniki pogosto pojavljajo še motnje hranjenja, tvegano obnašanje, kot sta npr. vožnja pod vplivom substanc in tvegano spolno vedenje, ter zloraba ali škodljivo uživanje alkohola.

Podobno več avtorjev (Markser, 2011; Rice in Mcgorry, 2016; Glick in Stillman, 2012) spoznava, da se pri športnikih redko pojavljajo hude duševne motnje, kot na primer psihoze (shizofrenija ali bipolarna motnja), običajno kot posledica jemanja anabolnih steroidov, so pa pogoste anksioznost, motnje hranjenja, odvisnost od alkohola, depresija in izgorelost. Bar in Markser (2013) opozarjata na vrsto ''športno specifičnih'' duševnih motenj. Med temi so motnje hranjenja, ki so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvisnostjo od vadbe, motnje razpoloženja kot posledica pretreniranosti ter demenca pugilistica, kot posledica večkratnih pretresov možganov zaradi različnih prejetih udarcev. Avtorja poudarjata, da omenjene motnje zaradi svoje posebnosti, potrebujejo posebno obravnavo.

 

Depresija in anksioznost med športniki

Depresija je najpogostejša duševna motnja med športniki in naj bi bila po nekaterih podatkih diagnosticirana enako pogosto kot v splošni populaciji (Markser, 2011). Erzar (2007) nadalje navaja, da se anksiozne motnje večkrat pojavijo skupaj z depresijo, pa tudi skupaj druga z drugo, čemur pravimo soobolevnost. Izraz deloma zavaja, saj bi težko govorili o dveh boleznih in tudi težko pojasnili, zakaj zdravila zoper depresijo zmanjšujejo tudi simptome anksioznosti (Erzar, 2007).

Različni avtorji (Bar in Marksen, 2013; Erzar, 2007; Markser, 2011) navajajo prevalenco depresije in anksioznosti kot odgovor na psihološki stres, ter navajajo, da pogosteje obolevajo ženske med 18 in 45 letom. Kritična leta obolevanja za depresijo in anksiozne motenje so torej enaka najprimernejšim letom za doseganje vrhunskih rezultatov na največjih tekmovanjih. Erzar (2007) navaja, da so med predhodnimi okoliščinami obeh motenj zelo pogosto stresni dogodki, pretirana pričakovanja, neuspeh ter pritiski iz okolja. Tako ne preseneča, da sta ravno omenjeni motnji tako pogosto diagnosticirani med športniki (Bar in Marksen, 2013; Frank idr., 2015; Rice idr., 2016).

Empirični podatki vsekakor kažejo na pomembnost te tematike, je pa trenutno še premalo študij za relevantne zaključke (Frank idr., 2015). Avtorji tudi opozarjajo, da primanjkuje raziskav, kjer bi bili uporabljeni klinični pregledi, saj le z njimi lahko diagnosticiramo motnjo, to pa lahko storijo le klinični psihologi in psihiatri. Tako Frank s sodelovci (2015), kot Bar in Marksen (2013) opozarjajo na specifičnost simptomatike, povezane s športnim udejstvovanjem in specifično športno panogo. Tu so zahteve, obremenitve in specifični stresorji drugačni v primerjavi s splošno populacijo, zato je to potrebno vzeti v obzir pri posploševanju in interpretiranju podatkov. Kot primer navajata Bar in Marksen (2013) težavo razlikovanja med motnjami razpoloženja kot posledica pretreniranosti in depresijo, saj imata obe motnji zelo podobne simptome.

 

Zloraba alkohola med športniki

Alkohol naj bi bil danes najbolj zlorabljena substanca med športniki (O'Brien in Lyons, 2000). Moški med 16 in 24 letom so najbolj tvegana skupina za škodljivo uživanje in zlorabo alkohola, to pa je starostna skupina v kateri je največ aktivnih tekmovalcev (Brien in Lyons, 2000). Škodljivo uživanje je definirano kot stalno uživanje alkohola v velikih količinah ali pitje večje količine alkoholnih pijač ob posamezni priložnosti (t.i. opijanje oz. verižno popivanje, poimenovano tudi binge-drinking: zaužitje pri moških 5 ali več in pri ženskah 4 ali več standardnih meric alkohola ob eni priložnosti). Zloraba alkohola pa pomeni, da uživamo alkohol z namenom izkoriščanja učinkov, preko katerih želimo doseči določen namena (NIJZ, 2018). Brien in Lyons (Brien in Lyons, 2000) nadalje trdita, da je sodelovanje v športu povezano s pretiranim uživanjem alkohola tudi zaradi večjega odobravanja pitja med sotekmovalci, večje socialne mreže, proslavljanja uspehov in povečanega stresa, katerega občutijo športniki.

Choquet in Hassler (1997) sta predstavila U krivuljo relacije med udejstvovanjem v športu ter pitjem alkohola (Lerente idr., 2004). Športniki popijejo manj kot športno neaktivni posamezniki, vrhunski športniki pa popijejo več alkohola kot rekreativni športniki (Lorente, Souville, Griffet in Grélot, 2004). Perreti-Watel, Beck in Legleye (2002) so ugotovili, da na konstantnost U-krivulje vpliva starost športnika, spol, vrsta substance, članstvo v klubu in športna panoga. Podobno trdijo v svojem pregledu tudi Kwann, Bobko, Faulkner, Donnelly in Cairney (2014). Ugotovili so, da na zlorabo prepovedanih in dovoljenih drog vplivajo spol, rasa in športna panoga.  O'Brien in Lyons (2000) navajata višjo porabo alkohola v določenih športih, kot na primer pri hokeju, rugbyju, hurlingu ter nogometu kot pri tenisu, konjeništvu ali kolesarjenju. Na eni strani so raziskave, ki kažejo da športniki najpogosteje med substancami posegajo po alkoholu, vendar je vnos nizek, nižji od še varnih količinskih priporočil svetovne zdravstvene organizacije- WHO (O'Brien in Lyons, 2000; Martisen in Sundgot-Borgen, 2014; Peretti-Watel idr., 2003). Na drugi strani pa je vedno več študij (Brenner in Swanik, 2007; Diehl idr., 2014; Du Preez idr., 2017; Lakasing in Mirza, 2009; Lisha in Sussman, 2010; Lorente idr., 2004; Moses, Ball in Kuah, 2017; O' Brien idr., 2007; Peretti-Watel idr., 2003), ki kažejo, da je poraba alkohola med športniki pogosto rizična in lahko vodi do odvisnosti.

Pregled raziskav (Armstrong in Early, 2009; Diehl Thiel, Zipfel, Mayer, in Schneider, 2014; Dunn in Thomas, 2012; Dunn, Thomas, Swift in Burns, 2001; Du Preez idr., 2017; Lorente, Peretti-Watel, Griffet in Grelot, 2003; Lorente idr., 2004; Martinsen in Sungot-Borgen, 2014; O'Brien, Ali, Cotter, O'shea in Stannard, 2007; O'Brien, Blackie in Hunter, 2005; O'Brien in Lyons, 2000) kaže na pozitivno povezanost med udejstvovanjem v športu in uživanjem alkohola. Še več, v nobeni raziskavi ne dokažejo varovalnih učinkov športa v obliki manjše porabe alkohola. Poraba alkohol je odvisna od starosti, spola, športne panoge in kvalitete športnika, saj pogosteje uživajo in zlorabljajo alkohol starejši vrhunski športniki v skupinskih športih, skrb zbujajoči pa so predvsem škodljivi vzorci uživanja alkohola. V primerjavi z nešportniki spijejo mladi športniki sicer manj alkohola, a se pogosteje poslužujejo opijanjanja oziroma verižnega popivanja.

 

Motnje hranjenja med športniki

Športniki naj bi bili v primerjavi z nešportniki bolj dovzetni za motnje hranjenja, tako moški kot ženske (Hulley in Hill, 2001; Joy idr., 2016; Martinsen in Sundgot-Borgen, 1994, 1996; Sundgot-Borgen, 2013; Sundgot-Borgen in Torstveit, 2004; Toro idr., 2005). Avtorji nadalje navajajo, da to velja posebno za športe, kjer nizka teža prinaša prednost. Sundgot-Borgen (1994, 1994a, 1996) ugotavlja, da so športnice bolj dovzetne tudi za kompulzivno vadbo in razne patološke načine izgube ali nižanja telesne teže, kot je npr. zloraba tablet za hujšanje, bruhanje, zloraba odvajal in diuretikov ipd., vse z namenom doseganja vrhunskih rezultatov.

Zelo zanimivi sta dve študiji o motnjah hranjenja, ki sta ju opravila Martinsen in Sundgot-Borgen (2013) na večjem vzorcu norveških vrhunskih športnikov, ter Klinkowski, Korte, Pfeiffer, Lehmkuhl in Salbach-Andrae (2007) na vzorcu vrhunskih ritmičnih gimnastičark, pacientk z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino srednješolk. Rezultati so pokazali, da so športnikom pogosteje diagnosticirali motnjo hranjenja kot nešportnikom. V drugi raziskavi so primerjali obstoječo psihopatologijo in psihološki distres. Ugotovili so, da imajo ritmične gimnastičarke enako fizično simptomatiko kot pacientke z anoreksijo nervozo, vendar obstajajo značilne razlike v znakih psihološkega distresa, ki je bil značilen za anoreksične pacientke.

Na področju motenj hranjenja v športu je nekaj raziskav (Johnson, Powers in Dick, 1999; Kong in Haris, 2015; Klinkowski, 2007; Krentz in Warschburger, 2013; Martinsen idr., 2010; Mclester, Haring in Hoppes, 2014; Okano idr., 2005; Pustivšek, Hadžić in Dervišević, 2015; Sundgot-Borgen idr., 1994, 1994a, 1996, 2004; Torro idr., 2005; Tortveit, Rosenvinge in Sundgot-Borgen, 2008; Thiemann idr., 2015). Dosedanje ugotovitve kažejo, da so prisotnejše v vrhunskih športih, izrazito pogosteje med ženskami in v panogah, kjer telesna teža vpliva na rezultat in morajo biti športniki posledično vitki. Motnje hranjenja variirajo glede na šport. Načeloma je več motenj v športih s težnostnimi kategorijami (borilni športi, veslanje), v športih kjer ocenjujejo slog (gimnastika, umetnostno drsanje) in športih, kjer nizka telesna masa prinaša prednost (smučarski skoki, športno plezanje). Pogosteje imajo motnje tisti športniki, ki znižujejo težo z namenom izboljšave rezultatov, so manj zadovoljni s svojo telesno samopodobo ali pa so daljše obdobje neuspešni (Müller, 2009).

 

Zaključek

Elitni športniki so izpostavljeni velikemu stresu, ki ga povzročajo pogosti treningi, tekme, medijska izpostavljenost, pričakovanja okolice ter soočanje s končanje športne kariere. Vse to lahko potencialno poveča njihovo dovzetnost za duševne bolezni. Dejstvo je tudi, da se prekrivajo najboljša leta za dosego najvišjih rezultatov z življenskim obdobjem v katerem je pojavnost duševnih motenj največja. Poleg motenj, kot so depresija, anksiozne motnje, odvisnosti od substanc ter motenj hranjenja, obstaja še vrsto  športno specifičnih motenj v duševnem zdravju. Le te so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvisnostjo od vadbe, motnjami razpoloženja kot posledica pretreniranosti ter demenca pugilistica, kot posledica večkratnih pretresov možganov zaradi različno prejetih udarcev. Kot take slednje potrebujejo posebno obravnavo. Zdi se, da je trenutno premalo študij za kakršnekoli reprezentativne zaključke. V prihodnosti bi bilo dobro nameniti več poudarka študijam z uporabo klinično veljavnih metod, ki so trenutno zelo redke. Kaže se potreba po večji vključitvi psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov v delo s športniki.

 

Avtor: Uroš Perko

 

VIRI:

Armstrong, S. in Oomen-Early, J. (2009). Social connectedness, self-esteem, and depression symptomatology among collegiate athletes versus nonathletes. Journal of American College Health, 57(5), 521-526.

Bär, K. J. in Markser, V. Z. (2013). Sport specificity of mental disorders: the issue of sport psychiatry. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 263(2), 205-210.

Beable, S., Fulcher, M., Lee, A. C., in Hamilton, B. (2017). SHARPSports mental Health Awareness Research Project: Prevalence and risk factors of depressive symptoms and life stress in elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport.

Brenner, J. in Swanik, K. (2007). High-risk drinking characteristics in collegiate athletes. Journal of American College Health, 56(3), 267-272.

Choquet, M., in Hassler, C. (1997). Sports and alcohol consumption during adolescence. Alcoologie, 19, 21–27.

Diehl, K., Thiel, A., Zipfel, S., Mayer, J. in Schneider, S. (2014). Substance use among elite adolescent athletes: Findings from the GOAL Study. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 24(1), 250-258.

Dunn, M., Thomas, J. O., Swift, W. in Burns, L. (2011). Recreational substance use among elite Australian athletes. Drug and alcohol review, 30(1), 63-68.

Dunn, M., in Thomas, J. O. (2012). A risk profile of elite Australian athletes who use illicit drugs. Addictive behaviors, 37(1), 144-147.

Du Preez, E. J., Graham, K. S., Gan, T. Y., Moses, B., Ball, C. in Kuah, D. E. (2017). Depression, Anxiety, and Alcohol Use in Elite Rugby League Players Over a Competitive Season. Clinical journal of sport medicine: official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine.

Erzar, T. (2007). Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celjska Mohorjeva družba.

Frank, R., Nixdorf, I., Beckmann, J., Kramer, U., Mangold, S., Krumm, P. in  Burgstahler, C. (2015). Depression among elite athletes: prevalence and psychological factors. Deut Z Sportmed, 64, 320-6.

Glick, I. D., Stillman, M. A., Reardon, C. L. in Ritvo, E. C. (2012). Managing psychiatric issues in elite athletes. The Journal of clinical psychiatry, 73(5), 640-644.

Gouttebarge, V., Frings-Dresen, M. H. W. in Sluiter, J. K. (2015). Mental and psychosocial health among current and former professional footballers. Occupational medicine, 65(3), 190-196.

Gouttebarge, V., Tol, J. L. in Kerkhoffs, G. M. (2016). Epidemiology of symptoms of common mental disorders among elite Gaelic athletes: a prospective cohort study. The Physician and sportsmedicine, 44(3), 283-289.

Gouttebarge, V., Jonkers, R., Moen, M., Verhagen, E., Wylleman, P. in Kerkhoffs, G. (2017). The prevalence and risk indicators of symptoms of common mental disorders among current and former Dutch elite athletes. Journal of sports sciences, 35(21), 2148-2156.

Hughes, L. in Leavey, G. (2012). Setting the bar: athletes and vulnerability to mental illness.

Hulley, A. J. in  Hill, A. J. (2001). Eating disorders and health in elite women distance runners. International Journal of Eating Disorders, 30(3), 312-317.

Johnson, C., Powers, P. S. in Dick, R. (1999). Athletes and eating disorders: the National Collegiate Athletic Association study. International Journal of Eating Disorders, 26(2), 179-188.

Junge, A. in Feddermann-Demont, N. (2016). Prevalence of depression and anxiety in top-level male and female football players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1), e000087.

Klinkowski, N., Korte, A., Pfeiffer, E., Lehmkuhl, U. in Salbach-Andrae, H. (2008). Psychopathology in elite rhythmic gymnasts and anorexia nervosa patients. European child & adolescent psychiatry, 17(2), 108-113.

Kong, P. in  Harris, L. M. (2015). The sporting body: body image and eating disorder symptomatology among female athletes from leanness focused and nonleanness focused sports. The journal of psychology, 149(2), 141-160.

Krentz, E. M. in Warschburger, P. (2013). A longitudinal investigation of sports‐related risk factors for disordered eating in aesthetic sports. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 23(3), 303-310.

Kwan, M., Bobko, S., Faulkner, G., Donnelly, P. in Cairney, J. (2014). Sport participation and alcohol and illicit drug use in adolescents and young adults: A systematic review of longitudinal studies. Addictive behaviors, 39(3), 497-506.

Lakasing, E. in Mirza, Z. A. (2009). Football and alcohol: a short diary of a long and complex relationship. London journal of primary care, 2(1), 78-80.

Lorente, F. O., Peretti-Watel, P., Griffet, J. in Grélot, L. (2003). Alcohol use and intoxication in sport university students. Alcohol and Alcoholism, 38(5), 427-430.

Lorente, F. O., Souville, M., Griffet, J. in Grélot, L. (2004). Participation in sports and alcohol consumption among French adolescents. Addictive behaviors, 29(5), 941-946.

Markser, V. Z. (2011). Sport psychiatry and psychotherapy. Mental strains and disorders in professional sports. Challenge and answer to societal changes. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 261(2), 182.

Martinsen, M., Bratland-Sanda, S., Eriksson, A. K. in Sundgot-Borgen, J. (2010). Dieting to win or to be thin? A study of dieting and disordered eating among adolescent elite athletes and non-athlete controls. British Journal of Sports Medicine, 44(1), 70-76.

Martinsen, M. in Sundgot-Borgen, J. (2013). Higher prevalence of eating disorders among adolescent elite athletes than controls. Medicine & Science in Sports & Exercise, 45(6), 1188-1197.

Martinsen, M. in Sundgot‐Borgen, J. (2014). Adolescent elite athletes’ cigarette smoking, use of snus, and alcohol. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 24(2), 439-446.

McLester, C. N., Hardin, R. in Hoppe, S. (2014). Susceptibility to Eating Disorders Among Collegiate Female Student–Athletes. Journal of athletic training, 49(3), 406-410.  

Nixdorf, I., Frank, R., Hautzinger, M. in Beckmann, J. (2013). Prevalence of depressive symptoms and correlating variables among German elite athletes. Journal of Clinical Sport Psychology, 7(4), 313-326.

Nixdorf, I., Frank, R. in Beckmann, J. (2016). Comparison of athletes’ proneness to depressive symptoms in individual and team sports: research on psychological mediators in junior elite athletes. Frontiers in psychology, 7.

O’Brien, C. P. in Lyons, F. (2000). Alcohol and the athlete. Sports Medicine, 29(5), 295-300.

O'Brien, K. S., Blackie, J. M. in Hunter, J. A. (2005). Hazardous drinking in elite New Zealand sportspeople. Alcohol and Alcoholism, 40(3), 239-241.

O'Brien, K. S., Ali, A., Cotter, J. D., O'shea, R. P. in Stannard, S. (2007). Hazardous drinking in New Zealand sportspeople: level of sporting participation and drinking motives. Alcohol & Alcoholism, 42(4), 376-382.

Okano, G., Holmes, R. A., Mu, Z., Yang, P., Lin, Z. in Nakai, Y. (2005). Disordered eating in Japanese and Chinese female runners, rhythmic gymnasts and gymnasts. International journal of sports medicine, 26(06), 486-491.

Peretti‐Watel, P., Guagliardo, V., Verger, P., Pruvost, J., Mignon, P. in Obadia, Y. (2003). Sporting activity and drug use: Alcohol, cigarette and cannabis use among elite student athletes. Addiction, 98(9), 1249-1256.

Prinz, B., Dvořák, J. in Junge, A. (2016). Symptoms and risk factors of depression during and after the football career of elite female players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1), e000124.

Pustivšek, S., Hadžić, V. in Dervišević, E. (2015). Risk Factors for Eating Disorders Among Male Adolescent Athletes/Dejavniki Tveganja Motenj Hranjenja Med Športniki V Adolescenci. Slovenian Journal of Public Health, 54(1), 58-65.

Rice, S. M., Purcell, R., De Silva, S., Mawren, D., McGorry, P. D. in Parker, A. G. (2016). The mental health of elite athletes: a narrative systematic review. Sports Medicine, 46(9), 1333-1353.

Schaal, K., Tafflet, M., Nassif, H., Thibault, V., Pichard, C., Alcotte, M. in Toussaint, J. F. (2011). Psychological balance in high level athletes: gender-based differences and sport-specific patterns. PloS one, 6(5), e19007.

Storch, E. A., Storch, J. B., Killiany, E. M., in Roberti, J. W. (2005). Self-reported psychopathology in athletes: A comparison of intercollegiate student-athletes and non-athletes. Journal of sport behavior, 28(1).

Sundgot-Borgen, J. (1994). Risk and trigger factors for the development of eating disorders in female elite athletes. Medicine & Science in Sports & Exercise, 26(4), 414-419.

Sundgot-Borgen, J. (1994a). Eating disorders in female athletes. Sports Medicine, 17(3), 176-188.

Sundgot-Borgen, J. (1996). Eating disorders, energy intake, training volume, and menstrual function in high-level modern rhythmic gymnasts. International Journal of Sport Nutrition, 6(2), 100-109.

Sundgot-Borgen, J. in Torstveit, M. K. (2004). Prevalence of eating disorders in elite athletes is higher than in the general population. Clinical Journal of Sport Medicine, 14(1), 25-32.

Sundgot‐Borgen, J. in Torstveit, M. K. (2010). Aspects of disordered eating continuum in elite high‐intensity sports. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 20(s2), 112-121.

Thiemann, P., Legenbauer, T., Vocks, S., Platen, P., Auyeung, B. in Herpertz, S. (2015). Eating disorders and their putative risk factors among female German professional athletes. European Eating Disorders Review, 23(4), 269-276.

Toro, J., Galilea, B., Martinez-Mallén, E., Salamero, M., Capdevila, L., Mari, J. in Toro, E. (2005). Eating disorders in Spanish female athletes. International journal of sports medicine, 26(08), 693-700.

Torstveit, M. K., Rosenvinge, J. H. in Sundgot‐Borgen, J. (2008). Prevalence of eating disorders and the predictive power of risk models in female elite athletes: a controlled study. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 18(1), 108-118.

World Health Organization. The ICD10 Classification of Mental and Behavioural Disorders: Diagnostic criteria for research, World Health Organization, Geneva, 1993.

Yang, J., Peek-Asa, C., Corlette, J. D., Cheng, G., Foster, D. T. in Albright, J. (2007). Prevalence of and risk factors associated with symptoms of depression in competitive collegiate student athletes. Clinical Journal of Sport Medicine, 17(6), 481-487.