sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 16. 11. 2018

Depresija iz razvojnega in medosebnega vidika

travna bilka

''To je gotovo zato, ker sem sebičen,…'' Takrat lahko terapevt vpraša:'' Kdo to pravi?'', in bo npr. dobil odgovor: ''Moji starši.'' Depresivnostne osebe značilno ponotranjijo najmanj želene lastnosti pomembnega drugega (skrbnik, mama, oče,…). (McWilliams, 2017).

To so naši introjecirani kritiki, notranji kritiki, ki se oglasijo. Psihoterapevt bo prepoznal te procese in pomagal, da klient ozavesti izvor tega kritičnega pomisleka. (McWilliams, 2017).

Že vrsto let je jasno, da ima pri depresivnih klientih pomembno vlogo izguba, bodisi zgodnja in/ali takšna, ki se ponavlja. Raziskovalci iščejo izvire distimične dinamike v bolečem doživljanju prezgodnjega ločevanja od ljubljenih oseb. Zgodbe depresivnih klientov pogostoma vsebujejo takšne izkušnje (McWilliams, 2017).

Zgodnja izguba je lahko vidna, konkretna, kot je na primer smrt starša. Lahko pa je tudi bolj prikrita, interna, duševna. Na primer otrok, ki se ukloni pritisku in odreče odvisnostnemu vedenju, še preden to dejansko čustveno zmore (McWilliams, 2017).

''Matere morajo biti tam, zato da jih je mogoče zapustiti.'' je zapisala Erba Furman (1982), in razlaga odgovornost matere, da odstavi otročička (od dojenja), ko je ta pripravljen sprejeti izgubo objekta, ki zadovolji njegovo potrebo.

Furmanova piše, da je težnja po neodvisnosti prav tako prvotna in silna kot želja po odvisnosti. Otročiček, ki se bo lahko zanesel na to, da bo starš na voljo, če ga bo potreboval, bo naravno napredoval in zmogel tudi ločitev. Pomembno je le, da ločitev ni prezgodnja njegovim zmožnostim (Furman, 1982)..

Separacijsko-individuacijski proces se navzame depresivnostne dinamike, kadar mater rast otroka tako zelo boli, da se ga bodisi oklene in ga navdaja s krivdo. Lahko ga navdaja s krivdo in mu sporoča:'' Zdaj bom pa čisto sama brez tebe!.'' Lahko pa ga defenzivno pahne od sebe ''Pa zakaj se ne moreš sam igrati?!'' (McWilliams, 2017).

Pri prvem sporočilu otrok dobi občutek, da normalne želje po agresivnosti in neodvisnosti druge prizadevajo. Pri drugem sporočilu pa jim postanejo mrzke njihove naravne potrebe po odvisnosti. V obeh primerih začno del sebe doživljati kot nekaj slabega (McWilliams, 2017).

Depresivnostne tendence lahko sprožijo tudi okoliščine, zaradi katerih je težko razumeti, kaj se je zgodilo in potemtakem normalno žalovati. Dvoleten otrok je premlad, da bi mu bilo zares razumljivo, da ljudje umirano, zakaj sploh umiramo, in ni zmožen dojemati kompleksnih odnosov med starši (McWilliams, 2017).

''Očka te ima zelo rad, vendar se bo zdaj odselil, ker se ne razume z mamico,'' je za njegov, še vedno magičen in kategoričen svet (dobro/slabo), nerazumljiva. Odhod, izgin enega od staršev bo zmogel videti le skozi prizmo ''to je slabo'' (McWilliams, 2017). V vsej lastni stiski ob ločitvi ne pozabimo tudi na njihovo doživljanje.

''Ločila sva se.'' Zgodi se, da smo preprosto preobremenjeni s svojimi doživljanji in težko opazimo, kako zelo so tudi naši otroci potrebni pojasnil in razlag, o tem kaj se dogaja. Kadar ostane le tišina in nejasni odgovori, otrok najde lastne interpretacije ločitve njegovih staršev (McWilliams, 2017).

Varovalna dejavnika pred depresivnostno prilagoditvijo otroka na ločitev staršev sta npr. ohranjanje stika s staršem, ki se je odselil in natančna pojasnila, jasni odgovori otroku, kaj dejansko je šlo narobe v njunem zakonu, seveda na način, ki je primeren njegovi starosti.

Družinsko ozračje v katerem ni razumevanja za žalovanje, je še ena okoliščina, ki spodbuja depresivnostne tendence. Da je treba žalost zatajevati, zahteve in pričakovanja od otroka, da bo potolažil starša, želje staršev, da je otrok videti neprizadet, vse to potiska žalovanje nekam stran, pod preprogo.

Otrok lahko ob takem ozračju začne verjeti, da mora biti torej nekaj narobe z njim. Čuti nekaj kar pri drugem ni sprejemljivo. Nauči se, da je žalost nevarna, nezaželjena, njegova potreba po tolažbi pa neprimerna,. Pomisli da je razvajen in da se ''smili samemu sebi'' (McWilliams, 2017). Dovolite si vstopiti v varen prostor, kjer je prostora tudi za besede žalosti in žalovanja.

 

Ste odraščali ob depresivnem staršu? Stern  pravi, da hudo depresivna mati, ki nima opore in pomoči, zmore otroku nuditi zgolj najbolj osnovno nego. Sicer si lahko želi, da bi otroku nudila vse najboljše, a tega ne zmore (2000, Bebee idr., 2010).

Hujša depresija katerega od staršev lahko pomeni depresivnostno simptomatiko tudi pri potomcih. Najzgodnejša izkušnja je namreč še kako ključnega pomena pri oblikovanju temeljnih orientacij in pričakovanj za kasnejše življenje otroka (Stern, 2000).

Stern, D. N. (2000). The interpersonal world  of the infant: A view from psychoanalysis and

Kognitivno-vedenjska terapija je med najobsežneje raziskanimi psihološkimi obravnavami depresije. Osnovana je na domnevi, da se depresivna razpoloženja ohranjajo preko iracionalnih prepričanj ter izkrivljenega odnosa do sebe, okolja in prihodnosti (Baldwin in Birtwistle, 2002).

Beck in sodelavci so pojasnili in dokazali s kliničnimi izkušnjami, da depresivne misli lahko povzročijo depresivno čustvovanje. Percepcijo posameznik usmerja na neugodne okoliščine, negativna pričakovanja, nizko samozaupanje, spomin usmerja na neuspehe in izgube, značilno je negativno predvidevanje (Anić, 1996).

Negativno videnje samega sebe in okolice ter negativno predvidevanje lastne prihodnosti so vsebine, ki nujno povzročajo nastanek žalosti in drugih simptomov depresije. Spremljajoče fiziološke simptome, kot sta nespečnost in motnje apetita, depresivna oseba razume v negativnem smislu. Upad delovne učinkovitosti in brezvoljnost pa doživlja kot dokaz lastne ničvrednosti (Anić, 1996).

Že v zgodnji mladosti se pričnejo oblikovati naše značilne sheme – stabilni, z zgodnjimi izkušnjami in učenjem formirani načini doživljanja sebe in sveta. Depresivna kognitivna shema deluje kot naš filter, ki določa kako bomo videli in doživljali sebe. Je kot nekakšna polpropustna membrana, ki prepušča samo negativne vtise, spomine in izkušnje. Terapevt pomaga klientu, da prepozna svojo značilno shemo in jo počasi preoblikuje (Anić, 1996).

Ob raznolikih ''obrazih depresije'' je dandanes zelo pogosta t.i. izčrpanostna depresija. Od delavcev, zaposlenih ali na visokih položajih ali na preprostejših delovnih mestih, slišimo pritožbe o nerazumnosti delovnih razmer (Bohak, 2011).

Meje človekove obremenljivosti se ne upošteva, kronično utrujeni ljudje pa si tako ne opomorejo ob prostih vikendih in kratkih dopustih. Prehajajo v stanje psihofizične izčrpanosti in nazadnje začutijo telesne ali duševne simptome depresije (Bohak, 2011). Kdaj bomo poskrbeli zase, če ne zdaj?

Kognitivni pristop predpostavlja, da so avtomatske misli (npr. ''Nisem dobra.'', ''Gotovo bo še slabše.'') le prvi, najlažje dostopni kognitivni nivo. Z nekaj truda in treninga jih lahko prepoznamo. Težje dostopen in kompleksnejši je nivo bazičnih prepričanj (npr. ''Nisem ljubljena.''), ki sprožijo avtomatske misli (Pastirk, 2011).

V kognitivni terapiji se kliente uči prepoznavanja avtomatskih misli, kritičnega odnosa do njih in v kolikor zmorejo, modifikacije negativnih avtomatskih misli, kar pogosto privede do izboljšanja čustvenega doživljanja, tudi spremembe vedenja (Pastirk, 2011).

Osnovni model obravnave depresije po kognitivnem modelu je oblikoval A. T. Beck. Pravi, da ljudje na podlagi preteklih izkušenj, še posebej zgodnjih izkušenj, izoblikujemo prepričanja o sebi in svetu. Sposobnost osmisliti in ovrednotiti lastno vedenje je potrebna, koristna in nekaj vsakdanjega (Pastirk, 2011).

Težava nastopi, kadar so naša prepričanja rigidna, nefleksibilna in posledično nefunkcionalna, recimo: ''Ne morem biti srečen, če me ljudje ne marajo.'' Ta negativna misel dalje vpliva na čustvovanje (npr. občutimo žalost) in telesne reakcije osebe (npr. telesna izčrpanost, pomanjkanje spanja). Povratno pa depresivno razpoloženje vpliva na avtomatske misli, jih utrjuje. V kognitivni terapiji se skuša ta začaran krog prekiniti (Pastirk, 2011).

 

Piše: študent SFU Ljubljana

Fotografija: jplenio, Pixabay