Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 12. 11. 2016

Depresija in anksiozne motnje – spremljevalke sodobnega časa

smreke

»Sedel si na klopi pod smrekami in s sklonjeno glavo zrl v tla. Ni ti bilo do naše družbe. Poskušala sem te potegniti v naš svet, v življenje, sam si pa svojega krčevito skrival. Bežal si v svojo samoto, v žalost. Te je bilo strah? Si se počutil močno osamljenega, nerazumljenega? Te je naše nerazumevanje bolelo? Vem, da si se trudil. Vsake toliko si dvignil glavo, poskušal narisati nasmeh na ustnice, a teža notranjega bremena je bila premočna, zato je tvoj sončni žarek ugasnil, še preden ti je lahko v celoti osvetlil obraz. Čutila sem, da je nekaj hudo narobe, a otroška želja v meni je vztrajala: Vse bo še dobro. Pa ni bilo!«

 

Depresija in anksiozne motnje spadajo med duševne motnje, ki so v današnjem času zelo pogoste in med drugim prizadenejo vedno več mladih ljudi. Zaradi njih je lahko kakovost življenja zelo osiromašena, saj posežejo tako na človekovo doživljanje samega sebe kot na raven medosebnih odnosov. Posamezniki, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, se velikokrat ob tem počutijo osamljene, nemočne in nerazumljene, bojijo se družbene stigme.

 

Depresija je duševna bolezen, ki zajema precej več kot le občutek žalosti, porušeno je ravnovesje nevrotransmiterjev v delu možganov, ki uravnava razpoloženje. Za depresijo lahko zboli vsakdo, tako mladi kot starejši, povzroči jo lahko pretresljiv življenjski dogodek, ki omaja človekovo ravnovesje, depresija v družini, prirojena nagnjenost k depresiji, kronične telesne bolezni, izgube idr.

Najbolj značilen simptom je depresivno razpoloženje, ki ga lahko opišemo kot trpljenje, ki se postopoma pojavi v čustvenem življenju posameznika. Pojavi se strah pred življenjem in potrebo, da bi živeli svoje življenje (Erić 2012).

Kadar je posameznikovo življenje več kot dva tedna vsak dan zelo negativno (bolezenska žalost ali depresivnost), ali če se v tem času zmanjšata njegovo zadovoljstvo in zanimanje za skoraj vse dejavnosti, ki so ga sicer zadovoljevale, govorimo o depresiji. Pri tem morajo biti prisotni še drugi simptomi (Dernovšek idr. 2010):

 

  • MISLI: Sem nevreden/a. Ni prihodnosti. Sem slab/a. Nima smisla. Ni mi pomoči. Misli na smrt.
  • ČUSTVA: žalost, otopelost, napetost, tesnoba, občutki krivde, nemoč, razdražljivost, razočaranje.
  • TELO: bolečine, utrujenost, mravljinci, pomanjkanje energije, pomanjkanje teka.
  • VEDENJE: umikanje v samoto, jok, poležavanje, opuščanje dejavnosti, slaba skrb zase, nespečnost, upad želje po spolnosti, slab spomin, slaba pozornost.

 

Simptomi se navadno pojavljajo počasi, posameznik na začetku težko opazi ključno spremembo v njegovem življenju, a ko se simptomi in z njimi povezane težave poglobijo, se zave, da je nekaj narobe. Pri blagih depresijah lahko težave v nekaj mesecih same izginejo, a pri hujših oblikah se stanje še poglobi, simptomi se večajo in posameznik dobi občutek, da jih ne obvladuje več (Dernovšek idr. 2010).

Pri zdravljenju je včasih poleg psihoterapije potrebno tudi zdravljenje z zdravili (antidepresivi).

 

Anksioznost ali tesnoba je neprijetno čustvo, ki se lahko začne nenadno ali pa se pojavlja postopoma. Lahko je komaj zaznavna in traja nekaj minut, ali se kaže v obliki paničnih napadov. Navadno jo spremljajo telesne in vedenjske spremembe. O anksiozni motnji govorimo: kadar je tesnoba tako močna, da posameznika ovira pri vsakodnevnih opravilih; če vztraja, tudi ko ni več nevarnosti; ko je posameznik ne more več nadzorovati. Nanjo vplivajo anksiozne motnje v družini, prirojena nagnjenost k tesnobi, določene osebnostne lastnosti (npr. perfekcionizem), neprijetni dogodki v okolju, zdravstvene težave, izgube idr. K anksioznim motnjam štejemo več različnih oblik motenj (Dernovšek idr. 2010):

 

  • Generalizirana anksiozna motnja: gre za pretirano skrb in zaskrbljenost zaradi stvari, ki so nam pomembne (npr. zdravje). Posameznik doživlja pretirano skrb kot varovalo, ki ga pripravi na negativne dogodke, ki bi se mu lahko pripetili. Ob vsem tem preceni nevarnost in hkrati podceni možnost reševanja težav, kar se kaže v dvomu vase in v možnost rešitve. Posameznik se ukvarja s skrbmi, z dvomi, z negativnimi mislimi ali s telesnimi simptomi tesnobe (hitro bitje srca, nemir, hitra utrudljivost, napetost mišic, prebavne težave). Pojavlja se tudi slaba koncentracija, razdražljivost, stalno nelagodje in duševna napetost.
  • Panična motnja: kadar posameznik doživi vsaj dva nepričakovana panična napada, ki jima sledi vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, izgubo nadzora ali izgubo zdravega razuma. Panični napad porodi občutek, da bo posameznik umrl (odpoved srca), izgubil zdrav razum, ali da ne bo zmogel nadzorovati svojega vedenja, zaradi hude tesnobe, ki jo doživlja.
  • Fobične motnje: so izogibajoče in tesnobne reakcije na določene razmere (odprti ali zaprti prostori, prisotnost večjega števila ljudi, žuželke). Zanje je značilen pojav strahu, ki je pretiran glede na okoliščine.
  • Posttravmatski stresni sindrom: je tesnobnost, ki je posledica hude travmatične izkušnje. Posameznik se lahko sooča z nočnimi morami, podoživlja slike travmatičnega dogodka, izpostavljanje razmeram podobnim travmatični izkušnji ga navdajajo z nelagodjem, zato se poskuša takšnemu položaju izogniti. Ob vsem tem se lahko pojavljajo napadi izjemne jeze, povišana stopnja vzburjenosti, razdražljivost, težave pri koncentraciji in povečana pozornost za določene dražljaje
  • Obsesivno kompulzivna motnja:  ponavljajoče se misli- obsesije ali vedenja- kompulzije. Z njimi posameznik blaži tesnobo in jih ne more nadzirati. Obsesije: neprijetne misli, impulzi ali podobe, ki se posamezniku neprestano vrivajo v misli. Kompulzije: ponavljajoča se vedenja, ki so nepotrebna ali nesmiselna. Z njimi skuša posameznik zmanjšati tesnobo, ki je nastala zaradi vsebine obsesivnih misli (npr. zaradi strahu pred bakterijami, si nekdo neprestano umiva roke).

 

Simptomi anksioznih motenj (Dernovšek idr. 2010):

 

  • MISLI: Tega ne morem obvladovati. Vsi me bodo zapustili. Zmešalo se mi bo. Popolnoma sem odvisen/a od drugih. Neprestane skrbi o stvareh, ki so za nas pomembne.
  • ČUSTVA: strah, tesnoba, panika.
  • TELO: potenje, tresenje, pospešen utrip srca, glavobol, slabost, napetost v mišicah, oteženo dihanje, težave s požiranjem, vrtoglavica, otrplost.
  • VEDENJE: nespečnost, nočne more, izogibanje dejavnostim ali krajem, ki vzbujajo strah.

 

A. M. Piša je zapisal: »Prišel sem na svet, da si življenje ustvarim po podobi svojega srca.« A žal nam življenje lahko postavi ovire, ki nam to onemogočajo. Psihoterapija tako nudi varno okolje, v katerem človek ponovno najde pot do sebe in posledično do soljudi. Odtujenost pa je ena od resnih zagat Zahodnega človeka, ki se lahko kaže tudi v obliki različnih duševnih motenj.

 

Piše: Valentina Cigoj, specializantka psihoanalitične psihoterapije

 

Viri:

Erič, L. (2012): Psihodinamična psihiatrija II: Somatoformne, disociativne in razpoloženjske motnje. Ljubljana: Hermes IPAL

Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., Jeriček, H. (2010): Ko te strese stres: Kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja