Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 16. 05. 2017

Agorafobija - ne ostajajte več zaprti doma

množica

Kaj je agorafobija?

Nekateri agorafobijo preprosto imenujejo strah pred odprtim prostorom, vendar je stvar bolj kompleksna. Pri agorafobiji gre lahko za strah znajti se v situaciji, kjer bi bil izhod iz situacije onemogočen, težaven ali pa pomoč ne bi bila možna, če bi šle stvari narobe, se pravi gre za občutek ujetosti in brezizhodnosti, ko doživimo stisko.

Lahko gre za strah pred javnim prevozom ali množico, za strah biti sam zunaj brez spremstva sorodnika ali prijatelja ali za strah pred naključnim nesrečnim dogodkom, kjer bi se lahko pred drugimi počutili osramočene ali ponižane.

 

Vzroki za agorafobijo

Vzroki za agorafobijo niso vedno točno znani, navadno do nje pride zaradi več dejavnikov. Veliko vlogo pri agorafobiji ima lahko priučeno vedenje od staršev ali skrbnikov (se pravi, da je človek lahko že kot otrok od doma navajen, da je neka stvar/situacija strašljiva ali nevarna, ogrožujoča, ker jo tako dojemajo ali so jo dojeli starši). Na vznik agorafobije lahko vpliva tudi stres. Ko je človekovo telo v pretiranem stresu, ki ga ne more več uravnavati in ni izhoda ali primernih virov moči oz. telesne sprostitve napetosti, se to izraža v naših strahovih in bolj ogrožujočem dojemanju sveta in okolice. H razvoju agorafobije prispevata tudi temperament in genetika posameznika, velikokrat pa jo povzročijo psihodinamski vzroki  in travmatski dogodki, ki smo jim priča. Naše telo namreč pomni vse izkušnje in kjer si je zapomnilo grozo ob dogajanju, ogroženost in brezizhodnost, se je to vpisalo vanj in v našo psiho.  

 

Pri kom se pojavlja?

Ženske so bolj senzitivne na strah in imajo dva do trikrat več možnosti, da razvijejo agorafobijo, kot moški. Največkrat se agorafobija pojavi pri adolescentih in mladih odraslih do 35. leta, lahko pa pride do pojava simptomov tudi v kasnejših letih.

 

Kateri so znaki?

Pri agorafobiji smo vznemirjeni ali zaskrbljeni:

  • v javnem prometu (letala, vlaki, avtobusi),
  • v zaprtih prostorih (trgovine, shopping centri, dvigala, kino, gledališče),
  • na odprtih prostorih (mostovi, parkirišča),
  • ko smo v množici,
  • pred čakanjem v vrsti, npr. v trgovini ali banki,
  • da bi bili sami zunaj, brez spremstva domačih ali prijatelja, za nas varne osebe.

 

Kaj se lahko vprašamo, ko ugotavljamo ali gre za agorafobijo:  

 

  • ali smo vznemirjeni in zaskrbljeni, če moramo zapustiti svoj dom,
  • ali se izogibamo določenih situacij,
  • kaj se z nami notranje dogaja, če se vseeno znajdemo v teh situacijah,
  • ali smo razvili izogibajoče vedenje, strategije, ki nam pomagajo, da lažje shajamo s simptomi?

 

Simptomi pri agorafobiji

Prisotni so lahko le nekateri od naštetih simptomov:

hitro bitje srca, potenje, tresenje rok ali drugih delov telesa, omotica, slabost, občutek, da nam je vroče ali hladno, bolečina v prsih, problemi z dihanjem, težave z želodcem, diareja, strah pred izgubo kontrole ali zavesti, strah pred smrtjo. Lahko se počutimo tudi ujete, nemočne ali osramočene.

 

Agorafobija s paničnimi napadi ali brez paničnih napadov

Agorafobija lahko poteka s paničnimi napadi ali brez paničnih napadov, lahko pa nastopi tudi kot posledica paničnih napadov (se pravi kot spomin na travmatični dogodek, kar panični napad z izgubo kontrole nad sabo in strahom za sebe za telo je).

Panični napadi so navadno rezultat psiholoških in bioloških faktorjev. Panični napad se lahko sproži zaradi naše napačne interpretacije telesnih simptomov ali pretiranega zanimanja zanje, našega sistema za boj ali beg (dveh prvih obramb, ki jih uporablja telo ob ogroženosti), neravnovesja nevrotransmiterjev v možganih ali česa drugega. Sprožilec je lahko tudi zmanjšana sposobnost orientiranosti v prostoru, kar pri nekaterih ljudeh lahko izzove panični napad.

Kadar gre za agorafobijo brez paničnih napadov, gre ponavadi za strah pred naključnim nesrečnim dogodkom, kjer bi se lahko počutili osramočene in ponižane pred drugimi (in nas to spomni na kak pretekli podoben travmatičen dogodek). Tudi pri agorafobiji brez paničnih napadov  gre lahko za strah pred boleznijo, nesrečo, kriminalom ali terorizmom.

Agorafobija je lahko povezana tudi z depresivnostjo, travmatskimi in stresnimi dogodki, anoreksijo, bulimijo, zlorabo alkohola ali drog, anksioznimi motnjami ali osebnostnimi motnjami.

 

Kako poteka zdravljenje?

Včasih je težko govoriti o svojih občutkih, emocijah in osebnem življenju, vendar to pomaga, da razrešimo težavo. Pri agorafobiji si lahko pomagamo s psihoterapijo, s katero bomo naredili pomemben napredek. Psihoterapija je individualizirana, torej vsakokrat prilagojena posamezniku in pri agorafobiji lahko vključuje psihoedukacijo (povečanjem znanja in razumevanja o situaciji/agorafobiji), razreševanje dinamskega ozadja (odkrivanje vzrokov zanjo, občutkov in odnosov vezanih na situacijo), desenzitizacijo (gre za zmanjševanje občutkov strahu, groze in tesnobe, nemoči) in učenje načinov, kako se spoprijeti z anksioznostjo in paniko. Včasih je potrebno  tudi kombinirano zdravljenje – torej prek psihoterapije  in farmakološkega zdravljenja. Zdravnik vam lahko predpiše antidepresive ali anksiolitike. Velikokrat psihoterapija pomaga dobiti nazaj stik s telesom in zaupanje telesu. Analitična psihoterapija pa vam utegne pomagati pri razumevanju nezavednih pomenov anksioznosti in simbolike izogibanja situacijam ter pri razumevanju svoje potrebe po potiskanju nesprejemljivih impulzov. V tako terapijo je potrebno vložiti nekaj časa in truda, saj agorafobija redko mine spontano, sploh če so simptomi prisotni že dalj časa in je telo že navajeno takšnih odzivov na situacijo. Zato je pomembno narediti prvi korak k terapiji, se tam v varnem prostoru in v varnem odnosu ob sprejemajočem drugem postopno srečati s svojimi strahovi in jih premagovati. Takšen proces lahko posamezniku kasneje omogoči zaživeti kvalitetno in bolj sproščeno življenje, saj je strah tisti, ki, če se ne soočimo z njim, vedno bolj omejuje in nam tako jemlje veselje in polnost življenja.

 

Piše: Tatjana Štempihar, specializantka psihoanalitične psihoterapije

Fotografija: Pixabay, Skeeze