sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 08. 06. 2022

ADHD pri odraslih

ADHD

Morda je prva asociacija ob omembi ADHD-ja nemiren fant v šoli, ki ne posluša navodil, pogosto moti pouk, ima težave z učenjem ter posledično slabe ocene. Vendar ta slika ne gre dobro skupaj z naslovom tega članka, ki je namenjen kratki predstavitvi ADHD-ja, kako se lahko kaže v odraslosti in kako si odrasla oseba z ADHD-jem lahko pomaga.

Motnja aktivnosti in pozornosti ADHD (angl. Attention Defficit Hyperactivity Disorder) je nevrološka razvojna motnja, ki povzroča težave s pozornostjo, hiperaktivnostjo in impulzivnostjo. V preteklosti so verjeli, da je ADHD motnja, ki jo imajo le otroci in da tekom odraščanja izzveni. Danes vemo, da dve tretjini otrok z ADHD v otroštvu prenese motnjo v odraslost. To pomeni, da ima približno 4-5% vseh odraslih ADHD (Barkley, 2010), vendar je žal ta pogosto nediagnosticiran in posledično nezdravljen, sploh v Evropi (Kooij idr., 2010). Oseba, ki ima ADHD, pa se vsakodnevno srečuje s težavami in trpi za posledicami nediagnosticiranega ADHDja. V otroštvu je ADHD trikrat bolj pogost pri fantih kot pri puncah, vendar se v odraslosti to razmerje spremeni v približno dva proti ena.

Raziskave kažejo, da so vzroki ADHD-ja kompleksni, vendar vemo, da igra genetika veliko vlogo. Če ima otrok ADHD, je verjetnost, da bo imel ADHD tudi eden od približno treh bratov ali sester. Študija UCLA je ugotovila, da ima v 55 % družin, kjer ima otrok ADHD, ADHD tudi vsaj eden od staršev (Smalley idr., 2000). V zelo majhnem številu primerov je bil vzrok zgodnje-razvojna nevrološka poškodba (pogosto prenatalna, kot na primer izpostavljenost alkoholu in tobaku med nosečnostjo, prezgodnje rojstvo, zastrupitev s svincem, infarkt ali poškodba možganov).

Manifestacije ADHD pri odraslih: težave s koncentracijo, distraktabilnostjo – tj. nezmožnost ohranjanja zahtevane stopnje osredotočenosti na nalogo, zaradi zunanjih dražljajev ali nepomembnih misli in impulzivnostjo, težave pri organiziranju in jasnem razmišljanju, težave pri spremljanju pogovora, veliko začetih projektov, večino katerih ne zaključijo, veliko zamenjanih hobijev, občutkov notranjega nemira, pozabljivost, težave z upravljanjem lastnih financ (impulzivno nakupovanje, pretirana uporaba kreditnih kartic, nezmožnost odplačevanja dolga), pogoste so težave v razmerju ali zakonu, pogosta menjava službe, slabo delovanje na delovnem mestu in ponavljanje napak, antisocialno vedenje (laganje, kraja, pretepanje), na splošno manj zdrav življenjski slog (manj gibanja, več sedečih aktivnosti, povečana telesna teža, prenajedanje, pogosta uporaba alkohola in nikotina), časovna slepota, kjer ima oseba težave z organiziranjem časa za primerno pripravljenost na prihodnost. ADHD pri odraslih torej ni le enostavna motnja pozornosti, temveč pomembno vpliva na posameznikovo kvaliteto življenja (Barkley, 2010).

 

Trije podtipi ADHD-ja

Kot omenjeno, predstava hiperaktivnega otroka v šoli, je zgolj ena od bolj stereotipnih oblik  ADHD-ja. Vendar v šolah lahko najdemo tudi otroke, ki delujejo zasanjano, morda nekoliko odsotno. Takšni otroci sicer za učitelje niso problematični, vendar imajo težave s sledenjem navodilom in imajo pogosto inteligenci navkljub slabše ocene. Učitelji ali starši za njih pravijo, da »če bi se le bolj potrudili in ne bili tako leni, bi lahko dosegli boljše ocene v šoli«.

ADHD je razdeljen na tri podtipe: nepozoren, hiperaktiven/impulziven in kombiniran tip. Za diagnozo mora biti, po klasifikaciji DSM-5, prisotnih vsaj pet simptomov v obdobju najmanj šestih mesecev, nekaj simptomov je moralo biti prisotnih že pred dvanajstim letom starosti.

 

Nepozorni tip

Nepozorni tip ADHD-ja je lahko pogosto spregledan, ker za razliko od hiperaktivnega tipa ne vzbuja veliko pozornosti. Za ljudi s tem tipom bi v šoli lahko rekli, da se »primerno obnašajo, le bolj bi se morali potruditi.« Vendar trudu navkljub jim ne uspeva. Težava s spregledanostjo je, da se otroke in odrasle obravnava, kakor da nimajo ADHD-ja. S tem se ne oseba z ADHD-jem in ne okolica, primerno odzove in prilagodi na izzive s katerimi se oseba vsakodnevno srečuje.

Ljudje z nepozornim podtipom ADHD-ja imajo naslednje simptome: pomanjkanje pozornosti, težave z ohranjanjem pozornosti, ne poslušajo, ko se z njim neposredno govori, ne sledijo navodilom, težave pri organizaciji nalog, ne marajo nalog, ki zahtevajo nenehen miselni napor, izgubljajo predmete, potrebne za dokončanje nalog, zlahka se motijo in so pozabljivi (American Psychiatric Association, 2013).

 

Hiperaktivni/impulzivni tip

Hiperaktivni podtip ADHD-ja je bolj očiten pozornemu opazovalcu. Oseba z tem podtipom ima običajno veliko energije, je neprestano v pogonu in ves čas mora nekaj početi. Na dolgih sestankih ali konferencah se oseba pogosto premika, neprestano nekaj počne z rokami (kot na primer risanje, igranje s pisali, itd.).

Simptomi, ki so značilni za hiperaktivni/impulzivni podtip: vznemirljiv, odhaja ali vstane, ko je pričakovano sedenje, občutek nemira, ne more se tiho ukvarjati s prostimi dejavnostmi, neprestano na poti, kot da ga poganja motor, pretirano govori, z odgovorom prekine vprašanje, ima težave pri čakanju na vrsto, pogosto prekinja druge (American Psychiatric Association, 2013).

 

Kombinirani tip

Gre za kombinacijo, kjer se manifestirajo simptomi obeh podtipov. Oseba lahko v nekaterih situacijah deluje hiperaktivno, v drugih pa nepozorno.

 

»Vsakdo ima ADHD« mit

Nevrotipična oseba, to je oseba brez nevrorazvojnih motenj, kot sta ADHD in avtizem, se lahko poistoveti z nekaj simptomi ADHD-ja. Marsikdo namreč kdaj kaj pozabi, odtava z mislimi ali pa ne zmore sedeti na sestanku pol dneva. Tako se marsikomu z uradno ADHD diagnozo, ki poskuša svojo nevrorazvojno motnjo razložiti nevrotipični osebi, zgodi da mu ta reče nekaj podobnega kot »saj jaz sem tudi tak«. Takšni odzivi so lahko zelo boleči tudi za nekoga, ki sumi, da ima ADHD in razmišlja, da bi šel svoj sum preverit k strokovnjaku.

Barkley in drugi (v Barkley, 2010) so opravili raziskavo, kjer so vprašali odrasle z ADHD-jem in nevrotipične odrasle, kako pogosto se srečujejo s simptomi ADHD-ja. Rezultati raziskave so zapisani v tabeli spodaj, kjer je jasno razvidno, da se nevrotipični ljudje zelo redko srečajo s simptomi ADHDja (mediana 3 %) v primerjavi z ljudmi z ADHD-jem (mediana 74,5 %).

 

Simptom

Odrasli z ADHD (%)

Nevrotipični odrasli (%)

Nepozorni tip

Ne posveča pozornosti podrobnostim

74

3

Težave z vzdrževanjem pozornosti

97

3

Ne uspe poslušati, ko se z njim govori neposredno

73

2

Ne sledi navodilom

75

1

Ima težave pri organiziranju nalog

81

5

Izogiba se nalogam, ki dlje časa zahtevajo mentali napor

81

2

Izgubi stvari, ki jih potrebuje

75

11

Pogosto za zmotijo zunanji dražljaji

97

2

Pozabljivost pri vsakdanjih opravilih

78

4

Hiperaktivni/impulzivni tip

Nemiren, se z rokami/nogami zvija na stolu

79

4

Vstane, ko je potrebno da sede na stolu

30

2

Se počuti nemirno

77

3

Ima težave pri izvajanju prostočasnih aktivnosti tiho

38

3

Neprestano mora biti v pogonu

62

12

Pretirano govori

44

4

Izbruhne odgovore

57

7

Težave pri čakanju v vrsti

67

3

Prekinja ali posega v druge

57

3

 

Izvršilne možganske funkcije

Izvršilne funkcije so kot operacijski sistem računalnika, ki je zadolžen za:

  • upravljanje z delovnim spominom - da si za kratek čas zapomnimo podatke, kot na primer natakar, ki si zapomni naročilo celotne mize;
  • kontrolo impulzov - da ne segamo drugemu v besedo, da ne odtavamo z mislimi, da nas ne zmoti zvok;
  • preklapljanje med nalogami - da na primer med kuhanjem ne zažgemo zrezka v ponvi, medtem ko pripravljamo solato (t.i. multitasking);
  • zmožnost odlašanja z nagrado - da na primer zaključimo začeto delo, preden ponovno vzamemo v roke telefon in pregledamo, kaj je novega na naših najljubših aplikacijah;
  • čustveno regulacijo - da si na primer kritike nadrejenih ne jemljemo preveč k srcu ali da nas čakanje v dolgi vrsti ne spravi na rob obupa;
  • ohranjanje fokusa in motivacije - na primer pri učenju, pisanju diplome ali na delovnem mestu;
  • za načrtovanje prihodnjih ciljev in reševanje problemov.

Izvršilne funkcije so medsebojno povezani kognitivni procesi, ki so odgovorni za velik del »odraslega« življenja. Centri možganov, ki so povezani z izvršilnimi funkcijami, se nahajajo v prefrontalnem korteksu, tj. delu možganov, ki se razvija najdlje, do približno tridesetega leta. Izvršilne funkcije se razvijajo ena za drugo in dodajajo v nabor funkcij, ki jih uporabljamo, vendar nikoli ne uporabljamo zgolj ene od njih, ampak več njih hkrati. Najprej se razvijeta zmožnosti za inhibicijo in samo-kontrolo, sledi razvoj samo-zavedanja in z njim možnost nadziranja našega vedenja. Temu sledi razvoj sposobnosti, da si lahko v um prikličemo spomin na pretekle dogodke in razmišljamo o prihodnosti. Nato se razvije sposobnost samogovora ali internega dialoga, čemur sledi razvoj čustvene samoregulacije in lastne motivacije. Zadnja po vrsti razvoja je sposobnost reševanja problemov in načrtovanja prihodnosti, ki pomaga pri doseganju ciljev. Slike možganov so pokazale, da imajo ljudje z ADHD-jem določene dele možganov, povezane z izvršilnimi funkcijami, za 3-5% manjše v primerjavi z nevrotipičnimi ljudmi (Barkley, 2010).

Oseba z ADHD-jem ima posledično oslabljeno delovanje izvršilnih funkcij, kar ima lahko velike posledice v vsakdanjem življenju, vključno s slabšo produktivnostjo na delovnem mestu, oteženim opravljanjem rutinskih ali administrativnih del, težavami pri obiskovanju šole in slabšim akademskim uspehom, izzivi pri samostojnem delovanju domá ter ovirami pri razvijanju in vzdrževanju odnosov. To so težave, s katerimi se ljudje z ADHD-jem vsakodnevno srečujejo.

 

Oblike pomoči za spoprijemanje z ADHD

ADHD se pri različnih osebah manifestira različno. Kot opisano, obstajajo različni podtipi ADHD-ja, poleg tega pa je vsak posameznik unikaten, s tem pa tudi način,  kako se ADHD pri posamezniku izrazi. ADHD ni binaren (ali ga imaš ali ne), temveč gre za spekter (kje na spektru med ADHD in nevrotipičnimi možgani se oseba nahaja). Simptomi ADHD-ja se lahko v določenih okoljih popolnoma umaknejo, dokler jih ponovno ne sproži nek dejavnik, kot na primer stres.

ADHD naj ne bo izgovor za opravičevanje neželenih vedenj (zamujanje, prekinjanje drugih itd.), temveč pojasnilo, razumevanje, zakaj sem tak ali zakaj je nekdo tak. Kdor sumi, da ima ADHD in da ta negativno vpliva na njegovo življenje, je pomembno, da začne simptome obvladovati, med drugim tudi zavoljo izboljšanja kvalitete življenja. ADHD se da obvladovati, potrebna pa je strokovna pomoč.

Kdor pomisli, da ima ADHD, je pomembno, da oceni, koliko težav mu ADHD povzroča in ali ima simptome pod nadzorom. Tako kot je pomembno za otroke z ADHD-jem, da jim starši pomagajo pri razvijanju primernih strategij za spopadanje s težavami ter jim poiščejo pomoč, tudi v  obliki zdravil, je pomembno, da si odrasla oseba sama poišče strokovno pomoč.

ADHD je potrebno prepoznati, diagnosticirati in sprejeti, kajti, ADHD vpliva na kvaliteto življenja, medosebne odnose, akademski in karierni uspeh. Ko prejmemo diagnozo in jo sprejmemo, si lahko poiščemo ustrezno pomoč. Za pridobitev diagnoze ADHD je potreben obisk psihiatra ali psihologa, najbolje takega, ki ima izkušnje na področju ADHD-ja. Psihiater lahko predpiše potrebna zdravila, kot so Ritalin, Concerta, Stratera, ki so najbolj učinkovita pomoč pri spopadanju z ADHD-jem – uporaba zdravil za ADHD je trikrat bolj učinkovita kot katerakoli druga oblika uravnavanja simptomov (Barkley, 2010).

Osebe, ki so bile diagnosticirane v odraslosti, se ob diagnozi pogosto srečujejo tudi z žalovanjem za težko preteklostjo, neuspehi in ogromnimi količinami truda, da bi bili normalni, bili podobni drugim okoli sebe. Psihoterapija pomaga pri sprejemanju diagnoze in morebitnem žalovanju, iskanju novih načinov spopadanja z vsakodnevnim življenjem in grajenju veščin in strategij, ki pomagajo pri premagovanju ovir. Najbolje pa nam psihoterapija lahko pomaga z čustveno podporo, grajenjem samozavedanja, procesiranjem lastnih čustev in izboljšanjem samopodobe.

Življenje z ADHD-jem ni mačji kašelj, vendar ima ADHD tudi svoje prednosti in posebnosti. Osebe z ADHD-jem so pogosto zelo kreativni in spontani ljudje z originalnim, »out-of-the-box« razmišljanjem, sposobnostjo hiperfokusa in so zelo marljivi ljudje z odličnimi sposobnostmi reševanja problemov. Odrasli z ADHD-jem pogosto blestijo v različnih poklicih, kjer lahko ADHD uporabijo v svojo korist. Ker se tekom življenja pogosto soočajo z lastnimi težavami, so ti ljudje tudi zelo sočutni, imajo močan čut za pravičnost in nenazadnje smisel za humor.

 

Avtor: Luka Goltnik, magistrski študent psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

 

Uporabljena literatura:

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (Fifth Edition). American Psychiatric Association. https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Barkley, R. A. (2010). Taking charge of adult ADHD. Guilford Press.

European Network ADHD Adult. (b. d.). Pridobljeno 14. april 2022, s https://www.eunetworkadultadhd.com/

How to adhd—Youtube. (b. d.). Pridobljeno 14. april 2022, s https://www.youtube.com/channel/UC-nPM1_kSZf91ZGkcgy_95Q

Kooij, S. J., Bejerot, S., Blackwell, A., Caci, H., Casas-Brugué, M., Carpentier, P. J., Edvinsson, D., Fayyad, J., Foeken, K., Fitzgerald, M., Gaillac, V., Ginsberg, Y., Henry, C., Krause, J., Lensing, M. B., Manor, I., Niederhofer, H., Nunes-Filipe, C., Ohlmeier, M. D., … Asherson, P. (2010). European consensus statement on diagnosis and treatment of adult adhd: The european network adult adhd. BMC Psychiatry, 10(1), 67. https://doi.org/10.1186/1471-244X-10-67

Smalley, S. L., McGOUGH, J. J., Del’HOMME, M., NewDELMAN, J., Gordon, E., Kim, T., Liu, A., & McCRACKEN, J. T. (2000). Familial clustering of symptoms and disruptive behaviors in multiplex families with attention-deficit/hyperactivity disorder. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, 39(9), 1135–1143. https://doi.org/10.1097/00004583-200009000-00013

 

Naslovna fotografija: Pixabay