en
Select language
enrolment
Information days and enrolment in 2018/19
Category:
Ambulanta
Published: 11. 02. 2019

Spolna zloraba in travma - 2. del

led

Spodnji članek je drugi del mojega zapisa o spolnih zlorabah. V prvem delu sem se dotaknila splošnega opisa zlorabe ter njenih posledic, ki se kažejo v odraslem življenju. V drugem delu, ki je pred vami, pa se dotaknem razlik v posledicah med spoloma ter opišem nekaj značilnosti storilcev.

Po raziskavah, ki jih navajata Ullman & Filipas (2005) je razširjenost spolne zlorabe otrok nekje okrog 15% do 33% za ženske ter med 13% in 16% za moške, med tem pa Tanja Repič pravi, da naj bi po nizkih ocenah prevalenca za moške bila nekje med 3% in 9%, po višjih ocenah pa nekje med 16% in 34% (Repič, 2006). Torej če pogledamo na vse zgoraj navedene podatke, razlika med spolnimi zlorabami glede na spol niti ni tako velika, ampak se spolne zlorabe dogajajo nekje sorazmerno glede na spol žrtve. Ena od razlag, zakaj naj bi med moškimi po nekaterih raziskavah bilo zlorab manj kot med ženskami, je to, da naj bi moški težje poročali o zlorabah kot ženske. Seveda pa se različne številke pojavljajo zaradi dejstva, da se spolno zlorabo različno definira. Nekje je okvir tega, kar spada v definicijo širši, drugje pa ožji. Kar se tiče tistih ki zlorabljajo, naj bi bilo žensk nekje med 1% in 24%. V Sloveniji je ta delež žensk med letoma 1996 in 2006 znašal približno 1,5% (Repič, 2006).

Repičeva (2006) ugotavlja tudi, da kar se tiče razlik med spoloma v splošnem ocenjujejo, da so fantje prvič spolno zlorabljeni pri nižji starosti kot dekleta. Prav tako so fantje redkeje žrtve s strani avtoritet, so pa bolj pogosto analno zlorabljeni ter obenem tudi žrtve fizičnega nasilja med spolno zlorabo. Manjkrat so prepoznani kot žrtve, čeprav imajo več posledic na telesu, manjkrat tudi povedo, da so bili spolno zlorabljeni in kasneje redkeje iščejo profesionalno pomoč zaradi zlorab (Repič, 2006). Hkrati so v odrasli dobi moški, ki so bili spolno zlorabljeni, 2,5 krat pogosteje nagnjeni k samo-poškodovalnemu vedenju, 70% jih ima pred 16. letom spolne odnose s starejšo osebo, v obdobju adolescence so bolj nagnjeni k izražanju čustev z neprimernim vedenjem, medtem ko dekleta pogosteje postanejo anksiozna in depresivna (Repič, 2006).

Značilnosti storilcev, ki spolno zlorabljajo otroke se delijo v dve skupini. Kot povzema Repičeva (2006) je tistih, ki jih spolno privlačijo otroci ter imajo zelo malo ali nič interesa za odraslega partnerja zelo majhen odstotek. Večina je takšnih, ki so sposobni čustvenih in spolnih odnosov z odraslimi osebami, vendar pa se otrokom ne morejo odpovedati, ker jih neustavljivo privlačijo. Take odrasle osebe otroke zapeljujejo s prijaznimi besedami, obljubami, darili, lahko pa uporabijo celo silo in grožnje (Repič, 2006).

Značilnosti tistih, ki spolno zlorabljajo otroke so tako naslednje: običajno je to odrasla poročena oseba in le redki so taki, ki se ne poročijo in se zanimajo samo za otroke. Nagnjeni so k temu, da se bolje počutijo v družbi otrok in običajno imajo le redko odrasle osebe za prijatelje. Pogosto se zanimajo za otroke točno določene starosti, nekateri celo točno določenega spola, nagnjeni so tudi k temu, da službo iščejo v poklicih, kjer so v vsakodnevnem stiku z otroki; zasledujejo otroke zaradi spolnih namenov, na otroke pa se lahko celo tako močno čustveno »navežejo«, da njihovo naklonjenost pridobivajo preko krivde, ko jim govorijo o svoji žalosti, pogrešanju in osamljenosti. Nekateri pogosto tudi fotografirajo oblečene ali gole otroke z namenom, da se pri tem vzburjajo in žrtve celo zlorabijo za spolni akt. Nagnjeni so k zbiranju otroške pornografije, ki jo uporabijo za različne namene – za fantaziranje ko potencialne žrtve ni na dosegu roke, da sprostijo svojo spolno slo, da žrtev izsiljujejo… Pogosteje se poslužujejo alkohola in drugih narkotikov; z otroki se pogovarjajo na način ki izenačuje odnos in često govorijo o otroku kot svojem ljubimcu ali partnerju; pogosto se zadržujejo na mestih, kjer so prisotni otroci – v parkih, na otroških igriščih, … (Repič, 2006)

Pa da povem še nekaj o zdravljenju oseb, ki so bile spolno zlorabljene v otroštvu. Glede na to, da je post travmatska stresna motnja (PTSM) pogosto posledica spolne zlorabe v otroštvu, bom nekaj besed namenila njeni obravnavi. Če delamo z otroki se obravnava seveda razlikuje od dela z odraslimi, je pa pri obeh bistveno, da delamo na opolnomočenju zlorabljene osebe (Putman, 2009). Pomembno je, da tudi otrok dobi moč, da si vzame nazaj tisto, kar mu je bilo vzeto med spolno zlorabo. Seveda moramo upoštevati, da imajo otroci omejeno kontrolo nad svojim okoljem in situacijami, v katerih se znajdejo. Pomembno je, da se lahko odločajo znotraj meja, ki jim jih omogočajo njihovi starši in tako ponovno pridobivajo moč nad svojim življenjem in prihodnostjo (Putman, 2009 po Walker, 1993).

Kot pravi Putnam (2009) imajo najboljše empirične dokaze uspešnosti kognitivno vedenjski pristopi. Kot ugotavljajo Peterson in ostali (1991, po Putman, 2009), je iz behavioristične perspektive otrokov odziv na spomine travmatičnega dogodka ta, ki ustvari pojav PTSM. Nadalje pa domnevajo, da so sekundarne lastnosti motnje tudi, direktno ali indirektno, posledica otrokovih reakcij na svoj spomin. Torej je »primarni fokus behavioristično usmerjenega pristopa do PTSM otrokov spomin na originalno travmo« (Putman, 2009). Prav tako Putman poudarja, da mora biti terapevt pripravljen na to, da sliši tudi detajle, ne glede na to kako so grozljivi ali žalostni, kajti v teh podrobnostih so skriti čustveni pomeni, ki jim jih otrok pripiše. Otroke lahko terapevt spodbuja k temu, da rišejo, igrajo, dramatizirajo ali metaforizirajo svoje izražanje in na ta način bolje razumejo travmatične povezave. Na ta način otroke lažje spodbuja k aktivni komunikaciji glede spolne zlorabe. Putnam (2009) poda tudi cilje, ki si jih terapevt prizadeva doseči z otrokom, ki je preživel spolno zlorabo. Ti cilji so ojačati otrokov ego ter funkcije preverjanja resničnosti, otroku pomagati, da loči med trenutno travmo, splošnim stresom v življenju ter preteklo travmo in da zmanjša vpliv pretekle travme na izkušnje v sedanjosti. Ugotavlja tudi, da je skupinska terapija učinkovita pri zmanjševanju simptomov PTSM pri otrocih (Putman, 2009). Gre za to, da lahko tisti, ki so bili spolno zlorabljeni svojo izkušnjo bolj normalizirajo ter da lahko v varnem okolju delijo svoje izkušnje in se medsebojno podpirajo. Prav tako je učinkovita tudi terapija z igro.

Že med prebiranjem in pisanjem obeh člankov sem se ukvarjala z idejo, da bi kot terapevtka delala z žrtvami spolne zlorabe. Ta ideja mi sicer ni nova, kajti večkrat ko berem ali poslušam o spolnih zlorabah dobim podobne vzgibe. Se pa po drugi strani sprašujem kako učinkovito ohraniti distanco do žrtev in ne zapasti v vlogo rešiteljice, kajti zdi se mi, da se to lahko dokaj hitro zgodi. Vsekakor si želim, da do zlorab ne bi več prihajalo oz. da bi se zlorabe jemalo bolj resno. Še prevečkrat vidim, kako je družba strpna do določene vrste zlorab. Še posebej imam v mislih razna otipavanja, predvsem žensk, neprimernih opazk in podobnega. Tudi sama se lahko spomnim velikega števila primerov, ko sem bila tudi sama žrtev, vendar pa nihče ni ukrepal – vključno z mano. Zato se mi zdi pomembno, da izobražujemo tako starše otrok kot tudi otroke, predvsem pa tudi, da smo kot družba bolj kritični do vseh vrst zlorab, ne le skrajnih oblik kot je posilstvo. Pomembno je, da se vsi zavedamo odgovornosti ki jo nosimo, tako kot opazovalci, žrtve ali bližnji oseb, ki takšne izkušnje imajo. Prav tako pa menim, da si moramo prizadevati tudi k opogumljanju izpostavljanja zlorab ter temu, da se ne bomo več bali posledic upora, ampak da bo zavrnitev vsake oblike zlorabe nekaj splošno uveljavljenega in ne razlog za sram.

 

 

Piše: Špela Vončina Gajšek, specializantka geštalt psihoterapije

 

Viri:

Putman, S. E. (2009). The Monsters in My Head: Posttraumatic Stress Disorder and the Child Survivor of Sexual Abuse. Journal of Counseling & Development, 80-89.

Repič, T. (2006). Spolna zloraba fantov v otroštvu: prevalenca, značilnosti žrtev, njihovih družin in storilcev ter posledice, ko zlorablja moški in ko ženska. Psihološka obzorja, 15, 2, 89-101.

Fotografija: Pezibear, Pixabay