en
Select language
enrolment
Information days and enrolment in 2018/19
Category:
Ambulanta
Published: 23. 11. 2017

Kako in zakaj možgani ustvarjajo sanje?

povezave

Znanost običajno ne odgovarja na vprašanje zakaj, ampak na vprašanje kako. Nevroznanost poskuša to omejitev preseči.

- Jaak Panksepp, TEDxRainier, Seattle 2014

 

Sanjanje in sanje sta ena najbolj vsakdanjih in hkrati najbolj skrivnostnih fenomenov. V različnih kulturah smo jim skozi zgodovino pripisali številne vzroke in pomene, že od vsega začetka pa ostajajo tudi eden osrednjih predmetov opazovanja in raziskovanja nevroznanosti. Kljub vse bolj naprednim tehnikam raziskovanja človeških možganov in različnih stanj zavesti, ostaja veliko vprašanj nepojasnjenih, vendar pa hkrati prihajamo tudi do pomembnih temeljnih spoznanj kako in mogoče tudi zakaj sanjamo.

 

slika sanj
Slika 1

 

Če sanjajoče možgane opazujemo s PET tehnologijo, lahko opazimo, da se nekateri deli možganov izklopijo, nekateri pa postanejo bolj aktivni. Izklopi se prednji zgornji del možganov ali prefrontalna možganska skorja (1), kjer potekajo kognitivni procesi, torej mišljenje, pozornost, učenje, delovni spomin, jezik ipd. Zelo aktiven pa je med sanjanjem limbični sistem v globini možganov nad možganskim deblom (2). V tem delu možganov se odvijajo pomembne funkcije vzdraženja, čustvovanja ter procesi čustvenega in epizodičnega spomina. Delovanje prefrontalne možganske skorje in limbičnega sistema je v budnem stanju običajno povezano na tak način, da prefrontalna skorja nadzira in inhibira impulze limbičnega sistema. Naš limbični sistem je na primer odgovoren za instantno zamisel, kaj bomo povedali in/ali storili ženici z osemnajstimi položnicami, ki se je na pošti suvereno vrinila v vrsto pred nami, naša prefrontalna skorja pa je odgovorna za to, da zamisel ostane na ravni fantazije in da mirno odštevamo od 100 proti 0. Ko sanjamo, pa naša prefrontalna skorja spi. Ugibamo lahko, da je to mogoče zaradi omejene gibljivosti telesa med spanjem, ki načeloma učinkovito preprečuje uresničitev impulzov limbičnega sistema. Tako bi najbrž mislil tudi Freud, ki je že veliko pred dostopnostjo možganov za neposredno opazovanje razvil vsebinsko podobno razlago, le v nekoliko drugačnem, psihoanalitičnem diskurzu.

 

Čeprav s PET snemanjem vidimo, da so med sanjanjem aktivni vsi deli limbičnega sistema, pa danes poleg tega že tudi vemo, da pri ustvarjanju sanj vsi deli limbičnega sistema ne sodelujejo enako. To najbolj jasno kažejo posledice poškodb in okvar različnih delov limbičnega sistema, ki imajo na sanjanje in sanje različne učinke. Študije lokalnih možganskih okvar potrjujejo tudi predhodne ugotovitve PET študij, da pri sanjanju ne sodeluje prefrontalna možganska skorja. Ljudje z okvaro prefrontalne možganske skorje namreč sanjajo enako kot pred okvaro in enako kot ljudje, pri katerih prefrontalna skorja ni okvarjena. Zelo zanimivo je tudi, da na sanjanje ne vpliva okvara hipokampusa, ki je sicer del limbičnega sistema in v katerem so shranjeni naši spomini. Veliko teorij namreč sanje povezuje s spomini in/ali ostanki spominov, ki naj bi jih možgani s sanjanjem tako ali drugače obdelovali. Nismo pa še odkrili, ali okvara hipokampusa vpliva na kakšno karakteristiko sanj. Če je namreč okvarjen kak drug del limbičnega sistema, taka okvara lahko vpliva na vsebino sanj. Ob poškodbi amigdale, ki ima sicer pomembno vlogo v čustvenem učenju in čustvenem spominjanju, na primer človek še naprej sanja, vendar imajo lahko sanje le še zelo preprosto in prijetno vsebino. Iz tega lahko pojasnimo, da amigdala (so)ustvarja nočne more oz. sanje z izrazito neprijetnimi čustvenimi vsebinami.

 

možgani
Slika 2

 

Najbolj dramatične učinke na sanjanje in sanje pa lahko opazujemo pri okvarah mezokortikolimbičnega dopaminskega sistema v možganih, ki ga sestavljata mezolimbična dopaminska pot in mezokortikalna dopaminska pot. Dopamin je ena izmed organskih molekul, ki opravlja vlogo živčnega prenašalca in ki omogoča potovanje impulzov med živčnimi celicami z enega konca možganov na drugega. V možganih je več različnih dopaminskih poti,  po katerih potujejo informacije, ki jih prenaša dopamin. Med najbolj raziskanimi so dopaminske poti nagrajevanja in učenja, za ustvarjanje sanj pa sta pomembni mezolimbična in mezokortikalna pot. Obe poti izvirata v spodnjem srednjem delu možganov, naprej pa poteka mezolimbična pot v limbični sistem, mezokortikalna pot pa v prefrontalno možgansko skorjo. Za razumevanje vloge teh dopaminski sistemov v sanjanju je pomembno, da so isti sistemi tudi živčna osnova za čustvo iskanja. Čustvo iskanja je eno od sedmih tipov temeljnih čustev, ki jih pozna afektivna nevroznanost in ki so predstavljena v zapisu Afektivna nevroznanost. Sistem iskanja je temeljni možganski motivacijski sistem, ki ustvarja življenjsko voljo in energijo ter spodbuja raziskovanje okolice in načinov, kako najti in doseči tisto, kar si želimo in potrebujemo. V tradicionalnem psihoanalitičnem diskurzu bi lahko rekli, da govorimo o libidu, tj. temeljnemu gonu iskanja ugodja.

 

Kaj se torej zgodi, če je okvarjen mezokortikolimbični dopaminski sistem? Človek s tako poškodbo izgubi zmožnost sanjanja in sanje pri njem izginejo. Okvara mezokortikolimbičnega dopaminskega sistema je edina okvara, ki povzroči tako posledico. Ob okvarah vseh preostalih delov možganov, pri katerih smo imeli do danes priložnost raziskati zmožnost sanjanja, je sanjanje ohranjeno. Na osnovi tega sklepamo, da ta dopaminski možganski sistem, ki je hkrati osnova za čustvo iskanja, ustvarja sanje. O vlogi dopamina pri sanjanju se lahko prepričamo tudi na osnovi rezultatov farmakoloških študij, v katerih povečamo in zmanjšamo koncentracije dopamina. Če na primer raven dopamina v možganih znižamo z antipsihotikom haloperidolom, zmanjšamo tudi sanjanje. Če pa dopamin povišamo z zdravilom levodopa, ki ga jemljemo bolniki s Parkinsonovo boleznijo, sanjanje spodbudimo. Če bi konzumirali veliko levodope, bi pravzaprav začeli sanjati kar v budnem stanju. Odkritje vloge teh dopaminskih sistemov v sanjanju imamo trenutno za eno najpomembnejših odkritij na področju nevroznanosti sanj.

 

Ena novejših ugotovitev je tudi napaka, da smo vlogo ustvarjanja sanj včasih pripisovali REM spancu. Za REM fazo spanja je značilno hitro gibanje oči (rapid eye movement), nastopi pa kot četrta in zadnja faza spalnega cikla, ki traja okoli tri ure. Sanje se pojavijo samo v tej zadnji fazi spanja, zato smo pojava najprej vzročno-posledično povezali, vendar danes vemo, da izhajata iz različnih možganskih področij. REM faze spanja namreč ne upravlja limbični sistem, tako kot sanje, ampak zgornje možgansko deblo. Pri okvari zgornjega možganskega debla se namreč REM spanje prekine, medtem ko se sanjanje nadaljuje. Okvara dopaminskih sistemov pa nasprotno povzroči le prekinitev sanjanja, ne pa tudi prekinitev REM spanja. Pojava torej nista odvisna eden od drugega, vendar pa med njima obstaja pomembna druga povezava.

 

Vrnimo se k dopaminskemu sistemu iskanja. Ta temeljni motivacijski mehanizem možganov človeka spodbuja k dejavnemu raziskovanju, ker je evolucijsko programiran, da od tega početja pričakujem zadovoljitev svojih potreb. Da to funkcijo opravlja ravno isti možganski sistem, ki ustvarja sanje, ima ogromne implikacije za razumevanje namena sanj, prav tako pa lahko ugibamo, kako je iskanje povezano z REM aktivnostjo. Ljudje z očmi nenehno raziskujemo okolje, iščemo pomen, ugotavljamo, kaj se dogaja. Krožno gibanje z očmi lahko prav zato povežemo z dopaminskim sistemom. Podobno je na primer pri podganah z dopaminsko aktivacijo povezano trzanje njihovih brčic. Da so višje ravni dopamina v možganih, zlasti v dopaminski sistemih, povezane z močnejšim trzanjem brčic, lahko na podganah empirično preizkušamo. Ugibamo lahko, da je podobno tudi z očesnimi gibi, sploh pri človeku, pri katerem je vid primarni čut.

 

Na osnovi teh povezav lahko sanje razumemo kot motivirano aktivnost in ne le naključno proženje nevronov med spanjem. Sanje so povezane z dejavnostjo možganov, ki poskušajo z iskanjem in raziskovanjem doseči zadovoljitev potrebe. Med spanjem pa fizično ne moremo raziskovati, saj spimo in mirujemo, vendar pa sistem iskanja ostaja aktiven. Če to aktivnost merimo, pravzaprav ugotovimo, da je sistem med spanjem aktiven prav toliko, kot v budnem stanju. Sanje so tako imaginarna in virtualna dejavnost ter aktivnost v mentalnem prostoru. Tako kot je že Freud predvideval, lahko na osnovi teh nevroznanstvenih spoznanj ugibamo, da imajo sanje na ta način funkcijo ohranjanja spanja. Vodilni raziskovalec področja Mark Solms sanje v šali primerja z nedeljskimi jutranjimi risankami, ki zaposlijo otroke, da ti staršem pustijo spati. Če bodo nadaljnji rezultati to predpostavko potrdili, bomo z gotovostjo odgovorili na še eno vprašanje, ki nas k iskanju spodbuja že tisočletja.

 

podgane
Slika 3

 

Piše: Malka Čeh, študentka podiplomskega študija psihoterapevtske znanosti, specializantka psihoanalitične psihoterapije

 

Reference:

Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: The foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.

Panksepp, J. (2014). The science of emotions. Seattle: TEDxRainier.

Solms, M. (2000). Dreaming and REM sleep are controlled by different brain mechanisms. Behavioral and brain sciences, 23(6), 843–850.

Solms, M. (2017). What is a mind? Capetown: UCT.

Yu, C. K. C. (2001). Neuroanatomical correlates of dreaming. II: the ventromesial frontal region controversy (dream instigation). Neuropsychoanalysis, 3(2), 193–201.

 

Viri slik:

Naslovna slika: Pixabay

Slika 1: Shutterstock (https://www.shutterstock.com/)

Slika 2: Gettyimages (http://www.gettyimages.ca/)

Slika 3: Wong, K. (2011). Alice: Madness Returns. Shanghai: Electronic Arts.