en
Select language
enrolment
Information days and enrolment in 2018/19
Category:
Ambulanta
Published: 03. 08. 2017

Pomoč pri celjenju psihičnih ran po težki prometni nesreči

rastlina raste na zidu

»Iz razbitin so ga reševali gasilci«.

Takšen je bil naslov v lokalnem časopisu dan po njegovi prometni nesreči. Nesreči, ki je bila zanj usodna. Zgodila se je pred nekaj leti in mu življenje obrnila za 180°. Star je bil 40 let. Če se izrazim z metaforo, primerno svetu voznikov, bi lahko rekla, da je pri hitrosti 100 km/h zategnil ročno zavoro in obrnil avto v nasprotno smer. Vendar v nasprotno smer več ni zmogel speljati, saj so bile poškodbe prehude. Nekaj časa je preživel v komi, priklopljen na aparature, nato je sledilo dolgotrajno zdravljenje, po tem pa preselitev v dom starejših, saj ni imel nikogar, ki bi bil pripravljen zanj skrbeti. Ostal je invalid, hrom po eni strani telesa in obsojen, da bo do smrti nesposoben skrbeti sam zase. Tako so mu povedali zdravniki. Ime mu je Marko in kot se je sam izrazil, je ime edino, kar mu je ostalo od »prejšnjega« življenja.

Najino prvo srečanje se je zgodilo slučajno. Preden sem ga obiskala v njegovi domski sobi, sem imela kratko informacijo o nesreči. Sestra, ki me je k njemu napotila, pa mi je povedala, da je že od prihoda v dom zelo agresiven in napadalen do vseh – sostanovalcev, osebja ter svojih sorodnikov, ki ga še obiskujejo. Priznam, bala sem se, preden sem vstopila v sobo in še naslednjih nekaj srečanj. Njegovo razpoloženje je bilo zelo spremenljivo in kmalu mi je postalo jasno, zakaj.

Z njegovimi psihičnimi ranami se ni ukvarjal nihče. Tekom srečanj sem ugotovila, da so bile te rane zarezane zelo globoko v njegovo dušo in da ni imel nobene možnosti, da bi o njih s komerkoli govoril. S svojimi mislimi, občutki in invalidnostjo je ostal sam. Večkrat sem dobila občutek, da se je zaščitil tako, da je okrog sebe zazidal zid – vse do grla – in ta bazen napolnil z vodo. Glavo je komajda držal nad gladino, ob tem pa je stal na prstih, pogled upiral v sonce, ki je bilo skorajda navpično nad njim. To mu je omogočalo, da ni rabil videti nobene lastne sence in da je vsemu navkljub lahko prišel do zraka brez hlastanja za njim.

Duša, ki je bila pred nesrečo delno sposobna čutiti, doživeti, ovrednotiti, se spopasti, če je bilo potrebno, ter se prepustiti, če je bilo dovolj varno, se je v novih okoliščinah popolnoma ogradila. Navzven je prihajala le v trenutkih nemoči in obupa. Nezmožna, da sprejme nove omejitve, melanholična ob spominih na svet, ki je obstajal pred nesrečo, predvsem pa ne dovolj močna, da se spoprime z novimi demoni (invalidnost telesa in nezmožnost skrbeti sam zase, zavrnitev in zapuščenost s strani ožjih družinskih članov, osamljenost, izpostavljenost rigidnim domskim pravilom itd.).

Ko je v najinem odnosu začutil dovolj varnosti, je lahko izrazil nekaj gneva do zunanjega sveta, ki mu je bil tako nasilno iztrgan: »Da moram biti tukaj med temi starci! Pa vedno je vse isto! Same navadne stvari, zato pa delam vse po svoje!«

Veliko najinih pogovorov se je vrtelo okrog tematik, ki jih je izpostavil v zgornjih stavkih: biti in živeti v okoliščinah, ki mu niso všeč, brez novosti, izzivov, nenavadnosti, majhnih radosti, presenečenj, prijetnih občutkov. In spopadanju z  apatijo, nemočjo, trmo, strahom, obupom, žalostjo, nesprejetostjo, nestrinjanjem.

Stiska in nemoč sta bili res globoki. Želja, da bi nekomu lahko vse to izrazil, pa je bila največja njegova želja. Hrepenenje po toplini, sprejetosti, razumevanju te edinstvene življenjske situacije ter po pristnem odzivu na vse nianse njegovega težkega doživljanja. A strah pred bolečimi čustvi in sramom, s katerimi bi se ob tem soočil, ga je zapiral v odpore, ki jih je zelo zelo počasi odlagal in spregovoril.

Neznosno hrepenenje po odnosu.

Na nek način sem mu to zmogla ponuditi in v treh letih, kar sem ga tedensko obiskovala, sva ustvarila dovolj varen odnos, da je z menoj podelil večino doživljanj glede vsakdanjih stvari, da se je soočil z nekaterimi strahovi, predvsem pa se je umiril glede bivanja v domu. Kar pa je bilo še daleč od sprejema njegove invalidnosti.

Po prvem letu srečanj mi je ponosno povedal, da se nič več ne »dere«, da se sploh ne krega s sostanovalci in to so potrdile tudi gospodinje, zaposlene na njegovem nadstropju. Tega sem bila resnično vesela! To, da bi vsaj delno sprejel novo situacijo in se vključil v domske dejavnosti, ki jih je veliko in so tako raznolike, da bi v mnogih lahko aktivno sodeloval, je bil moj temeljni namen. Ko so mi poročali o napredku, sem pomislila: »Super! To verjetno pomeni, da bom svoj cilj kmalu izpolnila!«

Seveda pa grajenje odnosa, ki bi omogočal in spodbujal tolikšne spremembe v osebnosti, ne gre tako hitro in enostavno. V naslednjih dveh letih sva dosegala premike na raznih področjih: odnos do otrok se je temeljito izboljšal, dosegel je pomiritev glede odvisnosti od pomoči drugih, naučil se je, da je izražanje mnenja (tudi jeze) bolj produktivno, če se izrazi na miren način. Soočil se je tudi z nekaterimi izgubami (umrli so sostanovalci in celo dva »cimra«) in jih z mojo pomočjo odžaloval, v svoj rigidni urnik je vnesel nekaj sprememb – nedeljski sprehod, reševanje križank, pogovori s sostanovalci. Posledično se mu je izboljšala samopodoba, saj je videl, da zmore tudi sam na vozičku zapustiti nadstropje, kaj urediti znotraj stavbe, se odpeljati ven ter se tudi sam vrniti v dom.

Uspelo nama je, da se je v njegovo dušo naselilo nekaj pomirjenosti in to mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Zavedam pa se, da bi za dosego mojega prvotnega namena najin odnos morala nadgrajevati še več let, saj bi želene spremembe zanj pomenile razvoj potencialov, ki jih ni razvil  pred nesrečo, čeprav je imel zanje dobre umske predispozicije, medtem ko so ostali njegovi čustveni resursi globoko zakopani. A še nisva prišla do tega, da bi se globlje dotaknila njegovega otroštva in mladosti.

Delo v okoliščinah, v katerih sva gradila odnos, mi je bilo v veliko zadovoljstvo – kljub občasnim težavam, ko sva se učila: jaz postavljati, on pa sprejemati meje. Ob tem, ko sem večino prostega časa posvečala študiju psihoterapevtske znanosti, sem na lastni koži spoznavala, kaj pomeni graditi odnos s človekom v stiski.

Zelo mi je bilo žal, ko sva se morala (iz mojih razlogov) nehati srečevati, saj sem se zavedala, da bi bilo to izredno koristno za oba. Upam, da so mu korektivne odnosne izkušnje vsaj malo olajšale soočanje z nadaljnjim življenjem invalida.

Naj še dodam, da bi to prvo izkušnjo s približkom psihoterapevtskega dela težko zmogla brez redne mesečne supervizije.

 

Piše: Eva Sever, specializantka psihoanalize

Fotografija: Pixabay, AnnaER