en
Select language
enrolment
Information days and enrolment in 2018/19
Category:
Ambulanta
Published: 12. 04. 2017

Kakšni morajo biti otroci? (samospoštovanje II)

speči otrok

Kakšni morajo biti otroci? Če bi vprašali starše, bi ti hitro našteli lastnosti, ki so v našem kolektivnem nezavednem (in v mali meri tudi že zavednem) zapisane kot »priden, ubogljiv, tih« in podobno. Starši že od nekdaj vedo, kakšen naj bi njihov otrok bil. Priznajmo si, o tem, kako bomo kot starši drugačni kot so naši starši, sanjamo vsi! Tudi jaz, čeprav še nimam otrok, pa vem, da je mnogo lažje sanjariti in soliti pamet, kot pa uresničiti te fantazije. Kakšni morajo torej biti otroci, da bomo mi lahko »perfect« starši?

Novejša spoznanja obračajo fokus iz pričakovanj staršev na dojemanje otrok in s tem še povečujejo odgovornost starševske vloge, ki že tako ali tako ni enostavna. Še posebej ko se dimenzija ravnanja, urnikov in hranjenja dopolni s komponento čutenja. Ja, otroci so v prvi vrsti čuteča bitja, ki morda še nimajo razvitega besednega zaklada, imajo pa neverjetno intuitivno sposobnost uglaševanja s svojimi starši. Četudi so skrbi in stiske staršev neizgovorjene, vibracijo negativizma ujame otroška antena. Ki si jih razloži po principu: »Mama (oče) je popolna. Če se jezi, sem zagotovo kriv jaz«. Neizgovorjeno še ne pomeni, da se ne (ob)čuti pri drugem.  

Otroško nagajivost velja ovrednotiti. Je otrok morda lačen in zato »tečen«? Mu rastejo zobki? Je zaspan? Ga boli trebušček? Ne? Potem je potrebno razlog za njegovo nenavadno obnašanje poiskati v sferi interpersonalnega – torej medosebnostnega dogajanja – med mano in njim ali njim in kom drugim.

Vpliv pričakovanj, ki jih imamo do otrok, je drugačen od vpliva sanjarij. Sanje, fantazije, misli o »kaj pa če« spodbujajo pozitivno delovanje, ženejo nas v to, da svoje sanje tudi ustvarimo. Na nasprotnem polu stojijo pričakovanja, ki predpostavljajo, da se bojo stvari uredile z nenavadno preciznostjo in to brez našega vmešavanja. Obljubljajo razočaranja, ker se za njimi nemalokrat skrivajo samouresničujoče se prerokbe tipa »saj sem ti rekel/rekla«, ki pri otroku sprožijo plaz – četudi neizgovorjenih – negativnih kritik na račun sebe. In nato pride do dialoga dveh neverbalnih govoric, od katerih ena kriči vedno bolj, medtem ko je druga vedno tišja. Ego močnejšega se hrani z bolečino šibkejšega. In bolj kot hrusta, bolj lačen postaja!

Navedena dinamika se pogosto sprevrže v spopad za (pre)moč in poskus odgovora na vprašanje, kdo bo zmagal, nemalokrat izčrpa obe strani. Ne samo v fizičnem smislu. Pogosto so načete tudi zaloge zaupanja, sodelovanja, odgovornosti in meja. V takšnem odnosu zaman govorimo o pristnosti ali spoštovanju.

Vrnimo se k čutenju. Pomnite, kako je čutiti? Biti z? Ko pogledate otroka, ki je ravnokar zaspal? Koliko hvaležnosti preplavi celotno telo! Poskusite s to isto hvaležnostjo pristopiti k malčku, ki si že sedmo minuto zapenja čevelj, ki ga je včeraj nataknil s prve. Poskusite! Zadihajte. In potem se poslovite od svojih pričakovanj in tako povabite na plano svoje sanje. O tem, kako sedite skupaj in premagujete izziv čeveljčka. Pa o tem, kako prepevate na poti do šole. O tem, kako v trgovini mirno rečete »ne« navkljub izredno ljubkemu paru oči! Poskusite. Dajte sanjam priložnost. Dajte sebi priložnost. In dajte vašemu dragocenemu bitju priložnost. Da pokaže, da ima tisto, o čemer ste sanjali. Prav vse! Do zadnjega odtenka mavrice. In – še veliko več.

 

Piše: Andreja Erman, specializantka sistemske psihoterapije

Fotografija: Pexels, Snapwire