Sistemska psihoterapija

Uraden naziv psihoterapevtskega pristopa: Sistemska psihoterapija

Trajanje programa: 4 leta oz. 8 semestrov

Naziv ob zaključku: sistemski psihoterapevt

Kandidati, ki bodo opravili študij psihoterapevtske propedevtike in specialistični študij SP, bodo lahko to uveljavili za pridobitev Evropske diplome iz psihoterapije, ki jo podeljuje EAP.

Opis pristopa 

Sistemska družinska terapija je bila od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ime za skupino družinsko terapevtskih pristopov, ki so jih ob metodoloških in teoretičnih razlikah povezovale temeljne ideje o družinah in tem, kako jim pomagati pri razvijanju želenih sprememb. Te skupne ideje ali konceptualna izhodišča bi lahko imenovali sistemski koncepti.

Na podlagi teh konceptov se je od osemdesetih let področje dela razširilo tudi na terapijo s posamezniki, pari in skupinami, kar je privedlo do razvoja novih konceptov in teorij. Tako se glede na spremenjene in dopolnjene sistemske teorije in prakse vedno bolj uveljavlja ime sistemska psihoterapija (SP).

SP  je močno pripomogla k razvoju psihoterapije. Razvila je nove modele terapevtske prakse in vplivala na novo držo (naravnanost) terapevtov do klientov. V zadnjih petindvajsetih letih se je sistemski pristop razširil po vsem svetu na številnih področjih psihosocialne pomoči in je postal del standarda. V zdravstvu je primeren tako za ambulantno kot tudi za stacionarno obravnavo celotne palete duševnih motenj. Omenimo pet  značilnosti SP, ki so pripomogle k evoluciji psihoterapevtske prakse in psihosocialne pomoči:

(1) vključevanje klientovih pomembnih bližnjih v obravnavo,

(2) upoštevanje in vključevanje socialnega konteksta,

(3) usmerjenost k virom,

(4) odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji,

(5) premik poudarka od patogeneze k salutogenezi in salutodinamiki.